Osebno z Duško Žitko: Muzealka z morjem v srcu

Portorožanka Duška Žitko je bila pred nekaj leti botra ladje, ki nosi ime po najbolj znanem slovenskem obmorskem letovišču. Ob njenem krstu na Kitajskem je dejala, da to ladjo predaja »dobrim morskim božanstvom«. Ta so gotovo bedela tudi nad ladjo Rog, leta 1944 izdelano v Kanadi, ki se je izognila velikim nevarnostim, ko je plula v zavezniških konvojih. Po čudežu je preživela tudi orkanski tajfun, ko je že bila v floti Splošne plovbe, in najbrž so ji dobra morska božanstva podarila tudi poveljnika Baldomirja Podgornika, ki je tesno povezan z Duško Žitko, saj je bil njen stric.

Rogova morska božanstva

Katera božanstva so jo varovala? »V resnici nisem pomislila na to, da je ta ladja plula desetletje, preden jo je kupila Splošna plovba. To pomeni, da se je res drži dobra karma in da je bila res dobro uprav­ljana,« je dejala in dodala, da ladjo enači s človeškim življenjem. Ladja se lahko rodi pod srečno zvezdo, a je nato odvisna od ljudi, ki plujejo z njo, jo vzdržujejo, torej tako, kot je z našimi življenji. Tudi ljudje, ki so jo izbrali v Londonu, je dodala, so morali imeti srečno roko.

Njen stric jo je tam prevzel in s posadko izplul na prvo plovbo pod državno zastavo. Danes se zdi skoraj neverjetno, da je mala Slovenija, ki je bila leta 1954 še globoko v povojni izgradnji, plačala čezoceansko ladjo v gotovini. »To so bile politične naveze, brez teh nikoli ne gre. Takrat je bil direktor podjetja Boris Šnuderl, ki je očitno imel dobre odnose z Beogradom, da si je to lahko privoščil,« je povedala, saj brez blagoslova višje politike ne takrat ne danes takšna investicija ne bi bila mogoča. Splošna plovba s prvim, »preveč zvenečim« imenom za tiste čase – Slovenija linije – je bila takrat pač podjetje z velikim strateškim pomenom, je dodala avtorica razstave o ladji Rog.

Močni nacionalni vzgibi

In kdo so ta morska božanstva? Kot muzealka skrbi tudi za zbirko votivnih podob, s katerimi so se mornarji zahvaljevali zaščitnikom in zaščitnicam ob težavah na morju – brodolomih ali drugih nesrečah. »Zagotovo je še nekaj več nad nami, vendar moramo imeti usodo mi v rokah. Morju in pomorščakom sicer vlada tudi bog morja, Neptun, vladajo jim tudi druga morska božanstva in morske nimfe ...,« je povedala z nasmeškom. Kako pa so velike slovenske ladje dobile imena? Imajo imena mest, pokrajin ... To ni vedno pravilo, je pojasnila. Le štiri imena so bila politična. Prva ladja je imela ime Sirob, kar je prebrano nazaj Boris. To je bil lahko Šnuderl ali pa Kidrič. Tudi drugo, Rog, je bilo politično, po Kočevskem rogu, kjer je bil sedež medvojne slovenske oblasti, potem sta tu še imeni Boris Kidrič in Boris Kraigher.

»Drugače pa se je Splošna plovba po tradiciji starih Grkov odločila, da bo poimenovala ladje z geografskimi imeni, in to se mi zdi zelo lepo. Ne samo po krajih, denimo Mariboru in Ljubljani, pač pa tudi po Trenti, Pohorju, Gorenjski ...«

Podjetje, je poudarila, je imelo močne nacionalne vzgibe, ki jih je kazalo z imeni pa tudi s svojim simbolom. Tudi ko so prevzeli ladjo Rog, so še pred izplutjem v Londonu na dimniku izrisali simbol Splošne plovbe, Triglav in morje. To so še danes simboli v našem državnem grbu. »Slovensko podjetje, ki si je nadelo ime Slovenija linije ter imenovalo ladje po slovenskih geografskih imenih in dalo v znak slovenske simbole ... To pomeni, da je imelo zelo visoke ambicije.«

Če bi bila ladja Rog danes namenjena razrezu, bi jo kot muzealka hotela ohraniti? »Seveda bi si želela, da bi imeli svojo ladjo, preurejeno v muzej,« je dejala, tako pa imajo le jadrnico Pina in Pie Mlakar, podmornico pa jim je »speljal« muzej v Pivki. Ampak ladja Rog, je poudarila, bi bila prevelika, bolj primerna bi bila ladja Martin Krpan, obvezno pa bi to morala biti naša ladja, z našimi spomini in našo zgodbo. Dodala je, da je razrez ladje nekaj naravnega, kakor smrt, in to je treba sprejeti, sploh pa pomeni razrez tudi rojstvo nove ladje.

Odzivi na razstavah

Kaj je ostalo od ladje Rog? Na žalost vedno ostane malo, je pojasnila, lepo pa bi bilo, če bi se ohranili vsaj zvon, ladijsko krmilo in drugi navtični instrumenti. Veliko te dediščine je v zbirki Splošne plovbe, nekaj je tudi fotografskega gradiva, listin, uniform ... »Zelo pomembna je nematerialna dediščina. Tudi zato so pomembne takšne razstave, saj se sprožijo odzivi: ljudje govorijo o svojih prednikih, ki so bili na ladjah, spomnijo se, da imajo doma uniforme, dokumente,­ in včasih se šele takrat zavedo, kako pomembno dediščino hranijo. Pa tudi spomini so neizmerno ­pomembni in bogati.«

V novejši pomorski zgodovini ima posebno mesto zbirka podjetja Splošne plovbe, ki je bilo sicer prodano tujcem, a Duška Žitko je poudarila, da je to del naše zgodovine, da so to zgodbe o naših ladjah. Te, predvsem na novo narejene, je pojasnila, so bile sistematično opremljene z likovnimi deli, imele so visok standard, lepe oficirske salone in jedilnice, s čimer se je takrat kazal odnos do ladij in predvsem pomorščakov. Tudi krstna botra ladje je po običaju poklonila ­umetniško delo.

Pomorski narod?

Smo Slovenci še pomorski narod? »Težko vprašanje. Jaz bi rada, da bi bili. V srcu smo, z dejstvi pa dokazujemo nasprotno. Kot da nočemo, da bi bili. Prodali smo najpomembnejše pomorsko prevozniško podjetje. Potniških ladij nimamo, ribiških je čedalje manj. Zdaj imamo še znane zaplete z Luko in izgradnjo drugega tira ... Potem je tukaj še vprašanje, zakaj potem dostop do odprtega morja, ko nimamo svojih ladij, ki bi jih pripeljali v svoje pristanišče. Ladja Piran, na primer, je bila registrirana v Piranu. In to je imelo težo,« je odgovorila. »Naše ladje bi morale biti registrirane pri nas – ne le zaradi tržne logike, pač pa predvsem simbolnega pomena: naše prve čezoceanke so bile registrirane v Piranu ali Kopru.«

Stric, prvi mož Roga

Rog, ladja z razstave, je leta 1956 preživela orkanski tajfun (radiotelegrafist Ciril Derganc je prejel štiri SOS-sporočila potapljajočih se ladij), takrat so imeli prvo smrtno žrtev in na Japonskem so bili atrakcija, saj je bil čudež, da so preživeli. Bila je tudi prva slovenska in jugoslovanska ladja, ki je pristala na Kitajskem. Takrat je imela SFRJ veliko veljavo v svetu in Kitajci so bili ponosni na prihod Roga. Sledil je veličasten sprejem, ki si ga danes težko predstavljamo.

Prvi mož Roga, karizmatični Baldomir Podgornik, je bil zdoma skoraj 44 let. Od trenutka, ko je z očetom zaradi fašizma zapustil Primorsko, ga je pot vodila od Maribora do Boke Kotorske, kjer so zapisovali v spričevala najvišje ocene. Imel je vse lastnosti dobrega mornarja in poveljnika, je povedala Duška Žitko. »Po horoskopu riba, popolnoma miren, izjemno senzibilen, imel je šesti čut in ničesar se ni bal. Brez grde besede in mirno je reševal spore na krovu, zaradi česar je bil še bolj spoštovan.«

Veslačica na topu

Slišali smo, da ste zaljubljeni v Tartinija, smo dodali ob koncu. »O, to pa ja.« Ne samo zaradi glasbe, je poudarila, prevzelo jo je tudi to, da je bil močna osebnost, športnik, sabljač. Nepredstavljivo je bilo, da se je v 18. stoletju, ko so starši diktirali življenje otrokom, poročil brez njihovega dovoljenja. »Njegova energija, samozavest, ta mi je všeč, naredil je, kar je hotel. Očitajo mi, da sem preveč zaljubljena, a več stikov ko imam z vrhunskimi violinisti in strokovnjaki, bolj spoznavam, da ne pretiravam z naklonjenostjo (smeh).«

In ko ni v muzeju? Je spet povezana z morjem. Nekaj, je povedala, ji je v zadnjem času zelo všeč. Z druščino veslajo na topu, starem tipu čolna, ki so ga uporabljali tudi Pirančani in je bil značilen za severni del ­Jadrana, stoje, po beneško. To je, je dodala, lep rekreativni šport, ki je povezan z njeno stroko in tradicijo Obale.

»Naš cilj je veslati od Pirana do Gradeža in od Gradeža do Benetk,« je pojasnila in dodala, da je tudi ljubiteljica jadranja in navijačica naših olimpijk. Njen hobi je potovanje. »S stricem nisem plula, ker sem bila otrok, a če bi bila starejša, bi me zagotovo vzel na morje. To bi bilo nekaj najlepšega.«