Osebno z Mirkom Sitarjem: Najstarejši pohorski car

Teptanju prog so se pridružili tudi žene in otroci, sodelovali so vsi. Včasih je priskočila na pomoč celo vojska, se spominja najstarejši pohorski car.

Sun, 14.02.2016, 21:00

Težkim časom za mariborsko smučarijo navkljub je institut pohorskega carja, za katerega ob pustu kronajo zaslužne smučarske »delavce«, preživel vse od leta 1963.

Mirko Sitar je sicer deseti pohorski car po vrsti, na to ugledno funkcijo je bil z vzdevkom Pohorc imenovan leta 1972. Med nosilci naziva so številna znana imena smučarske scene, od Dušana Senčarja, Francija Čopa, do Filipa Gartnerja in Toneta Vogrinca. »Veliko se je delalo, zato se je bilo treba tudi poveseliti, spraviti napore iz sebe. To so bile prave veselice,« razloge za začetek carjevanja na Pohorju pojasnjuje 86-letni sogovornik.

Zvestoba od 1948. do konca

Smučarskemu klubu Branik se je pridružil leta 1948 in mu ostal zvest »do konca«. Spominja se, kako so se mučili s pripravami prog, tekmovanj in treningov na Pohorju. To je bilo utrudljivo delo, saj tehnike za pomoč niso imeli. Ni bilo ratrakov, ni bilo snežnih topov, ni bilo vode za polivanje proge.

Bilo pa je veliko volje in solidarnosti, za pohorsko smučarijo so živele cele družine, se spominja »car« Sitar. Ko je bilo treba steptati progo za tekmovanje FIS, kot so najprej, še pred poimenovanjem Zlata lisica, imenovali mednarodno tekmo za ženske na Pohorju, so se teptanju pridružili tudi žene in otroci, sodelovali so vsi. Včasih je priskočila na pomoč celo vojska.

Spominja se leta, ko jim je komandir dal na razpolago kar dvesto vojakov. »Jaz sem jih vodil, smo šli korak za korakom.« Progo so teptali s čevlji, šele na koncu so jo zgladili s smučmi. Vojska jim je dala tudi naprave za brezžično komuniciranje, da so lažje usklajevali delo na smučiščih. Vendar brez domačinov, pohorskih kmetov, vajenih dela v gozdu in na snegu, ne bi prišli daleč, priznava sogovornik: »Tukaj meščanar nima kaj iskati.«

Poviševali so Pohorje

Kot so zapisali v zgodovini pohorskih carjev, so se že od leta 1959 smučarski zanesenjaki družili tako na snegu in pri raznih smučarskih akcijah kot tudi v posvetnem življenju in ušpičili marsikatero vragolijo. Tako se jim je v veselem razpoloženju leta 1963, na pustno soboto, v najbolj »nobel« hotelu Bellevue na Pohorju porodila ideja, da potrebujejo še pohorskega carja. Prvo leto je car postal Dušan Štok. V čast naziva je moral družbo častiti s pijačo in obljubiti, da bo Pohorje povišal za en nahrbtnik zemlje, ki jo bo prinesel iz doline.

Sitar se spomni začetkov tradicije in poudari, da nikoli ni bil njen namen le zabava. Ves čas so si prizadevali temu nazivu dati še drugo vsebino, tako je moral car na pustni smučarski tekmi obdarovati otroke, prirejali so razna tekmovanja in podobno. Vendar se nobena aktivnost ni zares prijela, priznava. Ohranila pa se je kučma, ki jo je prejel vsakokratni car in na katero so privezali zlato ploščico z njegovim imenom in vzdevkom.

Skok: 56 metrov

Doma iz Ribnice na Pohorju je smučal že od otroštva, na snegu so bili otroci vse dni. Pravzaprav je bil skakalec, trudil se je s smučarskimi skoki. Trenirali so na okoliških skakalnicah in tekmovali na tekmah od Celja do Koroške. Njegov najdaljši skok je meril 56 metrov, se spomni. Devetdeset odstotkov skokov je bilo ponesrečenih, prizna. Ali je odskočil prehitro, in ga je neslo na glavo, ali pa prepozno, in ga je neslo na hrbet. Le redkokdaj je zadel čas odskoka, takrat pa je bil let miren in dolg.

Na Pohorju si je Franci Čop izmislil posebno alpsko kombinacijo, tekmo, v kateri so bile združene kar štiri discipline. Začelo se je s spustom izpred hotela Bellevue, nato sta sledili dve skakalnici, na katerih je bil meter dolžine skoka enakovreden sekundi na progi, del proge je bilo treba preteči in nazadnje presmučati še slalomske in veleslalomske zavoje.

Tekmoval je tudi Sitar, saj so menili, da bi lahko zaradi znanja v skokih dosegel dober rezultat. A ker mu je serviser dan prej »zlepil« smuči, torej poškodoval spodnjo plast, ga je vleklo na desno in je na koncu padel. Takšna tekma nekoliko spominja na prosti slog, v katerem tekmuje Filip Flisar, pravi sogovornik, kar pomeni, da je Čop že takrat uganil, v katero smer bi se lahko razvijalo smučarsko tekmovanje.

Smučal do 83. leta

Smučal je vse do 83. leta, ko mu je to preprečila bolezen. Seveda sta smučanje trenirala tudi njegova sinova, a je oba ustavila poškodba. Težave s snegom, ki smo jim priča danes, niso nič novega. Sogovornik se spomni zim v petdesetih letih, ko so imeli hude težave zaradi pomanjkanja snega. Takrat so to reševali s prevozom velikih količin snega z Areha na mariborsko Pohorje. Tukaj so si izdelali velike pločevinaste žlebove, po katerih so sneg spravljali na progo. To je bilo veliko garanje, ki jim je pobralo ogromno energije, pravi. Takrat je med Bellevuejem in Arehom vozilo kakšnih osem tovornjakov in tovorilo kupe snega.

Če mariborskemu smučišču kaj manjka, je to prav sneg, priznava. Drugod, tudi nedaleč stran, ga je veliko več. Na njegovi Ribnici, na primer. Ta kraj bi že v preteklosti lahko postal smučarsko središče, a je usoda hotela drugače. Zdaj se tamkajšnje smučišče le razvija in obeta, da bo postalo alternativa smuki nad Mariborom.

»Ne bo se mogoče izvleči«

V smučarskem klubu Branik je opravljal razne funkcije, dve leti je bil tudi njegov predsednik. Sicer je bil zaposlen na Vekšu, visoki ekonomsko-komercialni šoli, predhodnici sedanje ekonomsko-poslovne fakultete, nato pa na vodstvenih položajih v podjetju Ferromoto.

Kajpada se ne moremo izogniti komentarju o sedanjih težavah mariborskega smučišča, ko je smučarska sezona zaradi finančnega kolapsa Športnega centra Pohorje večkrat visela na nitki. Čeprav se je tudi v jugoslovanskih časih smučarski klub Branik večkrat otepal s pomanjkanjem denarja, pa se iz takšne zadolženosti, kot si jo je v preteklih letih privoščil Športni center Pohorje, ni mogoče izvleči, meni Sitar. Preveč investicij v kratkem času, financiranih z bančnimi krediti, ob hkratnem padcu prihodkov zaradi krize in slabih zim je neizogibno vodilo v propad. Zametki teh problemov so se začeli že z delitvijo Branika na klub in podjetje ŠC Pohorje, pri čemer vprašanje lastnine posameznih objektov in vlečnic še vedno ni rešeno.

Lisica na cigaretah

Posebna zgodba je seveda Zlata lisica. Ime so tekmovanju našli na sestanku, ko so ugotovili, da imajo tudi tekmovanja v tujini zaradi boljše prepoznavnosti svoja imena. Takrat je eden od udeležencev podobo lisice skiciral kar na cigaretno škatlico. Tudi odločitev o prirejanju ženskih tekem je bila povsem pragmatična; za to so se odločili, ker so menili, da bodo lahko Slovenke zaradi nekoliko slabše konkurence dosegale boljše rezultate kot fantje. In niso se zmotili. Dolga leta so bile zmagovalke vesele krznene nagrade, ki so jo dobile za vrat, nato pa se je javno mnenje obrnilo proti podeljevanju krzna, zato so se lisice, zlate, srebrne in bronaste, spremenile v drobne značke.

V smučarskem klubu Branik so odločeni, da bodo presekali s slabo popotnico finančnih težav in nepravilnosti, ki so se dogajale na mariborskem Pohorju. Čeprav je tudi med carji najti nekaj imen, ki so na koncu pomagala zavezati zanko okoli mariborske smučarije. Pri tem si bodo pomagali z bogato tradicijo požrtvovalnih Mariborčanov, ki so Pohorje z lastnimi rokami postavili na smučarski zemljevid sveta in mesto naredili za smučarsko prestolnico države. Med njimi je gotovo tudi deseti in danes najstarejši pohorski car Mirko Sitar.

Prijavi sovražni govor