Osebno z Luko Zibelnikom: Lektor v jezeru slovenstva

Luka Zibelnik je, tako kot vsako jutro, potem ko je spustil psa Charlieja na vrt, s skodelico kave in e-cigareto v roki sedel za prenosnik in odprl elektronsko pošto. Odkar sta se z ženo Eriko iz Clevelanda odselila v bližnje mestece Mentor-on-the-Lake, je že doma preveril pošto, preden se je odpravil v pol ure vožnje oddaljeno pisarno na clevelandski državni univerzi, kjer je zadnjih osem let služboval kot lektor slovenskega jezika. Nekoč je lahko v službo hodil peš, a soseska v središču drugega največjega mesta države Ohio (takoj za prestolnico Columbus), kjer je živel prva leta zdomstva, je bila po peti popoldne, ko so biznismeni zapustili svoje pisarne, neprijetno prazna in temačna. Po nekaj incidentih, o katerih so poročali krajevni časopisi, sta se z ženo odločila, da se preselita. To je bila ena boljših skupnih odločitev, saj sta po novem vsako prosto minuto lahko izkoristila za nabiranje gob in vožnjo s kolesi – starimi kolesi, ki sta jih zbirala in obnavljala. Poleg tega je imel zdaj čas in prostor za rezljanje lesa, brazilski džiudžitsu, potapljanje (kar je še vedno najraje počel v hrvaškem morju) in seveda branje. Ko mu po službeni dolžnosti ni bilo treba brati visoke literature, je prav po božje prebiral romane Terryja Pratchetta. Pred resničnostjo je od nekdaj najraje pobegnil v distopične svetove znanstvene fantastike in se vanje znova in znova vračal. Ravno zdaj je ponovno obiskal Orwellovo leto 1984.

Nasmehnil se je, ko je s prenosnikom in kavo v rokah poskušal s komolcem odpreti vrata dnevne sobe, a se okrogla ameriška kljuka ni vdala. Nekaterih ameriških pogruntavščin, med katerimi je tudi on-off klecno stikalo, se pač ne bo nikoli navadil, je pomislil. In se takoj nato potolažil, da je njegova osemletna imigrantska izkušnja pravzaprav lepa. Velika slovenska skupnost ga je takoj vzela za svojega; ni doživel, da bi ga kakšen hillbilly v zakotnem baru ozmerjal s kradljivcem služb in mu zabrusil, naj se pobere tja, od koder je prišel; angleških vljudnostnih fraz, ki ne zahtevajo odziva, pa se je tudi hitro navadil in na »how ya doin'?« nehal na dolgo in široko pojasnjevati, da je danes sicer v redu, ampak včeraj je bilo precej dela ... ; skozi hobije je spoznal veliko ameriških prijateljev in prek njih lepo ameriško biologinjo, ki je postala njegova žena; in njegov najboljši prijatelj je bil Bosanec. O čem podobnem ni niti sanjal, ko se je pred osmimi leti prijavljal na razpise za delovno mesto lektorja v Pragi, Padovi, Litvi, Bukarešti in Clevelandu. Vesel je bil, da so ga izbrali za lektorat v mestu, ki si ga je na tihem tudi najbolj želel.

Nežen spust v globočine gramatike

Ko se je zdrznil iz te male regresije, je torej odprl mail, da bi videl, ali se mu je oglasil kateri od 32 študentov iz spletne učilnice slovenščine kot drugega tujega jezika, ki jo je zasnoval poleg rednega predmeta na univerzi. Skupno je letos poučeval okoli šestdeset učencev. To, da se je spletni projekt, v katerega je vložil veliko energije in požrtvovalnosti, tako dobro in hitro uveljavil, ga je navdajalo s ponosom. Ko je pred tremi leti lansiral onlineslovenian.com, je ta nemudoma postal pravi hit. Ne le med rednimi študenti, ki so zbirali kreditne točke in za to, da so se učili slovenski jezik, morali odšteti 1600 dolarjev na semester. Pač pa tudi med izrednimi, ki so pouk obiskovali prek spleta iz svojih domov, iz vse Amerike, Kanade, Argentine, Nizozemske, Avstralije, Turčije ... Med njimi še zdaleč ni bilo največ potomcev priseljencev. Ta bazen se je sčasoma osušil, odkar je Zibelnik služboval v Clevelandu. Njegovi učenci so bili večinoma Američani, ki so že kdaj kaj lepega slišali o Sloveniji, imeli slovenske prijatelje ali pa se jim je obskurni slovanski jezik zdel ravno prav eksotičen, da je v njih vzbudil slo po učenju tujih jezikov. V večini so bili brez predznanja, zato jih je v globočine gramatike spuščal nežno in postopoma. Zadnje, kar si je želel, je bilo, da bi se prestrašili dvojine, končnic, sklonov, števnikov in drugih posebnosti, in v pogovoru obnemeli. Da se to rado zgodi, je vedel že iz izkušenj, ko je po študiju slovenskega jezika in sociologije kulture na ljubljanskem filofaksu slovenščino tujce poučeval v jezikovnih šolah in na privatnih inštrukcijah. Vedel je, da učenci slejkoprej dojamejo, da slovenščina ni ljubek mali jezik in z njo ni šale in da najbrž nikoli ne bodo pravilno izgovarjali r-ja.

Ker se je od lastnega jezika težko distancirati in objektivno spoznati njegovo zapletenost, se je tudi sam učil po metodi poskusov in napak. Spomnil se je, ko ga je Erika, ki je tudi obiskovala njegove ure slovenščine, nekoč pred razredom spravila v neroden položaj, ko mu je rekla: »Pa saj vi, Slovenci, nikoli ne govorite tako.« Zato je sklenil jezik poenostaviti na formule. Namesto da bi učence prestrašil z en kozarec je, dva sta, trije so, pet je ..., jih je naučil: pivo enkrat, pivo dvakrat, trikrat ... Pomembno je, da te ljudje razumejo in dobiš tisto, kar želiš, je bil prepričan. Erika je kasneje postala njegova asistentka. Skupaj sta na urah preigravala različne situacije, da so učenci jezik lahko navezali na kontekst in slišali dialog v moškem in ženskem spolu. Za spletno različico sta posnela še nekaj simpatičnih videov, v katerih stransko vlogo odigra tudi Charlie. S tem je dokazal, da so resne lekcije uradnega univerzitetnega učnega načrta vseeno lahko zabavne in življenjske. Tako privlačne, da se slovenščine uči celo dekan clevelandske univerze.

Slovenščina ima poseben status

S tem načinom poučevanja mu je vsako leto uspelo izpolniti kvoto in utrditi uveljavljenost slovenskega lektorata na univerzi. Včasih še sam ni mogel verjeti, kakšen ugled uživajo center za slovenščino in slovenski lektorati na tujih univerzah po svetu (56 jih je) in da je slovenščina za španščino, nemščino in francoščino tako rekoč najbolj priljubljen drugi tuji jezik v ZDA. Njegovi ruski, poljski in slovaški kolegi lektorata sploh nimajo, madžarskega jezika pa se učita le dva študenta. Dekan clevelandske univerze in predstojniki novega oddelka za svetovne jezike, literature in kulture so podprli vse ideje, ki jih je predlagal. Tudi to, da so izrednim študentom slovenščine na spletu znižali šolnino na 425 dolarjev.

Zavedal se je, da mu brez podpore in dejavnosti velike slovenske skupnosti, ki je od začetka 20. stoletja do sedemdesetih let v štirih valovih naselila Cleveland z okolico, ne bi uspelo. Leta 1909 naj bi boljše življenje na novi celini odšlo iskat devet Slovencev na dan. Danes v Clevelandu skoraj ne moreš vreči kamna, ne da bi zadel kakšnega od 60 tisoč tam živečih Slovencev. Kot gobe po dežju so začeli vznikati kulturni domovi, regionalni klubi, bratska društva, genealoški arhivi, medijski spletni portali, pevski zbori, folklorne skupine, slovenske pristave in cerkve, ki so z religijo, kulturo in kulinariko polnili dneve zdomcev. Spomnil se je, kako zasedeni so bili konci tedna prvo leto njegovega službovanja, da se je med enim in drugim dogodkom, ki so se nanizali v enem dnevu, preoblačil kar v avtu.

Slovenstvo ima čez lužo močan in živahen utrip. V soseski St. Clair Slovenci prostovoljno delujejo že sto let, ni tedna, da ne bi bilo večera polke, festivala klobas, filmskih in gledaliških predstav, slikarskih in fotografskih razstav ter glasbenih in literarnih večerov. Mnoge med njimi je organiziral tudi sam (saj lektorat ne opravlja samo svoje osnovne funkcije, ki je poučevanje slovenskega jezika, ampak je pravo malo kulturno atašejstvo). A ko je ob tem pomislil, kako njegovo ime izpostavljajo mediji v domovini, mu je postalo nerodno, ker se je zavedal, da je zaslužen za samo delček tega, kar slovenska skupnost v Clevelandu postori za slovensko kulturo.

Svetinja, ki združuje

Ko je tistega jutra torej odprl e-pošto in prebral pismo generalnega konzula Andreja Gregorja Rodeta, da ima ameriški Slovenec Evgen Favetti originalne Prešernove rokopise pesmi Slovo od mladosti in Dohtar, je vedel, da je to še posebej za slovenske izseljence velik dogodek. Brez pomisleka je predlagal, da bi se po spektralni analizi avtentičnosti v Sloveniji rokopisa vrnila v zbirko Slovenskega muzeja in arhiva v Clevelandu. »Tiste, ki se jim zdi, da bi najdena Prešernova rokopisa morala dobiti mesto v slovenski nacionalni knjižnici, bi vprašal, kdaj so šli nazadnje v NUK pogledat kakšnega od njegovih rokopisov,« je utemeljil svoje stališče v pogovoru za Ozadja. Prepričan je namreč, da sta rokopisa neprecenljiva svetinja, ki ima veliko moč združevanja in povezovanja. Vsega tega, kar pooseblja slovenska izseljenska skupnost.