Osebno z Jankom Vebrom: Minister na tnalu

Ali pa je naredil tisto, kar je v takšnih primerih treba narediti, to je preveriti varnostna tveganja, je vprašanje, ki lahko zamaje vladno koalicijo.

Glede na naravo afere Veberkom je prav čudno, da je brez pozornosti javnosti minila 21. obletnica Depale vasi. Dogodki takratnega 20. marca so z aktualnim vprašanjem povezani z razumevanjem vloge te obveščevalne službe. Po Depali vasi je namreč dokončno prevladalo prepričanje, da se obveščevalno-varnostna služba obrambnega ministrstva nikakor ne sme vpletati v civilno sfero, kar privatizacija Telekoma gotovo je. Temu ustrezno je oblikovan zakon o obrambi, ki ureja tudi delovanje te službe. V tem pogledu je lahko razumeti nekatere obveščevalce iz Sove, ki so neuradno menili, da ne obstaja člen zakona ali kakšnega podzakonskega akta, ki bi lahko rešil Vebra. »Ker so razpolagali samo z informacijo, ki jo je v javnost dala opozicija, namreč, da gre za privatizacijo. Zamolčala pa je dejstvo, da je šlo za analizo posledic prodaje nacionalnega operaterja tujemu kupcu za delo OVS in Morsa,« pojasnjuje Veber.

Posebnost

Stvar je nekoliko bolj zapletena, kajti slovenska ureditev obveščevalno-varnostne službe pod okriljem obrambnega ministrstva je posebnost, medtem ko se avstrijske, nemške, italijanske ali hrvaške službe s takšnimi vprašanji pravzaprav morajo ukvarjati. A zakon je zakon.

Minister trdi, da zakona ni kršil in da ni presegel svojih pooblastil. »Delal sem tisto, za kar sem kot minister odgovoren,« pribije. Telekomove storitve so hrbtenica obrambnih telekomunikacij in povsem logično se mu zdi, da je naročil analizo vpliva tujega lastništva na delovanje sistema. Opozarja pa, da pri tem OVS ni uporabila posebnih metod in tehnik, ampak je le česala javno dostopne podatke. Analiza je sicer prišla do enakih ugotovitev kot analiza uprave za zaščito in reševanje. »Takšno analizo bi moral naročiti že kdo pred mano,« odgovori na vprašanje, ali je bila kakšna podobna analiza opravljena pred njegovim prihodom na obrambno ministrstvo.

Mati vseh napetosti

Njegov predhodnik Roman Jakič je na twitterju zapisal, da se je treba ostro odzvati na uporabo vojaške obveščevalne službe v »političnostrankarske namene oviranja procesa privatizacije. Če že, potem država uporabi Sovo za 'checking' potencialnih kupcev in posledic nakupa, ne pa vojaške obveščevalne službe! Ta skrbi za varnost naših vojakov v tujini in izvaja le vojaško kontraobveščevalno dejavnost doma. Gre za nedopustno zlorabo.«

Veber je prepričan, da bi se zaradi morebitnih lastniških sprememb v Telekomu z varnostnimi in obrambnimi vidiki moral ukvarjati že Jakič. V pogovoru z ministrom pa se vedno znova potrdi, da je razlog za vse napetosti zadnjih let privatizacija, oziroma kot pravi Veber, »razprodaja državnega premoženja«. Po njegovem so bile vse predčasne volitve v zadnjem obdobju posledica privatizacijskih bojev. »Država je padla v primež finančnih trgov, ki so nas pred leti izsiljevali s sedemodstotnimi obrestnimi merami. Pri tem pa so imeli pomagače v Sloveniji.« Njihovih bolj ali manj modrih odločitev OVS ni spremljala, upa, da so jih v Sovi.

Veber, ki je bil socialdemokratski poslanec vse od leta 1996, v prejšnjem sklicu državnega zbora je bil tudi njegov predsednik, pravi, da je razprodajo, ki se vleče od prve Janševe vlade, preprečila njegova stranka. »Uspelo nam je, da na Slovenski državni holding niso bila prenesena državna podjetja, ampak so jih dobili le v upravljanje.« V nasprotnem, je prepričan, bi bilo to premoženje že izgubljeno.

Prav tako je nasprotoval seznamu petnajstih podjetij, ne da bi imeli doma izdelano strategijo upravljanja državnih družb, zato je »ocenil, da je bil to eden najslabših dokumentov, vloženih v državni zbor«. Strategija upravljanja državnih podjetij pa je zahteva SD, poudarja, prav tako zakon o kritični infrastrukturi. V njem bodo postavljeni pogoji za delovanje infrastrukture strateškega pomena (energetika, zdravstvo, šolstvo, telekomunikacije in drugo) v kriznih razmerah. Po njegovem mnenju Telekom in denimo Luka Koper ne bi smela iz državnih rok oziroma bi morala država v njiju obdržati kontrolni delež.

Zaledje

Leta 1960 v Predgradu, v Poljanski dolini ob Kolpi, rojeni Veber se je po končanem študiju gradbeništva, smer hidrotehnika, iz Ljubljane preselil v Kočevje, kjer je najprej delal na občini, a je že čez šest mesecev postal vodja razvoja v Hydrovodu Kočevje-Ribnica, kmalu pa direktor tega podjetja. Leta 1994 je bil prvič izvoljen za kočevskega župana. In nato še trikrat. Minister bi skoraj postal že v vladi Boruta Pahorja, omenjal se kot kmetijski minister, vendar je potem to funkcijo prevzel Dejan Židan.

V parlamentu je bil del tako imenovanega županskega lobija. Nekateri so mu očitali, da je s svojim vplivom dosegel, da je gozdarska zakonodaja postala sredstvo za financiranje kočevske občine. Sam pravi, da je kot župan gotovo imel veliko informacij, vendar je ponosen, da so z zakonom dosegli, da so bila občinam vrnjena zemljišča, ki jih je imel sklad kmetijskih zemljišč. Poleg tega je ponosen na Pahorjev vladni program o Pokolplju, ki zajema reševanje brezposelnosti, davčne olajšave in druge ukrepe, da bi se v tem delu države gospodarska in socialna slika izboljšala. Žalosti ga le, da se ti mehanizmi premalo uporabljajo.

Odzivi na afero v zadnjih dneh dokazujejo, da ima Veber veliko podporo v stranki, podprli so ga vsi vidni predstavniki. Veliko podporo je imel že, ko ga je stranka ponudila za obrambnega ministra. Čeprav so se nekateri šalili, da je za to funkcijo primeren, ker je prostovoljni gasilec, med drugim je častni član prostovoljnih gasilskih društev Pregrad, Koprivnik in Kočevje, pa je dejstvo, da uživa velik ugled med ključnimi člani stranke, ki se svojemu podpredsedniku gotovo ne bo odpovedala.

Še naprej bo delal za državo in ljudi. »Premalo se zavedamo možnosti, ki jih imamo, in sposobnosti ljudi.« Predvsem si želi, da bi gospodarstvo bolje delovalo, svoj delež pri tem vidi z odpiranjem poti na tuje trge, zato organizira predstavitve podjetjem za vključitev na trge držav Nata in evropske obrambne agencije. Meni še, da bi bila gospodarska slika boljša, če bi odgovorni za državna podjetja bolj upoštevali nasvete Frana Štiblarja in v ključnih državnih družbah obdržali vsaj kontrolne deleže, kot to predlaga njegov strankarski kolega in nekdanji finančni minister Franci Križanič.