Osebno z Ladislavom Šabjanom: Prvi stavkajoči v Petrochemu

»Kaj bo, če socialnega sporazuma z Nafto ne podpišemo? Zgodilo se bo samo to, da poslovodstvo ne bo pridobilo legitimnosti, da bi elegantno odpustilo petdeset ljudi in drugim zbilo plače, zaradi česar bi na zavodu za zaposlovanje dobili pol manj denarja. Zaposleni pa bomo zaradi nepodpisa še kakšna dva, tri tedne zastonj prihajali v službo – stavkat. Samo to se bo zgodilo.«

Vodja stavkovnega odbora zaposlenih v Petrochemu, Naftinem paradnem konju, dobro ve, da je pred vrati stečaj podjetja. Pogovor z njim kljub vsem težavam, s katerimi se spoprijemajo zaposleni, teče mirno in izkaže se za zanimivega sogovornika. Doma sicer govori madžarsko, »saj smo vendar v dvojezičnem pasu«, toda njegovo sindikalno gorečnost povsem razločno slišimo tudi v slovenščini.

Ostalo je le še sto enajst upajočih

Nekoč tisočpetstoglava Nafta, katere jedro je vedno bil Petrochem kot proizvajalec metanola oziroma lepil iz fenola in lastno proizvedenega formalina, trenutno zaposluje 111 delavcev s povprečno več kot tridesetimi leti delovne dobe in 800 evri neto plače z vsemi možnimi dodatki, tudi za izmensko delo.

»Verjetno je v ozadju interes, da nas zravnajo z zemljo in da bodo tukaj shranjevali le še blagovne rezerve. Če se Petrochemu nekako uspe obdržati na nogah, bo moral biti precej vitek,« se jasno zazrt v usodo odkašlja Šabjan, ki je v podjetju pustil 29 let dela. Družba proizvaja, pravi, črna lepila, surovino za stekleno volno.

Srednjo šolo je z Naftino štipendijo končal v Rušah in se nato kot kemijski tehnik v Nafti zaposlil leta 1986. »Takrat je bilo še tako, da je bilo razmerje med upokojitvami in zaposlitvami na novo ena proti dve,« se spominja Laci, kot ga kličejo sodelavci. Po pripravništvu je odslužil vojaščino in se vrnil na delovno mesto, ki ga je medtem čakalo.

Tudi po osamosvojitvi jim v Petrochemu ni šlo slabo. »Kje pa. Takrat smo gnali maksimalno proizvodnjo. Cisterne, tako tiste z vhodnimi surovinami kot tiste, ki so odvažale naše končne izdelke, so vozile nonstop, podnevi in ponoči. Prav tako smo imeli solidne plače.«

Vzroke za razkroj podjetja gre po njegovem mnenju iskati v lastniški ločitvi Nafte in Petrola, ki je s to potezo »naš rezervatski prostor dobil skoraj za nič«. To je bil, pravi, nekakšen začetek razprodaje družbe Nafta in razpada celotne Nafte.

Nekoliko pozneje je Nafta postavila F2, novo tovarno čistega formalina, kar je kazalo na neki napredek. »Kaj se je ves ta čas dogajalo v ozadju, delavci ne vemo. Se je pa zagotovo moralo nekaj dogajati, kajti danes nas prepričujejo, da smo pridelali toliko in toliko minusa. Ampak za to nisem jaz kriv, za to nisem pristojen,« poudarja.

Delavcev noče pustiti na cedilu

Predstavnik hišnega sindikata, ki je delavce spomladi popeljal najprej na opozorilno, pred dvema tednoma pa na generalno stavko, o prihodnosti sto enajstih sodelavcev premišljuje noč in dan: »Ne da mi miru.« Ko mu omenimo, da so v primerjavi z nekaterimi drugimi nasedlimi pomurskimi družbami delavci Petrochema v še kar dobrem položaju, počasi, a jasno odgovori: »Zavedam se, da nam pravzaprav dolgujejo samo eno, junijsko plačo. Ampak nekaj vam povem, ljudje smo že ponotranjili, da so nam delodajalci lahko kar malo dolžni, kar je narobe. Ne smejo nam biti dolžni niti malo, niti ene plače!« Kajti ena plača po njegovem potem hitro naraste na štiri in čez čas je človek že brez petih ali šestih. »Tako ne gre, to je teptanje pravic delavcev, začne pa se z eno, samo eno plačo.« In še na nekaj opozori: »Ne pozabite, ti ljudje, ki se čudijo, kako da stavkamo za eno plačo, nekaj plačnih dodatkov in regres, verjetno niso še nikdar občutili, kako je, ko pet mesecev prosjačiš za svojo plačo, s katero bi rad zgolj poplačal račune in najnujnejše stroške. Takšni ljudje imajo verjetno za bel kruh, za kredite in za počitnice. Mi nimamo. Denar si izposojamo, da nam banke ne blokirajo transakcijskih računov.«

Petrochemovi stavkajoči delavci si želijo predvsem zagon družbe, iz katere so »duhovi« doslej že precej pokradli: »Današnje vodstvo nas obtožuje, da smo s stavko odgnali potencialne kupce, pri tem pa nas še sprašujejo, kje da smo bili zadnjih dvajset let. Drugega kot to, da ozadij nismo videli, saj smo kot konji delali v proizvodnji, jim ne morem odgovoriti. Če pa so se v Nafti oziroma hčerinskem Petrochemu dogajale ne vem kakšne nepravilnosti, naj to raziščejo pristojni organi in naj lumpe kaznujejo. To ni naša naloga in prav zaradi tega ne moremo sprejeti dejstva, da plač in vsega, kar sodi zraven, ne dobimo zato, ker naj bi nekdo denar pred leti odtujil. Ta igra je preprosto njihova, je poker poslovodstva, v katerem nikdar nismo sodelovali.«

Na poti v nič

Petrochem je v resnici na točki, ko štejejo tisočinke. Medtem ko so prej čas šteli v dolgih letih uspehov – zametki Nafte Lendava segajo v čas po drugi svetovni vojni – ga danes v tisočinkah sekunde, kajti pred njimi je točka nič. Če ne bo poldrugega milijona evrov, ki ga za zagon proizvodnje, sicer skozi številne pasti, obljublja poslovodstvo, ne bo proizvodnje in s tem dela za delavce, ker bo šlo podjetje v stečaj.

Šabjan pravi, da je takoj na začetku likvidnostnih težav na zboru delavcev prosil vodstvo, naj vzame 200 tisoč evrov kredita. »Takrat smo še imeli proizvodnjo in 200 tisočakov je pomenilo dosti več kot danes milijon, ker je proizvodnja ustavljena. Toda kredita niso vzeli, danes pa je vse, kar Petrochem ima, zadolženo in pod hipoteko.«

Nadzorni svet, ki je trenutno vodstvo Nafte Lendava – generalni direktor je Dušan Stopar, direktor Petrochema pa Robert Serec – postavil tik pred sestopom zadnje Janševe vlade, po Šabjanovem mnenju ne dela nič, »in še to dela slabo«, zato od njih glede rešitve družbe ne pričakuje prav nič. Prav tako ne od stoodstotnega lastnika družbe – države oziroma Slovenskega državnega holdinga. Delavce poleg domačinom podpira le krovni sindikat. Ta je po spomladanski opozorilni stavki vsakemu sindikalnemu zaupniku nakazal 500 evrov.