Tiskane izdaje
Ruplova družina je življenja iz kovčka že vajena, saj je bila to zanje že tretja selitev. Nekaj časa so živeli v Tel Avivu, potem štiri leta v Washingotnu, kjer je bil politični svetovalec na slovenskem veleposlaništvu. Sledilo je šest let življenja v Mislinji in dela na zunanjem ministrstvu v Ljubljani, nato pa so se leta 2014 preselili v večkulturno prestolnico London.
Njegovi hčeri obiskujeta mednarodno šolo, kjer pouk seveda poteka v angleščini, a doma je mesto le za slovensko besedo. Tudi njegovo odraščanje so zaznamovali jeziki. Mati je poučevala angleščino in nemščino, oče pa je poleg slovenščine učil tudi ruščino, ki pa v takratnih jugoslovanskih časih ni bila prav zaželen jezik. Dekleti, ki že govorita z britanskim naglasom, s soprogo spodbujata tudi k pisani pisavi, ki je angleškemu svetu malih in velikih tiskanih črk tuja.
Utrip velemesta
Pravi, da je prvo leto v tujini najtežje, potem pa se človek navadi. Spoznaš okolico, v kateri živiš, dobiš nov krog prijateljev, novo najljubšo kavarno in trgovino in kaj hitro vse postane rutina. Kar pogreša v Londonu, je poleg prijateljev in sorodnikov tudi dostop do neokrnjene narave, ki se v domači Sloveniji ponuja skorajda na dosegu roke, v Londonu pa so večinoma omejeni na natančno začrtane parke. Tudi vsakodnevni transport po Londonu zahteva več napora, kupi pločevine, ki se valijo po cesti, pa se kažejo tudi v onesnaženosti, ki je precej večja od tiste, ki bremeni domači lipov list. Nasmehne se, da ob razmerah v Londonu vsako pritoževanje nad slovenskim prometom izvodeni. Da bi nekoliko razbremenili vsaj središče, za vstop z avtomobilom zaračunavajo dnevno pristojbino.
London pa ne pripada samo Britancem, ti niti niso v večini. Je stičišče mnogih kultur, ki se sporazumevajo v več kot 300 različnih jezikih. Ko primerja domače in tuje, pa ugotavlja, da je v Sloveniji kakovost življenja višja in da imamo na primer tradicionalne obrede le ob posebnih priložnostih, medtem ko so v Združenem kraljestvu ti del vsakdanjika. Najbolj očitno hrepenenje po ohranjanju tradicije se kaže v ohranjanju ustavne monarhije s kraljico na čelu. Z njo se je Rupel srečal večkrat, a najdlje ob nastopu mandata ob predaji poverilnih pisem. Takrat ni nič prepuščeno naključju. Na veleposlaništvo ga je prišla iskat kraljeva kočija v spremstvu maršala, ki je predstavnik kraljice za diplomatski zbor. Ob predaji pisem v Buckinghamski palači je opravil kratek pogovor na štiri oči s kraljico, nato so se predstavili še veleposlanikova soproga in diplomati, ki delajo na veleposlaništvu.
Dežnik ni del stalne opreme
Ni tudi redko, da prebivalci Otoka živijo v hišah, ki so bile zgrajene že v viktorijanskih časih, pa tudi zabavajo se na podoben način kot njihovi predhodniki, denimo s konjskimi igrami, polom, kriketom, tenisom ali golfom. Zadnja dva sta tudi družinska športa pri Ruplovih, navdušen tekač je letos pretekel tudi londonski maraton, možnosti za športe na snegu pa so za nekdanjega učitelja smučanja precej omejene, saj je prvo večje smučišče, ki bi ga lahko primerjal s slovenskimi, šele na škotski gori Ben Nevis, ki se vzpenja le nekaj čez 1300 metrov nad morjem. Letos je posebno kategorijo zavzel nogomet, navijaško vzdušje pa je najdlje zadržala reprezentanca Walesa, ki je presenetila in prišla celo dlje od Anglije.
Še nekaj, kar manjka Ruplu pri življenju na tujih tleh, je bližina morja. Čeprav živi na otoku, sta Rokavski preliv z ene strani in preostali Atlantik z druge dokaj neugodna za naše predstave o morju, pravi veleposlanik, ki je tudi stalni predstavnik Slovenije pri Mednarodni pomorski organizaciji. Ocean kroji tudi temperature; na dan pogovora, ko se je Slovenija pregrevala na več kot 30 stopinjah Celzija, je bilo v Londonu svežih 12 stopinj nad ničlo. Najbrž niti tistega dne niso ubežali dežju, vendar pravi, da tam dež pojmujejo drugače kot v Sloveniji, saj gre bolj ali manj zgolj za pršenje. Kljub pogostemu močenju londonskih ulic tako dežnik ni del njegove stalne opreme.
Skrb za slovenski turizem
Rupel, ki je akreditiran tudi za Irsko, dan začne s prebiranjem novic, predvsem s političnega in gospodarskega področja. »Zadnje čase se v Združenem kraljestvu vsako uro veliko zgodi,« opiše zadnje dni, ko je slavni maček Larry na Downing Streetu 10 menjal lastnike, ki so zadnjih šest let bivali na tem naslovu. Na njihovo mesto je prišla nova britanska premierka Theresa May, ki bo morala glede na rezultat nedavnega referenduma zagnati kolesje izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije, čeprav med kampanjo ni bila navdušena nad prekinitvijo evropske popkovine.
Velik del dejavnosti slovenskega veleposlaništva v Londonu je namenjen pomoči slovenskim podjetjem, ki želijo vstopiti na britanski trg ali pa so to že storila in imajo težave s pridobivanjem nekaterih dovoljenj. Sicer pa se med drugim srečujejo s predstavniki britanske vlade, z drugimi diplomati, poročajo v Slovenijo, organizirajo tako imenovani networking dogodke, opravljajo konzularne dejavnosti, udeležujejo se razprav v Westminstrski palači, skoraj vsak drug teden organizirajo ali soorganizirajo en dogodek kulturne narave. Rupel z družino sodeluje tudi v britansko-slovenskem društvu, ki med drugim vsako leto organizira piknik pod slovenskim kozolcem, postavljenim v Oxfordu. Pazijo tudi, da Britanci ne pozabijo na Slovenijo kot enkratno turistično destinacijo, kamor jih privabljajo z opisi o aktivnem, unikatnem in nemnožičnem turizmu, Rupel pa opominja,
Prihodnost zunaj Unije
Ni pričakovati, da bi si Združeno kraljestvo kmalu lahko oddahnilo, saj ga čakajo naporna pogajanja o njegovem nadaljnjem položaju, »geografsko pa ostaja tam, kjer je«, se pošali. Sam svetlejšo prihodnost vidi v še bolj povezani Evropi, saj je Evropska unija »kot kolo – če goniš, se pomika naprej, če se ustaviš, pa pade«. Ne dvomi pa, da bo morala tudi Unija razmisliti o nezadovoljstvu Britancev, ki je pripeljalo do referenduma.
Nekaj Slovencev se je z vprašanji o njihovem nadaljnjem statusu na Otoku že obrnilo na veleposlaništvo, a tam mirijo, da se za zdaj nič ne spreminja. Rupel pričakuje, da se niti v prihodnosti vrata za tujce ne bodo zaprla, saj domače delovne sile primanjkuje.
Zaradi skupnega priimka in zunanjepolitičnih izkušenj se ne moremo izogniti tudi vprašanju, ali ju s prvim ministrom za zunanje zadeve Dimitrijem Ruplom veže kaj več kot le podobne ambicije. Tadej Rupel sprva ob tem skomigne, češ, »nedvomno smo vsi Rupli nekako v sorodu«, potem pa doda, da Dimitrij ni njegov stric, kot se pogosto omenja.
