Osebno z Zmagom Godino: Pastor, ki oznanja prihod Kristusa

Ko 46-letnega pastorja in predsednika Krščanske adventistične cerkve pobaramo, v čem se verovanje adventistov razlikuje od v teh logih prevladujoče vere Rimskokatoliške cerkve, odgovori: »Oboji smo kristjani, temeljna krščanska verovanja so nam skupna. Razlikujemo se v tem, kaj kdo jemlje za temelj svoje vere. Naša avtoriteta je izključno Sveto pismo, tako kot pri drugih protestantih, pri Katoliški cerkvi pa sta temelj tudi nauk cerkvenega učiteljstva in cerkveno izročilo, ki sta Svetemu pismu nadrejena.«

Religiozno vrenje 19. stoletja

Cerkev adventistov sedmega dne, kakor se večinoma imenuje v tujini, je otrok religioznega vrenja, ki se je sredi 19. stoletja razširilo med protestantskimi gibanji v Združenih državah Amerike, njene vernike pa karakterizira predvsem pričakovanje drugega Kristusovega prihoda (adventa) in obhajanje sobote kot Gospodovega dne.

»Verjamemo v oseben, po vsem svetu viden drugi Kristusov prihod, za katerega pa ne vemo, kdaj se bo zgodil,« pojasnjuje. Njegov prihod bo označeval konec sveta, kakršnega poznamo. »Sveto pismo govori o očiščenju z ognjem, torej o uničenju greha in zla, pri čemer bodo odrešeni odšli s Kristusom v nebesa, kjer bodo preživeli določeno obdobje, tako imenovani milenij, tisočletje, nato bo sledila vrnitev na Zemljo, kakršna je bila ustvarjena na začetku.«

Druga razlika v primerjavi s katolištvom zadeva praznovanje »Gospodovega dne«, ki ga adventisti ne obhajajo v nedeljo, temveč v soboto, saj so prepričani, da je sobota tisti »sedmi dan« v tednu, ki ga je Bog določil za dan bogoslužja, počitka in skrbi za druge.

V nasprotju s spontanim pričakovanjem se sobota za adventiste ne začne v petek opolnoči in konča v soboto opolnoči, ampak traja od krajevnega sončnega zahoda v petek do krajevnega sončnega zahoda v soboto. V tem času je prepovedano opravljati vsakodnevna opravila, pa naj gre za delo v službi, za prostočasno košenje angleške travice na domačem vrtu ali za kaj tretjega. Prepoved gre tako daleč, da adventisti celo hrano, ki jo zaužijejo v soboto, pripravijo dan prej.

Sobotno dopoldne adventisti namenijo sobotni šoli, to je proučevanju Svetega pisma v majhnih skupinah, in bogoslužju, katerega sestavni del sta poleg skupne molitve tudi prepevanje nabožnih pesmi in pridiga, medtem ko popoldne preživijo v družinskem krogu, v stikih s soverniki in v obiskovanju revnih, bolnih in ostarelih.

Vrh tega vsako trinajsto soboto organizirajo Gospodovo večerjo, med katero zaužijejo kruh in neprevreti grozdni sok. Večerjo pospremijo z obredom ponižnosti, pri katerem verniki drug drugemu umivajo noge.

Krst s potopom celega telesa

Tretja izrazita značilnost je krst, saj adventisti ne krščujejo dojenčkov, temveč odrasle. To so osebe, stare štirinajst, petnajst let ali več, pojasni. Toda kaj je merilo odraslosti, ga povprašamo. »Da človek, ki se krščuje, razume, zakaj se krščuje, to je, da je zmožen artikulirati svojo osebno vero v Kristusa kot odrešenika in gospoda. Krst je izpoved vere, je zunanja potrditev notranje vernosti.« Krst opravi pastor s potopom celotnega krščenčevega telesa v vodo, in sicer katerokoli vodo – naj bo sladko ali slano, v krstilnici ali na prostem, v reko, morje itn.

Adventisti so razmeroma majhna verska skupnost. Njihovo število sicer vztrajno narašča, saj naj bi se vsako sekundo krstila dva nova vernika. Vzdržujejo se s prostovoljnimi darovi vernikov, med katerimi je tudi desetina, to je prispevanje desetine vseh posameznikovih dohodkov. Prek agencije Adra delujejo tudi humanitarno in razvojno. Po vsem svetu naj bi jih bilo med 18 in 20 milijonov, v Sloveniji okoli šeststo, pri čemer adventisti – drugače kot katoliki, denimo – medse ne prištevajo otrok, prav tako ne tistih, ki v cerkev zaidejo zgolj občasno ali sploh nikoli. Nasprotno, »pripadniki Krščanske adventistične cerkve so samo tisti odrasli, ki so krščeni in živijo v skladu z nauki Svetega pisma. Življenjski slog je pomemben. Ne moremo tolerirati vsega,« poudari.

Svetopisemski življenjski slog

Ko ga pobaramo o prvinah tega življenjskega sloga, denimo o odnosu do spolnosti, dobimo nedvoumen odgovor: »Spolnost sodi v zakon. Predzakonske spolnosti ne odobravamo. Sprejemamo pa vse vrste kontracepcije, ki preprečujejo spočetje, vendar zavračamo tisto, ki uničuje že oplojena jajčeca.« Prav tako zavračajo spolne odnose med osebami istega spola. »Verniki lahko gojijo homoerotična čustva in nagnjenja, toda istospolnih porok in zvez ne odobravamo. Nimamo pa nič proti, če se kdo zunaj cerkve odloči tako živeti in meni, da je to izraz njegove osebnosti in spolne usmerjenosti,« doda sogovornik, ki je leta 1996 diplomiral na adventistični teološki fakulteti v Maruševcu pri Varaždinu prav iz teme Krščanski pogled na homoseksualnost.

Ločitve med zakonci ne odobravajo. Adventisti svoje nestrinjanje z razporoko navadno izrazijo z izrekom disciplinskega ukrepa cerkvenega ukora, zakonca, ki je bil nezvest – kadar je razlog za ločitev nezvestoba – pa iz cerkve izključijo. »Vendar to ne pomeni,« doda, »da izključeni ne bi v prihodnosti mogel znova postati član adventistične cerkve, saj so disciplinski ukrepi izraz nestrinjanja s konkretnim ravnanjem, ne pa zavračanja osebe.«

Ker adventisti človeka razumejo kot nedeljivo celoto telesnega, duševnega in duhovnega, je zanje značilna poudarjena skrb za telo in zdrav način življenja. Veliko časa preživijo v naravi, se rekreirajo (sogovornik dvakrat na teden plava, kolesari) in čim bolj zdravo prehranjujejo. Njihov jedilnik deloma določa že Sveto pismo: tako denimo ne jedo prašičjega in konjskega mesa, od morskih živali pa zgolj tiste s plavutmi in luskami. Prav tako ne kadijo, ne pijejo kave, pravega čaja, ne katerih drugih poživil, niti alkohola, sploh se izogibajo zaužitju česarkoli, kar bi negativno vplivalo na telo. Skrb za zdrav slog življenja je eden od razlogov, da adventisti tako visoko cenijo medicino in da je med njimi veliko zdravnikov. Sogovornik je, tudi na podlagi nikoli eksplicitno izrečenih pričakovanj okolice, prav tako najprej študiral medicino in šele med študijem spoznal, »da to ni tisto pravo, ampak da si želi postati adventistični pastor«.

Rodil se je v Mariboru, zibelki slovenskih adventistov, kjer so leta 1908 ustanovili prvo adventistično cerkev na Slovenskem. Vero v drugi prihod Kristusa sta sprejela njegova dedek in babica, in čeravno sam predstavlja že tretjo generacijo adventistov, nikakor ni bilo samoumevno, da bo tudi sam adventist. »V gimnazijskih letih sem se moral pošteno spraševati, ali je to samo vera mojih staršev ali tudi moja osebna vera,« poudari. V adventistični cerkvi v Mariboru je spoznal svojo ženo, teologinjo in socialno delavko Tatjano, s katero imata hčeri Lučko in Laro. Pastor pripravnik je postal leta 1999, po magisteriju na kolidžu Newbold blizu Londona. Naslednje leto je postal pastor v Slovenj Gradcu, leta 2003 pa je bil izbran za predsednika Krščanske adventistične cerkve v Sloveniji. Pred dvema letoma so ga na to funkcijo s petletnim mandatom izvolili že tretjič zapored.

Kar zadeva odnos države do verskih skupnosti, je po njegovem »čutiti, da so štiri največje – katoliška, muslimanska, evangeličanska in pravoslavna – malo pomembnejše od drugih, ko gre denimo za možnost stikov z državo, za pozornost, ki jim jo ta namenja. Vendar nikomur ničesar ne zavidamo; želeli bi si le več praktične enakopravnosti,« sklene.