Tiskane izdaje
Iz Ljubljane se na obronke Javornika, v vasico Kanji Dol, ki leži sredi neokrnjene narave, odpravimo v torek. Še sreča. V četrtek zjutraj namreč prejmemo tole sporočilo: »Pri nas ni elektrike, cesta ni prevozna zaradi žleda, ne morem do neta.« Sestra Rebeka nam po telefonu sporoči, da bo naslednji dan poskusila priti v dolino. V tistem trenutku se strinjamo, da ji ni dolgčas. Ali ji je, smo jo vprašali, ko smo ugotovili, da čez teden sameva v kmečkem poslopju. Samo odmahnila je in vprašala, kaj sploh je dolgčas: moli, bere, vodi skupino krščanskih žena, predava staršem po posameznih župnijah, vzdržuje hišo in ohranja stike z družinami, skrbi za nekaj živali, pozimi, ko ni dela na njivi, pa kleklja. Najbližja ostarela soseda, ki jo redno obiskuje, je oddaljena kilometer in pol, po bližnjici deset minut. »Ni daleč,« samozavestno odvrne sogovornica. Ob koncu tedna je načrtovala druženje s srednješolci, ki bi se duhovno obnavljali na temo Si upaš zares ljubiti?, a ji je ledeni oklep narave naklonil več časa za priprave na naporno poletje. Takrat pri njej po en teden počitnic preživi skupaj 430 otrok. Pri tem projektu sodeluje s približno sto mladimi animatorji in voditelji.
Iz vrtca v »samostan«
Da ima Radovljičanka po rodu rada otroke, se je zavedala od nekdaj. Spominja se, kako hudo jo je težilo ljubosumje, ko je kateri od njenih vrstnikov dobil sestro ali brata. Nič čudnega, da se je izobrazila za vzgojiteljico. Zaposlila se je v vrtcu, potem pa nekega večera pri maši začutila božje povabilo. »Sploh nisem vedela, ali samostani še obstajajo,« pripoveduje nasmejana. Odločila se je za red šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja, ki ji je bil iz več razlogov najbližji. Poleg ukvarjanja z otroki tudi zato, ker je bil najbolj številčen, ona pa se je hotela skriti v množici: »Izredno sem se bala ljudi.« Težko ji je bilo karkoli napisati, izraziti svoje misli, stopiti pred ljudi, torej počenjati stvari, ki so danes del njenega vsakdanjika. Ko je v njej dozorela odločitev za redovniško življenjsko pot, je štela devetnajst let. Pravi, da tega koraka ni nikoli obžalovala: »Da je pot, po kateri hodim, prava, je tako jasno, da o tem sploh ne razmišljam. Včasih resda pridejo težki trenutki, kot povsod, a nikoli nisem imela skušnjave, da bi ravnala drugače. Ta poklic in delo me izpolnjujeta. Ko človek izroči svoje življenje Bogu, je vse lažje.«
Po začetni pripravi na redovno življenje jo je pot vodila v Trebnje, nato na Brezje. Takrat so sestre za preživljanje počitnic na Uskovnici najele zapuščen pastirski stan in začela je zahajati tja s skupinami otrok. To je bil uvod v poslanstvo, ki se zdaj nadaljuje v Kanjem Dolu. Otroci so na Uskovnici preživljali počitnice, ona, pravi, pa se je sproti učila. Z Brezij se je preselila v Maribor in kasneje v Ajdovščino, vendar se poletni programi na Uskovnici zaradi tega niso prekinili. Trajali so deset let, vse dokler jim lastnik koče leta 2000 ni odpovedal najema. »V enem tednu se je bilo treba izseliti,« opisuje težke čase. Dogovorila se je za začasno preselitev v dom na Otaležu, a je zopet zaslišala notranji glas, da Jezus hoče imeti svojo hišo. Z dovoljenjem predstojnice jo je začela iskati. Izvedela je, da je zaselek Kanji Dol izpraznjen. Šla je na ogled, pri vaški kapelici prosila Marijo, naj sama izbere in pokaže, kje želi vzgajati otroke, in dobila je hišo, ki je bila že štirinajst let zapuščena.
Od zapuščene hiše
Najprej ni bilo ne telefona, ne asfalta mimo hiše, ne tople vode, celo elektrike po več dni ne. Danes imajo vse, tudi internet. Občutka, da bi lahko izgubila voljo, ni imela nikoli. Pove, da je bila od doma navajena narediti tisto, kar je bilo treba: »To je bila prednost domače vzgoje. Nismo poznali umika.« Tega se drži tudi pri otrocih. Ko ravno med govorjenjem o redu in disciplini v njeno naročje skoči maček, se zasmejimo, ona pa pojasni, da enak način vzgoje velja tudi zanj: ne sme na mizo. Otroke pa tako kot mačka pocrklja, kadar je treba. Nasilja ni, poudari. Slednje pove zato, ker je deležna očitkov, da je prestroga. Ne verjame v permisivno vzgojo. »Če imam otroka rada in ga spoštujem, mu veliko zaupam. To, da starši delajo namesto njih, je poniževanje in zloraba otrok.«
Med počitnicami pri njej ni računalnikov in mobilnih telefonov. Sladkarije lahko otroci jedo v neomejenih količinah, a šele potem, ko pojedo kosilo, pove diplomatsko: »Zakaj bi jih silili s sladkarijami, če niso lačni?« Kljub temu se radi vračajo: »V povprečju prihajajo po štiri leta, nekateri enkrat, drugi večkrat na leto. Trenutni rekord ima fant, ki vztraja že 18. leto, pri štirih je začel, zdaj je voditelj,« pove s kančkom ponosa. Konfliktnih situacij s starši se izogiba tako, da jih vnaprej seznani s tem, kaj lahko pričakujejo. Imeli so tudi že otroke nevernih družin, pogoj je le, da se normalno vključijo v program.
Učenje za življenje
Tedenski program, ki ga vodi s pomočjo animatorjev in voditeljev, stane 70 evrov za prvega otroka, 50 za drugega, 30 za tretjega in 10 evrov za četrtega. Ostali imajo brezplačno, enako velja za tiste, ki plačila ne zmorejo. Program, sestavljen iz treh med seboj prepletenih dejavnosti – učenja iz svetega pisma in življenja svetnika, slavljenja Boga s petjem, molitvijo in obredi ter skupnega življenja, ki vključuje delo, druženje, igre, skupne obede in izlete – je začrtan do minute natančno. Vsak otrok ima določene obveznosti. »Kaj pa, če kdo prekrši red?« vprašamo naivno. »Otrokom povemo, da pri nas ni te navade. Rečejo 'aja' in to je to. Sicer pa so vrata vedno odprta. Če ima otrok veliko energije, ga bolj zaposlimo. Gledamo, da vsak dela to, kar zmore in ga veseli. Otrok nikdar ne kaznujemo, ampak se jih usmilimo. Če slabo pobriše mizo, jo bo brisal toliko časa, da bo znal.«
Priznava, da je v preteklosti tudi povzdignila glas, a je dosegla samo trenutni učinek: »Ker otroci samo na zunaj ubogajo, v srcu pa ne. Morajo se sami odločiti, da bodo drugače ravnali. In če čutijo, da jih imajo vzgojitelji radi, bodo vse naredili.« O vzgoji se uči iz svetega pisma, nekaj je povzela od psihologa Bogdana Žorža, veliko pa so ji dale izkušnje. »Dobim jih po glavi, ko kje narobe delam. Pri lastnih otrocih težko popravite napake, jaz imam to prednost, da dobim drugo generacijo,« opiše prednost svojega poklica.
Največ ji pomeni, da ji otroci, ki jih po mnogo letih sreča, ne izrečejo zahvale za to, da so se imeli super, temveč da so se veliko naučili za življenje. »To je ogromna potrditev,« pravi. Zdaj k njej hodijo že otroci teh otrok: »Čudovit občutek. Kot bi bila stara mama.« Na tem mestu poda citat iz svetega pisma: »Mati mnogih je zapuščena, in nerodovitna se veseli v krogu svojih otrok.« Medtem ko so nekatere mame v njenih letih že osamljene, ker so otroci odšli, ona ni. In takoj ko bo žled popustil, bo pri njej vrvež mladosti spet zapolnil vse kotičke domačije in okolice.
