Osebno z Lujem Šproharjem: uradnik s srčnostjo nevladnika

Upokojuje se na lastno željo, saj pravi, da je napočil čas, da naredi nekaj drugega, boljšega in predvsem nekaj koristnega. Navdušeno razlaga, da ima v mislih ustanovitev inštituta za slepe. Ljudje, ki se srečujejo s slepoto, k njemu hodijo po podporo, zato se logično vpraša: »Kdo lahko tem ljudem pomaga z nasvetom, kako iz te nesrečne situacije, če ne jaz, ki sem to dal skozi pred 45 leti?«

Ob tem se spominja usodnega leta 1970, ko je sedel pred očesno kliniko in brenkal na kitaro – svojo »ljubico« hrani na najvišji polici nad pisarno – ter čakal na naslednji dan, ko so mu z operacijo odvzeli levo oko in je dokončno oslepel (že kot dojenček je ostal brez desnega očesa). Takrat je v vsej svoji negotovosti razmišljal o svoji nadaljnji poti. Ker ob sebi ni imel nikogar, ki bi mu svetoval, kako naprej, je rehabilitacija trajala petnajst let. Toliko časa je namreč potreboval, da je v življenje sprejel palico, ki mu pomaga pri hoji. Ljubkovalno jo kliče »tista teta tam za vrati«. Najprej ga je bilo palice sram, a je kmalu opazil, kako koristna je. Ljudje so naenkrat videli, da ni ne pijan ne epileptik, ampak da je – kot si sam precej lahkotno pravi – slepec. Če bi mu palico predstavili prej, bi se hitreje znašel in bi že pred leti postal minister, šaljivo pripomni.

Ministrstvo? Najslabši del javne uprave

Kot dolgoletni uslužbenec zdravstvenega sistema – bil je direktor vladnega urada za invalide, ko so tega ukinili, pa se je zaposlil na ministrstvu za zdravje – pozna številne njegove slabosti. Opaža, da se je zdravstvena politika v zadnjih dveh desetletjih močno poslabšala, saj da je imel v socializmu vsak, ne glede na socialni položaj, zdravstveno oskrbo zagotovljeno. Zdaj pa sistem deluje odlično, a po njegovem le za tiste, ki imajo denar. Zdravniki so na udaru – gleda se jim pod prste, brska se jim po plačah, odkriva napake. Preglednost je tu koristna, pravi, vendar je treba umiriti žogico. Zdravništvo je socialna skupina, ki jo potrebujemo in moramo imeti do nje dostojen odnos.

Ministrstvo za zdravje je tisto, ki je generator vseh sprememb, izboljšav ali poslabšanj. In je pravzaprav najslabši del javne uprave, pove brez dlake na jeziku. »Tukaj vse deluje v kaosu.« Posebej ga motijo prioritete ministrstva in njegova togost. Bolj kot pomoč ljudem je pomembno, kako napišejo dovolilnice, poročila in da se pravilno »štempljajo«, torej precej obrobne stvari. Sam bi se raje osredotočil na pomanjkljivo organizacijo, komunikacijo, zaupanje in odgovornost, ki je nihče ne upa prevzeti. »Izkazalo se je, da se ministrica boji ljudi. Hkrati misli, da ti koristi to, da veslaš dvanajst ur, čeprav je ladja zasidrana in privezana na pomol,« slikovito opisuje razmere in se sprašuje: »Kaj je tukaj za koga? Kdo je komu namen? Kaj je smisel vsega?« Ko ga odnese med filozofska vprašanja o smislu vsega, si, v Žižkovem slogu vseskozi popravlja brke in pričesko. Nato z vso resnostjo poudari, da je na ministrstvu ogromno sposobnih ljudi, ki pa imajo pristrižene peruti.

Kava ga ni tiščala

Z dobro voljo opiše še eno anekdoto, ki se mu je zgodila z mikrobiologom dr. Gorazdom Pretnarjem. Ta je pred približno petimi leti hotel analizirati, ali imajo na ministrstvu oporečno vodo. Uradno prošnjo za analizo so mu takoj zavrnili. Zato se je obrnil nanj. Ko je prišel do njega, ga je vprašal, kaj ga v resnici tišči, saj da gotovo ni prišel samo na kavo. Pretnar je odšel v toaletne prostore in do vodomata po vzorce vode. Razplet je znan – rezultati so pokazali oporečnost vode iz obeh virov in povzročili veliko razburjenje.

Godrnjač s kančkom cinizma

A človek mora biti tudi samokritičen. Kaj bi spremenil sam, če bi bil minister ali državni sekretar? Revolucije – čeprav se iz pogovora čuti njegova revolucionarna drža – ne bi bilo. Pravi, da bi se posvetil organizaciji in komunikaciji s sodelavci; do njih bi začel gojiti brezpogojno zaupanje, vse dokler ga ne bi kdo polomil.

Zase priznava, da je v resnici godrnjač, ki na stvari gleda s kančkom cinizma. Na trenutke si vzame čas, da izbere prave besede, da ne bi koga nehote užalil. Ni pravi uradnik, saj je bil vedno bolj privrženec nevladnih organizacij. To med drugim odseva v njegovem predsedovanju ljubljanskemu medobčinskemu društvu slepih in slabovidnih, na katerega je ponosen. Zavzeto pove, da je to eno največjih tovrstnih društev pri nas.

Oktobra lani si je postavil nov izziv – kandidiral je za direktorja direktorata za zdravstveno varstvo, toda neuspešno. Pred uradniškim svetom se mu je zataknilo pri vprašanjih, kdo sta predsednika svetovne in evropske zdravstvene organizacije in koliko denarja dobijo slovenske bolnišnice. Takrat mu je prekipelo. Ni razumel, zakaj ga sprašujejo »takšne bedarije«, ki jih lahko izveš z enim klikom na googlu. Poleg tega so mu očitali pomanjkanje vizije.

Pri tem hiti razlagati paradoks, da so se ga invalidi deset let, ko je bil direktor urada, hoteli znebiti, češ da ima preveč idej in da so te preveč drzne: slepim je želel omogočiti, da bi hodili v navadne šole, obiskovali navadne knjižnice. Za nekatere nezaslišano, zanj pa je bilo samoumevno prav vse, kar je slepe izenačevalo z drugimi državljani.

Veliko talentov prinaša veliko izzivov

Za življenje po koncu kariere se ne boji. Od 35. do 45. leta je namreč že bil upokojen. Glede na zajeten nabor talentov in interesov – slika, riše, piše, poje, igra kitaro in klavir, sodeluje v lutkovnih predstavah, v preteklosti ga je pot zanesla tudi v politiko – ter precejšnjo samozavest in odločnost mu ne bo dolgčas.

Literarno pot, denimo, ima jasno začrtano. Potem ko je napisal osem knjig, ima pred seboj novo nalogo: spisati še štiri poglavja knjige Spomini starega sitnega slepca. Ko pripoveduje o njej, z nasmeškom išče odobravanje in vpraša: »A je dober naslov?« Za dve drami pa ima okostje že pripravljeno, manjkata jima samo še »meso in koža«.

Še v nečem je glede prihodnosti odločen: pomagati hčerkama, ki pišeta diplomi. Obe sta prevzeli očetova zanimanja, saj ena pripravlja nalogo o psih vodnikih, druga pa o zaposlovanju slepih. Ko sta se rodili, se je iz pokoja vrnil na delo, najprej na urad, nato na ministrstvo za zdravje, kar je bil zanj velik izziv. Zato ga, kljub nevšečnostim, ne zapušča z mržnjo v srcu. Že res, da odhaja z grenkim občutkom, da v enajstih letih z nikomer ni ustvaril iskrenega, intimnega, človeškega prijateljskega stika, toda niso krivi ljudje, ampak sistem, ki določa, da se drug drugega bojimo. Tega, da se mu ni uspelo zavihteti na stolček direktorja direktorata, pa ne obžaluje. Zaveda se, da je v letih, ko si mora število obveznosti zmanjševati, si umirjati življenje, ga narediti prijetnega, vzeti kitaro v roke, poslušati petje ptic. Če mu bo to uspelo – poleg tega, da naredi kakšen premik za slepe in slabovidne – bodo njegova naslednja leta izpolnjena, pravi. »A ni fajn, da človek ni jezen?« retorično vpraša za konec.