Osebno s Tomažem Grmom: Po funkciji direktor, po duši kolesar

Direktor podjetja Butan plin in predsednik Kolesarske zveze Slovenije je navdušen kolesar. Prisega na cestno kolo, ki ga vozi dobrih deset let. Tako kot pritiska na pedala, se trudi pritiskali tudi pri urejanju razmer za kolesarje.

Pred časom je dejal, da je, odkar kolesari, shujšal 19 kilogramov, zdaj ima še tri manj, česar, kot pravi, skoraj ne upa povedati. A levji delež so k zadnji izgubi kilogramov po njegovem verjetno prispevale posledice padca na letošnji Franji, ko si je strgal vezi ključnice. »Kolesar pred mano je začel nekaj iskati po žepu, tako da je krmilo držal le z eno roko, zamenjal je smer, se me dotaknil, nakar sem šel še sam v drugo smer, se zaletel in padel.« Padel je 50 metrov pred ciljem in obležal. Če bi dosegel cilj, bi bil to njegov najboljši rezultat na Franji doslej. Lani se je uvrstil med prvih sto, letos bi bil med prvih 80 ali 90, je prepričan.

Pomembne številke

Rezultati mu veliko pomenijo. Pred leti je med Franjo ostal brez števca in velik del proge ni vedel, ali mu bo uspelo doseči postavljeni cilj – končati krog v manj kot štirih urah (lani ga je v manj kot treh urah in 40 minutah). Čez ciljno črto je prišel po treh urah in 39 minutah. »Ne vem, kaj bi bilo, če bi štiri ure presegel za kakšno sekundo,« se smeji. Najtežja enodnevna tura, ki jo je prevozil, vključuje vzpon na Mangart, Vršič in Krvavec, 220 prevoženih kilometrov in 4500 višinskih metrov vzponov. Najdaljša je bila pot od Hodoša do Dragonje, dolga 371 kilometrov, med tistimi, na katerih je najbolj trpel, pa je tisoč prevoženih kilometrov v treh dneh na poti v Bosno, kjer je števec na kolesu ob dveh popoldne kazal 46,5 stopinje. Šlo je za neke vrste preizkus. In ugotovitev? »Če prav ješ in imaš čisto glavo, lahko dosežeš marsikaj.« Raje kot klance, za katere, kot pravi, nima prave konstitucije, ima hitrost in v užitek mu je, ko lahko v skupini pelje 50 kilometrov na uro.

Še vedno vozi kolo znamke Cannondale, zadnja tri leta ima model Evo. Na vprašanje, ali bo presedlal na bianchija, ki ga vozi Primož Roglič, v smehu odvrne, da za zdaj še ne. »Bianchija naj kar vozi tisti, ki je dober za bianchija,« doda. Družba Liquigas, lastnica podjetja Butan plin, ki ga vodi, je imela pred leti lastno kolesarsko ekipo, ki je prav tako vozila kolesa Cannonadle, in kolo ekipe je vozil tudi sam. Do njega mu je pomagal predsednik nadzornega sveta Butan plina, ki je bil hkrati predsednik kolesarskega kluba Liquigasa.

»Jaz potrebujem številke. Moja draga jih ne. Pride na Franjo in zmaga. Dvakrat je šla in dvakrat zmagala. Meni pa govori 'Grm – to je pri nas ljubkovalno – kaj sploh kolesariš, če te potem nikjer ni',« se smeji. »Ona ne potrebuje števca. Kolesari redko, a veliko teče. Po občutku. Jaz tega ne morem,« Pozna sicer tudi kolesarje, nekdanje tekmovalce, ki so v zrelih letih sposobni sesti na kolo brez števca, a prešteje jih lahko na prste ene roke. Sam ne more igrati nogometa, ne da bi šteli gole, tudi da bi samo metali na koš, brez štetja točk, si ne zna predstavljati.

O slovenceljstvu in poeziji

Na vprašanje, kako pomembna je za cestne kolesarje, ki so tradicionalno zelo tekmovalni med seboj, vrednost kolesa, odgovori, da sam še ni slišal nekoga hvaliti se s tem, koliko denarja je dal za kolo. Meni, da je morda komu celo težko povedati, koliko je plačal. A to se mu ne zdi klasična slovenska lastnost. »Slovenska lastnost je, da odšteješ za kolo od tri do osem tisoč ali celo deset tisoč evrov, se prijaviš recimo na maraton Franja, nato pa gledaš, kaj dobiš za prijavnino, in govoriš, da je draga. To je slovenceljstvo.«

Možnost, da se lahko kot kolesar udeleži dirke, kot je bil kronometer po središču Ljubljane, ko so zaprli dal Slovenske in Aškerčeve ceste, označi za poezijo. Na leto naredi od pet do sedem tisoč kilometrov, zadnje čase pa kolesari vedno več v družbi in vedno manj sam. Če ima popoldne le uro časa, se poda na Pance, sicer na Katarino, Šentjošt, Rakitno ... Tudi v službo se iz centra Ljubljane na obrobje mesta vozi s kolesom, pozimi pa v bistvu ne kolesari, razen v službo in nazaj. Na spining gre redko, raje plava v bazenu – dvakrat na teden ob šestih zjutraj.

Vse za ekipni duh

Pravi, da je kolesarstvo edini individualni šport, ki v resnici ni individualen, in tudi sam je daleč od individualista. To nakazuje tudi postavitev pohištva v družbi, ki jo vodi, saj pisarn tako rekoč nimajo. Delovni prostor je odprt, svetel, veselih barv, njegova pisarna pa vsa v steklu. Je družaben in težko sam. Je ekipni človek, in kot pravi, se mu ne bi bilo težko umakniti s čela kolone kolesarjev, kot se pri tekmovalnem kolesarstvu zahteva od članov ekip, ki vsi delajo za zmago enega. Meni, da je podobno v službi, kjer pri nekem projektu prav tako sodeluje več ljudi, ne poženejo pa vsi enake slave.

»Ali si prvi na vasi ali zadnji v mestu,« pove v prispodobi in pojasni, da se ob podpisu pogodbe vsak zaveda, kaj podpisuje, verjame pa, da lahko, ko prideš enkrat višje, poskusiš iti naprej. »Imamo primer Primoža Rogliča, ki lahko da bo neprimerno več, kot je danes, po drugi strani pa se utegne zgoditi, da bo imela neka ekipa raje Nizozemca na šestem ali tretjem mestu kot Slovenca na prvem,« razlaga in doda, da je treba imeti predvsem razčiščene stvari in dvome, če se ti pojavijo, odpraviti.

Etape na letošnji dirki po Franciji, ki jo je dobil Roglič, ni spremljal v živo, ker je bil službeno odsoten. »Po telefonu sem poslušal Tomaža Kovšco in Martina Hvastjo (komentatorja na Televiziji Slovenija). Občutki so bili nori.«

Kot predsednik kolesarske zveze priznava, da so Rogličevi rezultati pred svetovnim prvenstvom dvignili lestvico in pričakovanja, a pred evforijo miri. »To je enkratna dirka, pomembna je trenutna forma, proga je drugačna. Daleč od tega, da gremo tja in dobimo medaljo.« Veliko pričakuje tudi sam Roglič, kar se Grmu zdi odlično, hkrati bi mu lahko glede na konfiguracijo zelo ugajal kronometer. »Če bo delala elektronika in bo vse v redu, o čemer sem prepričan, ker bodo slovenski mehaniki za to poskrbeli, bo ... Pesti bomo držali za veliko,« z nasmehom na ustih tudi sam ne more skriti velikih pričakovanj.

Če ne kolo, pa avto pa plin

Prepričan je, da je prihodnost Slovenije v kolesarstvu, a kot predsednik kolesarske zveze priznava, da bo treba za to še veliko narediti. Nesoglasij med kolesarji in vozniki avtomobilov, ko gre za cestna kolesa, ali gozdarji in lovci, ko gre za gorska, je veliko. Sam meni, da tudi kakšnemu kolesarju manjka olika in naredi kakšno neumnost. »Včasih smo nesramni, velikokrat na robu dovoljenega, a to še ne pomeni, da ga moraš kaznovati, sploh pa ne vseh,« pojasnjuje, ko nanese pogovor na nastavljanje žic kolesarjem na gozdnih poteh. Tudi njemu se je že zgodilo, da ga je hotel voznik avtomobila zriniti s ceste ali da so v avtomobilu namerno odprli vrata, da bi se zaletel vanje. »Ampak veste kaj? Ko grem s kolesom iz službe domov in vidim kolono ljudi, ki v vročini sedijo v avtih, jaz se pa peljem mimo ... Ne da jih podpiram, ampak jih pa tudi razumem, da so jezni in bi me najraje utopili v žlici vode.«

Stvari se spreminjajo na bolje in se še bodo, je prepričan, zveza bo vseskozi pritiskala in enkrat se bo, upa, odprlo. Če lahko kot kolesarji prekolesarijo ure in ure in pritiskajo na pedala, bodo pač pritiskali tudi, ko gre za spreminjanje zakonodaje in urejanje razmer za kolesarje.

Oče štirih, treh fantov in punce, kolesa na dopust ne vzame. Vsaj zadnjih pet let ne, razen enkrat, ko se je pripravljal na svetovno prvenstvo. Ko je z družino, je z družino. Morda je razlog tudi v tem, da preživi največji del dopusta na hrvaškem otoku Ist, ki je zelo majhen, brez vozil in prekratek, da bi se nanj splačalo voziti cestno kolo. Je pa kolesarjenju namenjen vsaj en dan konec tedna.

S kolesarstvom je povezan tudi Butan plin, ki ga vodi. Začelo se je prek lastnika, družbe Liqiugas, ki je imela vrsto let svojo ekipo. V Butan plinu so ostali zavezani vrednotam, v sodelovanju s šolami si prizadevajo za varnost na kolesu in spodbujajo kolesarsko miselnost. Družbi prihodki zadnja leta padajo. Poleg padca cen je razlog v tem, da so stavbe zdaj bolj energijsko varčne in je zato poraba manjša, tisti, ki še kuhajo na štedilnik s plinsko jeklenko, pa ne pripravljajo več tako pogosto paradižnikove mezge, kot so jo naše babice. Tudi sicer ljudje kuhajo manj. A večjih skrbi nima, saj so kljub temu prodali več energije kot v preteklem letu in tudi lastniki so s poslovanjem zadovoljni, pravi. Direktor Butan plina vozi, razumljivo, avto na plin, in to že sedem let. Na njegovo zahtevo so v vozila na plin predelali vsa poslovna vozila. Videti račun je noro, pravi in pojasni, da je ta v povprečju za 40 odstotkov nižji.