Poslanski stroj brez izkušenj

Med poslanci tega sklica državnega zbora je kar približno dve tretjini prvič izvoljenih novincev. Stroga strankarska disciplina, pomanjkanje izkušenj in vratolomen tempo jim ne omogočajo sprejemanja dobrih zakonov.

Pričakovati je, da bodo imeli poslanci iste poslanske skupine podobno mnenje o večini tem, ki se odpirajo v državnem zboru, toda na koncu naj bi se vendarle odločali po svoji vesti. Koliko individualizma je poslancem dopuščenega, je med drugim odvisno od stopnje demokratičnosti in hierarhije znotraj posameznih strank in poslanskih skupin. Se poslanci spreminjajo v glasovalne aparate svojih poslanskih skupin?

Dr. Marko Pavliha, predstojnik pravne katedre na fakulteti za pomorstvo in promet, odgovarja: »Skoraj vedno gre za strogo strankarsko disciplino, so pa tudi pohvalne izjeme. Slišim, da se celo poslanci novih strank obnašajo zelo zadržano, skorajda preplašeno, tudi zunaj razpravne dvorane, ker se bojijo, da bi jih šefi videli v družbi politikov, ki prihajajo z nasprotnega brega, kaj šele da bi z njimi sodelovali. Delovanje in glasovanje na odborih, komisijah in plenarnih sejah je prevečkrat vnaprej določeno na sejah poslanskih skupin, brez omembe vredne možnosti kritične presoje in iskanja kompromisov.« Pavliha, ki je bil med letoma 2004 in 2008 tudi sam poslanec, priznava, da je dobival tako imenovane opomnike, o čem naj govori in kako naj glasuje, a se jih ni držal, kadar so bili v nasprotju z njegovimi stališči, vrednotami in vestjo. Največ kritik, pojasnjuje, pa je bil deležen »od 'naših', ne od 'njihovih'«.

Premalo profesionalnosti in staža

Dr. Drago Zajc, izredni profesor na fakulteti za družbene vede, ki se ukvarja z vprašanji sodobnega parlamentarizma, o (tudi dobesednem) ponavljanju poslanskih stališč pravi: »Seveda se to dogaja, zaradi tega, ker so poslanci premalo profesionalni in imajo premalo poslanskega staža.« To pojasnjuje z izredno nizko stopnjo ponovne izvoljivosti poslancev, ki je posledica padca zaupanja v stare stranke, ker te niso našle zadovoljivih odgovorov na gospodarske, finančne in druge krize. Rezultat je bil volilni uspeh novih strank. Nekaterim strankam ni uspelo zgraditi svoje kadrovske baze ali vzgojiti podmladka. Svojih kadrov niso utegnile socializirati, niti njihovi člani nimajo priložnosti »rasti« s stranko, saj sta »rojstni datum neke stranke in njen uspeh na volitvah pri nas zelo tesno skupaj«. Medtem pa s političnega prizorišča izginjajo stranke, ki so nekoč krojile parlament, denimo LDS in Zares.

Novi obrazi, nove težave

Parlamentarnih novincev v tem sklicu je približno dve tretjini sestave. Običajno tolikšen del izvoljenih sestavljajo poslanci tradicionalnih strank; denimo v Angliji, ki ima večinski volilni sistem, je teh celo več kot 80 odstotkov. »Novi poslanci se srečujejo s precejšnjimi težavami. V parlamentu ni kontinuitete, ni prenašanja znanja med posameznimi mandati,« poudarja Zajc in dodaja, da po raziskavah traja leto ali dve, preden se novi poslanec navadi delovnega okolja, »pri nekaterih pa celo ves mandat«.

Resda je povprečna izobrazbena struktura tega sklica državnega zbora višja kot v preteklosti, a to ne pomeni, da se bodo poslanci hitro ujeli, navadili na norme obnašanja, prav tako ne, da bodo prevzeli ustrezna pravila, tudi nenapisana. Poleg tega so novinci zelo odvisni od vodij poslanskih skupin, meni Zajc. »Ti v bistvu skrbijo, da poslanci oblikujejo svoja stališča oziroma prevzamejo generalno stališče poslanske skupine, ki je sorodno stališču stranke oziroma ustreza nekemu stališču v koalicijskem sporazumu.« Po drugi strani imajo izkušeni poslanci širšo mrežo formalnih in neformalnih stikov, na katere se lahko obrnejo, in več poznanstev v strokovnih krogih, ki so lahko njihov vir informacij.

Pomanjkanje tehtne razprave

Neizkušenost poslancev v kombinaciji s hitrim zakonodajnim tempom, ki smo mu priča, lahko vodi v nekakovostne zakone, ki jih je treba vedno znova dopolnjevati in popravljati. Vladni pritiski na državni zbor, kar zadeva zakonodajno urejanje, so najbrž veliki, saj je vlada predlagateljica večine zakonov. Zajc dodaja, da je delež zakonov, sprejetih po rednem postopku, nizek. V preteklem letu je bilo sicer po rednem zakonodajnem postopku sprejetih 50 zakonov, 34 po nujnem in 28 po skrajšanem. Tudi izrednih sej je precej – izredne seje državnega zbora so pogostejše kot redne, nujnih sej delovnih teles pa je približno polovico.

»Na podlagi preteklih let lahko ugotovim, da izredne seje, skrajšani in nujni postopki postajajo pravilo, namesto da bi bili redke izjeme. To je v nasprotju s poslovnikom državnega zbora in škodi demokraciji, kajti parlament očitno ni več poglavitna veja oblasti, marveč vse bolj pohlevni oproda vsakokratne izvršne oblasti, torej vlade,« ugotavlja Pavliha, Zajc pa svari, da zaradi pomanjkanja razprave, ki bi je bili deležni pri sprejemanju zakonov po rednih postopkih, državljani ne dobivamo dovolj relevantnih in celovitih informacij.

Otročja sprtost

Tudi v tem sklicu državnega zbora smo občasno na sejah priča mrtvemu teku, ko se poslanci namesto o predpisani temi pogovarjajo o osebnih zamerah, o zgodbah iz ozadja ali preteklosti, o kateri še noben sklic parlamenta ni našel skupnega imenovalca, ni pa ga pričakovati niti v bližnji prihodnosti. Že pred leti je Pavliha zapisal, da je v državnem zboru »preveč tekmovanja, podcenjevanja, zasmehovanja in drugega populizma ter pridobivanja političnih točk na račun nekajminutne slave, domala nič ni sodelovanja in sklepanja kompromisov. K otročji sprtosti vodijo zgodovinski razlogi, denimo razkol med levico in desnico, partizani in domobranci, našimi in vašimi, rdečimi in črnimi, belimi in zvezdnimi.«

Danes, pravi, ima občutek, da se ni nič spremenilo, nemara kvečjemu na slabše. To pripisuje strankokraciji, na katero že najmanj sto let opozarjajo različni domači in tuji politiki in strokovnjaki, denimo Anton Korošec, Edvard Kocbek, Anton Trstenjak, France Bučar in Carne Ross. Razmisliti bi morali o političnih alternativah sodobne demokracije, na primer o večji teži neodvisnih politikov kot predstavnikov civilne družbe, kajti stari modeli so preživeti. »Poslanci bi morali biti po ustavi predstavniki vsega ljudstva in neodvisni, nevezani na kakršnakoli navodila, kar je v praksi le mrtva črka na papirju,« meni Pavliha.

Preveč delovnih teles in premalo poslancev

So pa slovenski poslanci, v primerjavi z drugimi evropskimi parlamenti, preobremenjeni s članstvom v delovnih telesih državnega zbora. Njihovi evropski kolegi navadno sedijo v enem ali izjemoma dveh delovnih telesih, slovenski predstavniki ljudstva pa v povprečju v treh ali štirih. Rekorder je predstavnik madžarske narodne manjšine László Göncz, ki sedi kar v sedmih. Članstvo bi bilo pametno omejiti na največ dva odbora oziroma komisije. Kdor hoče predano delati, je to več kot dovolj, poleg vseh drugih poslanskih funkcij in obveznosti, meni Pavliha. Bi bilo smiselno zmanjšati število delovnih teles? Združevanje različnih področij pod eno odborniško streho ima prednosti in slabosti. Pavlihi se denimo ne zdi pametno, da imamo »po vzoru ministrskega mutanta odbor, kjer je promet s pomorstvom vred zajet v infrastrukturi, pa še kaj bi se našlo, četudi kvantiteta ni ključen problem, izvirni greh tiči v kakovosti«.

Stodvajset poslancev?

Sočasno z vprašanjem preobremenjenosti se odpira debata o številčni podhranjenosti poslancev; pojavljajo se recimo predlogi, da bi jih bilo 120. Zajc opozarja, da imamo razmeroma majhen parlament v primerjavi z drugimi nacionalnimi parlamenti, opraviti pa mora enako odgovorne naloge. Kot pravi, mora število poslancev resda približno ustrezati številu prebivalcev, vendar je treba upoštevati tudi dejstvo, da mora biti število še vedno dovolj visoko, da je parlament sposoben oblikovanja politik z najrazličnejših področij.

Dodaja, da se poslanske skupine spoprijemajo s težavo, kako zagotoviti ustrezne ljudi za posamezno delovno telo, hkrati pa so poslanci preobremenjeni, ker so lahko člani več delovnih teles, zato parlament ne dosega predvidene učinkovitosti. Statistika kaže, da so v tem mandatu poslanci »presedeli« že več kot 700 sej delovnih teles.

Zato tudi ugotovitev, da imamo dovolj poslancev in premalo rezultatov njihovega dela. In kdaj se bo stanje izboljšalo? »Bistveno takrat, ko bodo vsi po vrsti opravljali svoje poslansko delo kot katerokoli drugo službo, najmanj osem ur na dan, predano in odgovorno,« pravi Pavliha. Pričakuje se več tehtnih poslanskih vprašanj in pobud, aktivnih poslanskih pisarn v volilnih okrajih, mednarodnih aktivnosti, javnih nastopov tudi v času, ko ni predvolilnih kampanj.

Manjka etični kodeks

Še nekaj, kar manjka predstavnikom ljudstva tudi v tem mandatu, pa je etični kodeks. Na začetku preteklega leta ga je znova dala na mizo takratna poslanska skupina Zaab, vendar potrebnega soglasja za njegovo sprejetje poslanci niso našli.

»Nezaslišano je, da državni zbor po petindvajsetih letih še nima etičnega kodeksa, ki ne bi bil zgolj neka teoretična želja o poslanskem ravnanju in obnašanju, temveč bi pomenil napredek, kajti takšni moralni opomniki znanstveno dokazano pozitivno učinkujejo na (ne)pošteno ravnanje. Zaradi vsega tega se nadaljuje trend negativne selekcije, kajti za politiko se odloča vse manj poštenih, dobronamernih, etičnih in strokovno usposobljenih ljudi,« sklene Pavliha.