Osebno z Juretom Poglajnom: Turist, ki je postal humanitarec

Humanitarni angažma nikakor ni bil načrtovan, pripoveduje 37-letnik. Z veterinarjem Davidom Zorkom sta v Molivosu, mestu na severu Lesbosa, vplačala štirinajstdnevni oddih. Ko so ju kasneje dosegle prve vesti o trumah beguncev, je bil njun prvi odziv dvom, ali naj tja sploh odideta. »Bolj kot o lastni varnosti sva se spraševala, ali je sploh mogoče dopustovati sredi vala beguncev. Odgovorila sva si, da ne in da ne bova samo turista, ampak bova tudi pomagala.« Kovčke sta napolnila do najvišje dovoljene teže, vanje pa poleg osebnih stvari dodala še čevlje, ki jih nista več rabila, pripomočke za osebno higieno in osnovna zdravila, analgetike, rehidracijsko raztopino, zdravila proti driski, zaščitne rokavice, razkužilo.

Ljudje, ki so lahko odšli

Načrtovala sta, da bosta nekaj ur na dan pomagala beguncem, preostale urice pa dopustovala. Izkazalo se je, da je bilo beguncev, ki so potrebovali pomoč, kratko malo preveč, da bi lahko počitnikovala. V dveh tednih jih je skozi njune roke šlo okoli pet tisoč. Večinoma so bili iz Sirije, Iraka, Somalije in Afganistana. Za kratko, a nevarno plovbo z bližnje turške obale so odšteli po 1500 evrov. Tri od teh pet tisoč sta kasneje ugledala na televizijskem posnetku iz Nemčije. »Bila sva presrečna, da jim je uspelo.«

»To so bili ljudje, ki so si lahko privoščili, da odidejo,« pripoveduje. »Večinoma pripadniki srednjega sloja, ki so prodali svoje imetje, v glavnem nakit, zlatnino, in tako dobili denar za pot.« Veliko je bilo izobraženih, ekonomistov, pravnikov, zdravnikov, učiteljev, prav tako študentov, ki so želeli nadaljevati študij v EU. »Prihajali so v skupinah po petdeset, kolikor se jih je vkrcalo v razpadajoče čolne, sicer namenjene za prevoz deset do petnajst oseb. Bili so vseh narodnosti, kar pomeni, da so tihotapci čolne napolnili z ljudmi, ki so se takrat znašli na obali. Brodolomi so se vrstili vsak dan. Bili so muslimani, kristjanov nisem opazil.«

Najmočnejši člen

Med begunci je bilo več moških kot žensk, razlog pa leži v tem, da je pot draga. »Če je družina revna, zbere denar samo za enega člana in pošlje svoj najmočnejši člen, se pravi tistega, ki ima največ možnosti, da bo preživel pot, na kateri se trpi in umira. To ni sprehod po Mediteranu.« Najbolj presunljive so bile podobe utopljenih beguncev, razlaga. »Še zdaj vsak dan sanjam o Lesbosu. Stvari še niso predelane, čeprav je minil že mesec.«

Zlasti mladim Sircem očitajo, da strahopetno zapuščajo domovino, namesto da bi jo branili. »Toda katero domovino?« odgovarja. »Jasnih ločnic med stranmi v spopadu ni, a tudi če bi bile – s čim naj bi se borili? S kamnom v roki? Nihče jih ni oborožil, navsezadnje pa niso vojaki, ampak ljudje, ki bi radi živeli normalno.«

Grških oblasti, razen obalne straže, v Molivosu ni bilo. Ni bilo ne Rdečega križa, ne Zdravnikov brez meja, ne katere druge človekoljubne organizacije. Za dvesto do osemsto beguncev, kolikor jih je vsak dan priplulo v Molivos, je skrbela neformalna skupina okoli tridesetih prostovoljcev. »Bili so Nemci, Nizozemci, Belgijci, Danci in midva. Vsi so prišli z namenom, da bi pomagali, edino midva sva bila turista. Nikogar ni bilo iz vzhodne Evrope,« pomenljivo doda. Grške oblasti so bile šele v 65 kilometrov oddaljenem glavnem otoškem pristanišču Mitilena, kjer je potekala tudi registracija beguncev, ki so jih nato s trajektom prepeljali v Atene.

Koncentracija nesreče

Svetova beguncev in turistov se v Molivosu nista kdo ve kako motila. Prej sta živela drug mimo drugega. »Pa vendar, ko nam je nekega dne uspelo odpremiti vse begunce, je nad mesto leglo olajšanje, zaživelo je. Pa ne da bi bili begunci moteči; ampak ta koncentracija njihove nesreče, zle usode je nekako vplivala na razpoloženje v mestu.«

Ko sta se zvečer vračala v svoj razkošni hotel, pripoveduje, sta bila zelo vesela, da sta šla lahko na stranišče, da sta se imela kje stuširati, da sta imela čisto posteljnino, kaj za preobleči, za jesti in piti – in da sta imela čevlje. Kajti večina beguncev teh ni imela, ker so jim med hojo razpadli ali so jih izgubili v morju. »Vse to povzroči, da začneš ceniti majhne stvari, ki so za nekoga drugega v resnici velike.«

Med dvotedenskim bivanjem v Molivosu nista zbrala le dobrih 6000 evrov donacij v denarju, ampak jima je s pomočjo človekoljubne organizacije Adra, ki deluje pod okriljem Krščanske adventistične cerkve, in Adrie Airways uspelo tja pripeljati še poltretjo tono pomoči v blagu. Pred dnevi je pomagal beguncem tudi na mejnem prehodu Obrežje.

Odziv Evropske unije na begunce je po njegovem konfuzen. »Vsak dan je drugače. Enkrat jim Nemčija vzklika 'Dobrodošli!', naslednji dan jim zapre meje. Ne razumem te strategije. Verjetno je sploh ni.« Še posebej nepošteno in neevropsko se mu zdi ravnanje višegrajske skupine, ki je preseglo vse meje dobrega okusa. »Me pa veseli, da je Slovenija odreagirala drugače. Bal sem se, da bomo postali Madžarska II. To se je že nakazovalo, nato smo le ubrali pravo smer. Zdaj dejansko podpiramo urejen prehod koridorskega tipa, čeprav uradno temu ne pravimo tako.«

Filozofski vegan

Zaradi angažmaja na družabnih omrežjih, prek katerih je sprožil akcijo pomoči za begunce na Lesbosu, mu nekateri očitajo samopromocijo. Laserski stomatolog, zaposlen v tetini zasebni ordinaciji v Brežicah, veliko da na urejen videz, rad se modno oblači in ne taji, da je dobro situiran (»No, nisem revež.«), v resnici ni videti kot prototip prostovoljca, predanega človekoljubnemu poslanstvu. »Vendar dejstvo, da sem preskrbljen in da sam ne potrebujem pomoči, ne pomeni, da sem neobčutljiv za usodo drugih,« odgovarja.

Vrh tega, dodaja, je zaradi humanitarnega delovanja na Lesbosu prej kakega pacienta izgubil, kakor pridobil, »kajti veliko ljudi ne odobrava pomoči. Pacienti me še zdaj sprašujejo, ali sploh še delam kot zobozdravnik ali pa se ukvarjam samo še z begunci. S poslovnega vidika pomoč beguncem ni bila dobra odločitev – ampak saj tudi ni bila poslovna.« Zdaj razmišlja, da bi se na Lesbos kot prostovoljec znova podal novembra.

Trenutno ni član nobene stranke, saj je prav na Lesbosu izstopil iz Zavezništva Alenke Bratušek. Leta 2011 je na listi LDS, ki je tedaj izpadla iz parlamenta, kandidiral za državni zbor, še prej, spomladi 2009, je prevzel vodenje brežiškega odbora stranke Zares.

Že poltretje leto je vegan, prej je bil dve desetletji vegetarijanec. Ni vegan samo zaradi lastnega zdravja, čemur pravi »egoistični vegan«, ampak je vegan na podlagi filozofskih vzgibov. »Mesu, mleku, jajcem se odpovedujem zaradi rešitve planeta. Če bi bili vsi vegani, ne bi bilo lačnih, ampak bi Zemlja lahko prehranila še dodatnih nekaj milijard ljudi, manj bi bilo izpustov toplogrednih plinov, gozdovi se ne bi tako hitro krčili, živali ne bi tako trpele.« Za nekoga, ki je vegan na filozofski podlagi, poti nazaj ni več. »Ne morete se vrniti med vegetarijance ali celo med uživalce mesa.« Na praktični ravni to pomeni, da se odpoveduje vsemu živalskemu. Ne samo mesu, ampak tudi volni, svili, usnju.

Kot pravi, je zanj pomembno, od kod stvari izvirajo. »Ko sem opremljal stanovanje, sem hotel imeti vse slovensko. Če ne more biti slovensko, naj bo švedsko. Ker slovenskega avta ni, vozim švedskega.« Logično predvidljivo je, kaj bo izbral, in ta sistem vrednot mu poenostavlja marsikatero odločitev v življenju, pripoveduje Brežičan, ki je odraščal v Ljubljani in je sin znanega, zdaj že upokojenega notranjepolitičnega novinarja in komentatorja Dnevnika Jožeta Poglajna.