Pogled iz ozadja: Naredimo konec impotentnosti sistema

V času pisanja te kolumne še ni bilo jasno, kako majhna bo volilna udeležba v drugem krogu predsedniških volitev. Upam pa, da bo čim manjša. Kajti politika očitno potrebuje dobro klofuto, da bo spregledala, da je s sedanjim stanjem nekaj narobe. Ob vse manjši volilni udeležbi in vse težjem pridobivanju ustreznih kadrov za funkcije v politiki ali od politike odvisnih institucijah ter podjetjih bi se namreč morali prižgati vsi alarmni zvonci. Kaže, da potrebujemo »zlom«, da bo politika večinsko ugotovila, da bi morali naš sistem nujno prenoviti. Izgovarjanje, da je tudi drugje razširjena politična pasivizacija, ni zgolj izgovor, ampak tudi maskiranje sebičnih interesov nosilcev političnih funkcij. Že dolgo vemo, da je sebični interes slab za moralo družbe in posledično za ekonomijo. Kdaj bodo politiki ugotovili, da takšno stanje škodi tudi njim?

Rojevanje slovenske države sta zaznamovali dve okoliščini. Prehajali smo iz enega sistema v drugega, in ker smo to počeli dogovorno, se je iskal sistem, ki bi onemogočal prevlado ene opcije, torej tak, ki zahteva sodelovanje. Druga okoliščina je bila, da se je to dogajalo v času prosperitete, kar nam je omogočilo ne samo hitro prestrukturiranje z jugoslovanskega na evropski trg, temveč tudi to, da so bile pomanjkljivosti manj opazne. Če k temu dodamo še zanos, ki nas je spremljal v tistem času, je jasno, da so bili najsposobnejši kadri z veseljem na razpolago.

Četrt stoletja kasneje so okoliščine precej drugačne. Kriza je ne samo razkrila vse pomanjkljivosti, ampak postaja permanentno stanje, ki zahteva hitro prilagajanje. Žal tega sistem, ki naj bi omogočal premišljene odločitve, ne omogoča. Še več, tak sistem je leglo moralne korupcije. Priča smo nenehnim blokadam, medsebojnemu obtoževanju, podtikanjem, poskusom uničenja. Kaže se vse večja impotentnost političnega sistema, ki onemogoča učinkovito delo, kar odvrača kadre, ki bi si jih želeli na funkcijah. A večina politikov še vedno raje razmišlja o svojih foteljčkih, kot pa da bi se lotila prilagajanja, ki ga zahtevajo okoliščine. Potrebujemo namreč ne samo cenejši sistem, ampak predvsem takega, ki bi omogočal veliko boljšo učinkovitost! Kljub temu da skoraj ni podsistema, ki ne bi zahteval resnega prestrukturiranja, se bom na tem mestu omejil zgolj na nekaj predlogov sprememb, ki zadevajo politiko.

Predsednika države bi morali izbrati poslanci z dvetretjinsko večino. S tem bi med drugim prihranili 6 milijonov evrov. Poleg tega bi moral državni zbor izvoliti zgolj predsednika vlade, ta pa bi nato samostojno imenoval in razreševal ministre. Sedanji sistem imenovanja vlade ni le potrata časa, ampak je naravno leglo neodgovornosti. Pametno bi bilo še določiti odstotek proračuna, ki je na voljo vladi in funkcionarjem, vezanim na mandat. Koliko ljudi in kako se bo to delilo, pa naj bo stvar predsednika. Manj kot jih bo, več bodo imeli. Mogoče bi jih to spodbudilo k boljši organiziranosti. Državni svet bi morali ukiniti, saj ne daje dovolj dodane vrednosti. Njegovo funkcijo bi lahko nadomestili z majhnim povečanjem državnega zbora, ki bi ga dopolnili s predstavniki ključnih interesnih skupin (mladi, gospodarstvo, znanost, sindikati, kultura, šport). Glede na to, da najverjetneje ni možno uveljaviti večinskega sistema, bi veliko naredili že z dvigom praga. Prav tako bi morali ponovno uvesti strankarske liste, kar bi strankam omogočilo izbiro najkompetentnejših predstavnikov. Sedanja ureditev je namreč loterija, ki v parlament privede preveč takšnih, ki ne vedo čisto dobro, kaj naj tam počnejo.

Veliko je še področij, ki nujno potrebujejo »šraufanje«. Če bi bila vlada podjetje, bi že zdavnaj bankrotirala. Nobeno podjetje si namreč ne more privoščiti toliko praznega teka in nesprejemanja odločitev, ki so potrebne za prihodnje delovanje. Ker pa sedanji sistem odločilno vpliva na delovanje vlade, bi bilo edino odgovorno, da se spremeni na način, ki omogoča večjo učinkovitost in preglednost.