Rado Antolovič: Sem neodvisen od politike in mislim s svojo glavo

V Luki Koper je dosti politike, je prepričan prvi nadzornik te družbe Rado Antolovič. Pravi, da kot Slovenec, ki že dolgo dela v tujini, nikakor ne razume tega prepada med Ljubljano in Primorsko. »Iz izkušenj pa vem, da je tam, kjer vsi igralci delajo skupaj in z istim ciljem, uspeh večji. In tukaj bi morala uprava delati bolje.« Z njim smo se med drugim pogovarjali o razlogih, zaradi katerih je dozorel čas za zamenjavo luške uprave.

Konec meseca naj bi na skupščini delničarjev izrekli nezaupnico upravi Luke Koper. Zakaj je nadzorni svet predlagal izrekanje o nezaupnici?

Dobili smo številne skrb vzbujajoče informacije, povezane z izvajalci pristaniških storitev, IPS, in nepravilnostmi, s katerimi uprava sklepa poslovna razmerja. O tem problemu smo sicer govorili že v prejšnjem nadzornem svetu. Poleg tega iz revizijskega poročila, ki ga je izdelalo podjetje PricewaterhouseCoopers, izhaja, da so glede ipeesov še vedno velika tveganja, ki bi morala biti že odpravljena, pa se to še vedno ni zgodilo. Uprava je ves čas trdila, da ta tveganja niso tveganja. Nadzorni svet pa meni drugače. Šele v zadnjih dveh, treh mesecih je uprava ta problem sicer začela reševati, a to ni dovolj. Kajti družba je preprosto preveč izpostavljena tveganjem. Dodatna težava v Luki s čisto profesionalnega vidika, ki onemogoča reševanje težav, pa je, da je zablokirana komunikacija na vseh frontah – z državnimi organi, SDH, z občinami, železnicami, torej z večino najpomembnejših deležnikov. Zato menimo, da je ta uprava izčrpala vse svoje kapacitete in veščine menedžmenta. Čas je, da gremo naprej po novi poti in z novim vodstvom.

Ali je sodu izbilo dno dejstvo, da kljub opozorilom v zadnjih treh letih uprava ni uredila procesov, ki bi v Luki omogočali ustrezen nadzor in preprečevali možnosti sumljivega odtekanja denarja iz podjetja?

To smo nekajkrat obravnavali ravno v zvezi z izvajalci pristaniških storitev. Nadzorni svet je pozval upravo, naj aktivno dela na tem, zato da bi se stvari končno uredile. Uprava je sicer marsikaj naredila, vendar je problem ipeesov ostal. Revizijsko poročilo pa je jasno: so tveganja, ki bi jih morali zelo hitro odpraviti.

Kako velik problem so za Luko finančna in davčna tveganja zaradi neurejenega odnosa z ipeesi?

Opozoril bi, da po zakonu in etiki ne moremo imeti dveh virov delovne sile: redno zaposlene in ipeese, ki opravljajo nekatera podobna dela, so pa drugače plačani. Ne moremo spregledati, v kakšnem odnosu slednji delajo, kako so zdravstveno zavarovani in kako je z njihovo varnostjo pri delu. To je zelo pomembno. Dokazila so in to so našle tudi inšpekcije, namreč, da ti ljudje delajo prek delovnega časa, celo po 12 ali 15 ur, kar pomeni, da so utrujeni, izgubljajo koncentracijo, zato je lahko ogrožena varnost pri delu. Vemo, kaj se je žal zgodilo pred nekaj meseci. Ne bom kazal s prstom, kdo je kriv in kdo ni. Menim, da je to kombinacija utrujenosti, neustreznih procesov in mnogih drugih dejavnikov, ki jih mora rešiti uprava. Če se nekaj zgodi, moramo odkrito pogledati, kaj je narobe, kje so bile napake, kako to preprečiti, da se ne bo spet ponovilo. Govorimo seveda o tem, v kakšnih okoliščinah ti ljudje delajo, kako se jih kliče na delo, koliko ur delajo, kako so pripravljeni, kdo jih kontrolira, ali so urejeni procesi, ki vplivajo na zdravstvene okoliščine, na varnost in tudi na produktivnost.

Po vašem je torej dovolj utemeljenih razlogov za izglasovanje nezaupnice, zato boste tudi v nadzornem svetu takoj po skupščini izpeljali razrešitev uprave?

Ni še jasno, kdaj se bo to zgodilo. Je pa vsekakor vrsta nerešenih problemov. Razumem upravo, ki govori, da ni samo od njih odvisno, če se stvari ne premaknejo naprej. Če ima uprava konflikte z občino, železnico, državo, upravljavcem, moramo mi kot nadzorniki nekaj narediti. Nadzorniki ne moremo upravljati družbe vsak dan, to ni naše delo. Naše delo je, da nadzorujemo upravo, ji dajemo smernice, sicer pa mora stvari reševati uprava. In ustreznega reševanja problematike ni dovolj. Treba je profesionalno sodelovati z vsemi deležniki v procesu. Treba je najti pravilne tehnične in objektivne rešitve. Sicer pa kot nadzornik zelo podrobno analiziram finančni načrt družbe in prepričan sem, da lahko Luka Koper dela še bistveno boljše, čeprav dela dobro. Četudi mediji pišejo, da so letos rekordni dosežki, zame niso. Bili bi, če bi družba končala to leto z več kot sto milijoni EBITDA. Ne bom dajal natančnih navodil upravi, kako naj to dosežejo, ker potem bi jaz moral biti v upravi, pa nisem. Sam finančni načrt sicer ni stvar nezaupnice.

Še nekaj je zelo pomembno: nadzorni svet in uprava morata sodelovati. Žal so tudi tukaj konflikti. Jaz ne bom nikoli narekoval upravi, kako naj dela, želim pa, da imamo objektiven dialog. Tega dialoga je manjkalo. Obtožili so me tudi, da se mešam v njihov proces. Nasprotno. Hotel sem pomagati. Dokazal sem, da se nisem mešal v delo uprave. V preteklosti sem večkrat povedal, da upravo podpiram. Zdaj pa je ne morem več, ker se nesodelovanje nadaljuje in seveda tudi zaradi vseh navedenih razlogov.

Razlogov za odškodninsko tožbo zoper upravo ni, glede na to, da tega ni na dnevnem redu skupščine?

Ne bi govoril zdaj o tem. Ne vem, kaj bo v prihodnje. Verjamem pa, da imamo vsi neki svoj limit. Ali smo zelo togi in se vkopljemo na svoje pozicije ali pa smo odprti in poskušamo pogledati širše. Ta uprava je zdaj prišla do limita, do zida in naprej bo šla zelo težko. Tudi njim bo težko, ker so prišle stvari tako daleč, da ne bodo mogli do boljših rezultatov. To pa seveda ni naš cilj.

Že imate kandidata za novega predsednika uprave? Kar nekaj imen je že krožilo v javnosti. Ali je nadzorni svet opravil pogovor z Andrejem Božičem glede kandidature?

V nadzornem svetu smo sklenili, da je treba ustanoviti kadrovsko komisijo, ki se bo s tem ukvarjala, kajti postopek je treba pravilno peljati. Veliko ljudi nas je kontaktiralo, da se zanimajo za kandidaturo. Imena smo začeli zbirati, nismo pa se še lotili formalnega postopka. To moramo izpeljati v skladu z zakonom. Ničesar še nismo dali v javnost. Na trgu so nekateri specialisti, ki bi lahko delali v upravi, nismo pa se še na seji začeli pogovarjati s kandidati, ker hočemo, da je postopek pravilen in pregleden.

Drži, da Božič ni sprejel kandidature, ker nima enotne podpore kapitala?

Podrobnosti glede Božiča ne poznam. Vem, da je profesionalec. Najbrž bi tudi sam ravnal podobno, če bi neke stvari predčasno prihajale v javnost, čeprav ne vem, zakaj se to dogaja. Najbrž bi bil on dober kandidat, ampak jaz kot predsednik nadzornega sveta nisem v kadrovski komisiji.

Ali Andraž Lipolt uživa večjo podporo?

Če želi kandidirati, naj se prijavi. S tem ni nič narobe. Mi tega nismo obravnavali. Slovenija ga kar dobro pozna, je profesionalec v logistični stroki. Če tako čuti, se bo prijavil in šel skozi postopek kot vsi drugi.

Ali bi nadzorni svet podprl uvedbo mandatarskega sistema pri sestavi uprave Luke Koper?

O tem smo že večkrat govorili. Sam menim, da je to boljše. Predsednik mora imeti neko svobodo, da si izbere svoj tim, razen seveda predstavnika delavcev.

Večkrat ste že povedali, da vas položaj predsednika uprave Luke ne zanima. Ali se je v tem pogledu do danes kaj spremenilo? Bi vas zdaj zanimal?

Že štirideset let delam v tujini, zdaj vodim podjetje z nekaj milijardami dolarjev prometa. Zadovoljen sem s svojim delom. V nadzorni svet Luke sem prišel, da bi prinesel neko dodano vrednost, da bi pomagal, ker čutim, da moram nekaj vrniti svoji domovini. Verjamem, da sem prispeval nekaj dobrega in da lahko nadaljujem delo. Ne bom kandidiral za predsednika uprave. Bom pa vedno pomagal. Zato bom nadaljeval svoje delo. Zame je pomembno, da se reši problem z ipeesi, in gradnja drugega tira, želim si boljših rezultatov in dobrega dela uprave, tako da bodo rezultati družbe rasli. Leto ali dve bosta še potrebni. Če bom videl, da še lahko pomagam, bom delal. V nasprotnem pa bom odstopil.

Slišati je, da naj bi odstopili po novem letu.

Ne bom odstopil.

Kako pogosto komunicirata in se usklajujeta s predsednico SDH?

Vedno sem komuniciral z vsemi, z delavci, s predstavniki nadzornega sveta, s SDH, z občinami. Zdaj prav tako komuniciram z vsemi. Tudi s to upravo sem sedel in se pogovarjal, da bi stvari pognali naprej. Žal se je stanje samo poslabšalo. Vedno sem si prizadeval, da bi umirili žogo, saj za družbo ni nič dobrega, če smo v medsebojnih konfliktih. Sicer pa sem bil kot nadzornik vedno neodvisen od politike, od vplivov, vedno sem mislil s svojo glavo. Toda vsi razmišljamo o tem, kaj je dolgoročno najboljše za družbo, ker je to dejansko najboljše za vse.

Kaj menite o ugotovitvi revizorjev, da je sistem z ipeesi sporen, ker Luka najema delovno silo iz podjetij, ki so pravzaprav neregistrirane agencije za zagotavljanje dela.

To je dejstvo. Kar je zapisano v reviziji, sem preveril. In se z vsemi točkami zapisanega strinjam.

Problematizirano je tudi dejstvo, da Luka ipeese najema mimo postopkov javnega naročanja. Ali bi njihov izbor in najem morala biti predmet javnega naročanja?

S praktičnega vidika je to zelo težko, s pravnega vidika pa bi morali najti pot naročanja, pri katerem bi lahko dokazali, da gre za pregledne postopke in da v ozadju niso ljudje, ki so tako ali drugače povezani z Luko Koper. Način postopka bi moral biti vsekakor drugačen, bistveno boljši, kot je danes.

V Luki pravijo, da zunanje izvajalce potrebujejo in da si tega modela niso izmislili oni, temveč je uveljavljen v večini svetovnih pristanišč. Poznate delovanje v nekaterih svetovnih pristaniščih. Je res tako?

Drži, da najemanje zunanjih izvajalcev poznajo tudi drugje, toda proces je zelo drugačen. Mogoče so ti delavci malo bolj poceni, niso pa dvakrat cenejši. Sprašujem se, koliko od 24 milijonov evrov je šlo res za plače delavcev in koliko so dobili lastniki ipeesov. Danes govorimo, da imamo 1300 licenc in da je srednje število delavcev na dan med 600 in 700, se pravi v računu nekaj ni čisto jasno, in temu moramo enkrat priti do dna. To je pomembno zaradi vprašanja, koliko bo to dodatno stalo družbo. Ker bo ta denar obdavčen, je to tudi v dobro države. Sam bi želel, da bi imeli s temi ljudmi zelo jasne dogovore, kaj je njihova dolžnost in kako morajo delati. Vsi od menedžerja do čistilke moramo imeti urejene pogodbe in neke pokazatelje svojih ciljev. Če sami nismo sposobni opraviti vsega, moramo zaposlovati vedno več in več ljudi, s čimer se zmanjšuje učinkovitost družbe, kar se kaže na končnih rezultatih.

Kar zadeva prekarne delavce v Luki, je problem navsezadnje star vsaj dve desetletji. Del pretovora in nekatere druge storitve že od leta 1995 opravljajo delavci, ki jih Luki posredujejo ipeesi.

Zelo dobro vprašanje, ne sme pa to biti neko opravičilo uprave. Če se postavim v čevlje te uprave, bi to bila ena glavnih točk mojega dela. Če imamo neko vizijo in so pri tem najpomembnejši ljudje, ki jim moramo zagotavljati delo v človeških razmerah, pri tem pa se dogajajo nepravilnosti, bi morala neka delovna skupina reševati te probleme. Ipeesi so se večkrat obrnili na upravo, vendar njihove problematike niso nikoli resno in podrobno obravnavali.

Obalni sindikati pozivajo, da bi delavce, zaposlene pri ipeesih, zaposlili v Luki Koper. Najbrž niti ni več vprašanje, ali te ljudi zaposliti, pač pa kako, na kakšen način jih zaposliti.

Pri tem je zelo pomemben proces. Na kakšna delovna mesta in koliko ljudi zaposliti. Vse naenkrat ne gre. Treba je imeti določen odstotek zunanjih izvajalcev. Uprava je pripravila dokument, ki ni dokončen, mi smo dali pripombe nanj v smislu, kako ga še izboljšati, in to je tudi eden od razlogov, zakaj nismo sprejeli finančnega načrta. Nihče ne zna povedati, koliko je sploh teh ljudi, ki delajo prek ipeesov. Uprava mora izdelati načrt, kako in koliko teh ljudi zaposliti in kako to urediti, da bo vse skladno z zakonom. Tega danes preprosto ni. Sicer pa že štiri leta govorim, dajmo uskladiti notranje procese. Žal te stvari še vedno niso urejene tako, kot bi morale biti.

Sindikati menijo, da je ukvarjanje z ipeesi zgolj trenutna igrica, namenjena zamenjavi uprave, pozneje pa da se bo na problematiko izkoriščanja delavcev pozabilo.

Za to imam tri odgovore. Prvič, verjamem v ljudi, v delovno silo, in oni bi se morali strinjati z mano, ker sem se vedno prvi boril za njihove plače in njihove pogoje dela. To ni politična zadeva. Gre za človekove pravice. In tudi če nekateri ipeesi ostanejo, se ta zadeva mora urediti. Drugič, vse to ima lahko pozitiven vpliv, če se postopek pravilno izpelje. Našli bomo kadre, ki so nujni za družbo, in tiste, ki niso bistveni, so pa vseeno pomembni. Tretjič: ko sem konec osemdesetih prenehal delati na ladji kot kapitan in odšel v Avstralijo, sem tam v pristanišču med drugim vozil viličarja in sem bil v sindikatu. Zato sindikat dobro razumem, ker sem bil eden od njih in sem rasel na ladji in v pristaniščih. Verjamem in upam, da si tudi oni želijo rešiti ta problem, njihova pomoč je zelo pomembna. Rešitev pa je možna samo takrat, ko lahko delamo vsi skupaj – uprava, predstavniki delavcev in nadzorni svet.

Ne zdi se vam prav, da so delavci pri ipeesih plačani precej slabše od drugih. Ste med predsedovanjem nadzornemu svetu ugotovili, kakšna je vloga uprave pri tem?

Če uprava dobi številne pripombe o slabih pogojih dela, o neustreznem plačilu in izkoriščanju, bi morala prva raziskati, kaj se dogaja, ker bo to v nasprotnem imelo negativne posledice za družbo. Ti ljudje se bodo zlomili, zboleli in lahko se zgodijo nesreče. Tega bi se morala uprava zavedati in se lotiti reševanja. Kje so težave in tveganja, pa je zelo jasno pokazala revizija.

Zakaj ste zavrnili zaposlitev nekaj sto delavcev, ki zdaj delajo prek ipeesov? Kaj bi to pomenilo finančno?

Nismo zavrnili tega, pač pa smo zavrnili finančni načrt. Ta je zajemal tudi ipeese in s tem povezane stroške, prihodke in rezultate. Najprej je treba sprejeti strategijo, kako bomo zaposlovali. Nadzorni svet se ni strinjal s predlaganim in je za to navedel nekaj argumentov. Uprava zdaj dela na tem, da bo finančni načrt za prihodnje leto pripravila do konca leta. Torej finančnega načrta nismo zavrnili zgolj zaradi možnosti zaposlitve nekaj ljudi iz ipeesov v Luki Koper, temveč zato, ker bi radi delali pravilno in želimo, da je tudi v finančnem načrtu jasna slika, kako bomo to naredili.

Ali je Dragomir Matić res padel v nemilost pri vladi, ker tudi na vaše nagovarjanje Luka ni odprla računa za sodelovanje v referendumski kampanji v podporo zakonu o drugem tiru?

Nikoli nisem rekel Matiću, da mora delati nekaj, kar je protizakonito. Rekel sem mu samo, da mi zvonijo telefoni, saj poslovni partnerji kličejo mene, ker se nihče iz uprave z njimi noče pogovarjati, in da naj zato pokliče nekatere ljudi in povpraša, kaj se dogaja. Sicer pa drugi tir vsi podpiramo. Verjamem, da bo Luka še rasla, da lahko doseže 35 milijonov ton pretovora, ampak za to potrebuje drugi tir. In po mojem morajo v tej zgodbi konstruktivno sodelovati čisto vsi igralci, od občine, Luke, države, železnic ... Še enkrat, nikoli nisem rekel, kako mora delati, ampak samo, naj prosim odgovori, če ga kdo kliče, ker nočem, da zato, ker ne dobijo uprave, kličejo mene zaradi stvari, ki niso moja naloga. Dialog je pri tem zelo pomemben. Sicer pa smo tudi o tem govorili v nadzornem svetu.

Ste vi Matiću dali navodilo, naj Luka finančno pomaga nogometnemu klubu Koper?

Zame je to naravnost smešno. Nekaj vam bom povedal. Bil sem eden prvih, ki je šel v spor z Borisom Popovičem. Spoštujem ga kot človeka in upam, da spoštuje tudi on mene. Jaz ne vem nič o nogometu. Kar sem rekel Matiću in tudi na nadzornem svetu, pa je, da je primerno pomagati občinam na področjih športa, sociale, kulture. Zaradi individualnih sporov, nezaupanja, nekomunikacije ne smejo trpeti otroci, mladi, starejši, kultura. Ne vem, kje mi živimo, morda smo na različnih planetih. Ali pa morda jaz napačno razmišljam.

Ali ste res dali Matiću, ko ste prišli, vse svoje kontakte za sklepanje konkretnih poslov v Luki?

Ko sem postal predsednik nadzornega sveta, sem mu povedal, da sem mu pripravljen kadarkoli in karkoli pomagati, če bi kaj potreboval. To bom vedno počel. Če je to v prid Luke Koper, bom pomagal, kakorkoli bom lahko.

Luka ima sicer dobre rezultate poslovanja, vi pa pravite, da bi lahko delala še bolje. Kje vidite še neizkoriščene možnosti za učinkovitejše poslovanje?

Najpomembnejši so notranji procesi. V Luki pravijo, da nimajo časa. Treba je urediti razmerja z izvajalci pristaniških storitev. Morali bi bolje delati z obema občinama, z državo, železnicami. Če z železnicami nimaš dobrih kontaktov, ne bo rezultatov, ki bi jih moral imeti. Bolje bi lahko delali na tarifni politiki. Kar zadeva tako imenovane bele ovratnike, bi morali izpeljati notranjo reorganizacijo poslovnega dela družbe, kajti tam je nekaj zelo dobrih kadrov, ki so pozabljeni in ki bi se lahko z leti povzpeli celo do uprave, in za to delo bi bili dobro pripravljeni. Je pa v Luki tudi dosti politike. Kot Slovenec, ki že leta dela v tujini, ne razumem tega prepada med Ljubljano in Primorsko. Toda iz izkušenj vem, da tam, kjer vsi igralci delajo skupaj z istim ciljem, je uspeh večji, in tukaj bi morala uprava delati bolje. Morala bi biti dosti bližje vsem delavcev in sodelovati z vsemi.

Svetu delavcev očitate izdajanje poslovnih skrivnosti, napovedali ste, da boste podali ovadbo na tožilstvo. Ste to že storili?

Kot predsednik nadzornega sveta ne morem dovoliti, da z zaprtih sej uhajajo informacije v javnost. To smo večkrat obravnavali tudi na nadzornem svetu. Obstajal je sum, da so v svetu delavcev dobili neke informacije, do katerih so prišli po nepravilni poti. Če kdo od nadzornikov meni, da je šlo za nepravilen postopek, je to treba prijaviti ustreznim organom. Potem je bilo ugotovljeno, da je bil postopek pravilen in da ni bilo nič storjeno v nasprotju z zakonom. Vsekakor pa je treba biti pri ravnanju z informacijami pazljiv in kot predsednik nadzornega sveta moram prvi skrbeti za to.

Kakšne zaveze do članov uprave ima Luka v primeru razrešitve?

O tem ne morem govoriti, ker gre za občutljive podatke. Bom pa rekel nekaj drugega: tudi če uprava dobi nezaupnico, je prav, da ji damo roko, se ji zahvalimo za delo in da se razidemo na lep, ne na grd način. Vsi smo ljudje in vsi delamo napake. Vsekakor pa je prav, da z ljudmi delamo korektno in etično.

Ko ste postali predsednik nadzornega sveta, ste izrazili prepričanje, da je mogoče izboljšati delovne odnose in komunikacijo s koprsko in ankaransko občino, SDH in malimi delničarji, z železnicami, državnimi organi in tudi z delovno silo ter sindikati. Se je v tem času kaj spremenilo na bolje?

Kot predsednik nadzornega sveta sem lahko komuniciral z vsemi temi deležniki. Ampak to ni rešitev. To je delo uprave. In nočem se mešati v delo uprave, ker to ni pravilno. Kolikor jaz razumem stvari, so neki poskusi bili, vendar žal neuspešni, ta komunikacija se ni dosti izboljšala. Smo v nekem položaju status quo, ko ne gre niti naprej niti nazaj. Žal smo prišli tako daleč in nadzorni svet je moral ukrepati.

Delali ste v Avstraliji, Evropi, Rusiji, zdaj delate v Dubaju. Kje je delovna etika najvišja?

Kar zadeva delovno etiko, pa tudi delovne procese in samo miselnost, sta po mojem na prvem mestu Hongkong in Kitajska. Tam so procesi popolnoma drugačni, predvsem je veliko manj birokracije. Vsi so usmerjeni k postavljenemu cilju in so tudi plačani glede na dosežene cilje.

Kako ste se pravzaprav znašli na tujem? Niste nikoli pogrešali domovine ali si želeli delati doma?

Leta 1976 sem v Jugoslaviji začel delati za Splošno plovbo in potem me je z leti pot zanesla v tujino. Seveda se vedno rad vrnem v Slovenijo, tukaj sem investiral in bom nadaljeval z investiranjem.

Ali ste pred imenovanjem v nadzorni svet SDH obvestili o tožbah, v katere ste se spustili, ko vam je preživninski sklad zarubil 2800 evrov zaradi neplačila preživnine za otroka?

Ne, o tem jih posebej nisem obveščal. Ne zato, ker jih ne bi hotel ali ker bi želel kaj prikriti, ampak zato, ker menim, da je to moje osebna zadeva, ki nima zveze z mojim delom v nadzornem svetu Luke Koper.

Poleg tega je to zelo stara zadeva, še iz leta 1988. Na intervjuju pred kadrovsko komisijo smo se pogovarjali o čisto drugih stvareh, ki so zadevale kandidiranje za člana nadzornega sveta. Sicer pa sem kadrovski komisiji v postopku predložil vse zahtevane izjave in informacije, ki jih SHD potrebuje za presojo in sprejetje odločitve. Na SDH sem preveril, kako je s to zadevo, in so mi povedali, da kadrovska komisija stanja tožb, kjer kandidati nastopajo kot aktivno legitimirane stranke oziroma tožniki, ne preverja, saj gre za pravice posameznika v sodnih postopkih, kar je z ustavo zajamčena človekova pravica in torej ni izločitveni dejavnik.

Sicer pa sem za odločbo izvedel šele leta 2010, ko je sklad zoper mene podal izvršbo pred sodiščem v Piranu. Takrat sem z dokazili izkazal, da sem preživnino plačal in preplačal tudi v terjanem obdobju, med letoma 1999 in 2005, in to v znesku 74.893 evrov, kar je bilo nakazano na račun upravičenke, na katerem je imela njena mati pooblastilo za dvigovanje gotovine. Menil sem, da je situacija enaka, kot če bi plačal osebno materi, saj njenega računa nisem imel. Namesto terjanih 62 evrov sem torej plačal povprečno 780 evrov na mesec. O tem sta bila pisno obveščena sklad kot upnik in sodišče. Kljub temu pa mi je sklad septembra 2013 z računa pobral 6873 evrov, po moji oceni povsem neupravičeno. Ker sem se hotel izogniti očitkom, da nisem izpolnjeval svojih obveznosti, sem se odločil to razčistiti na sodišču. Torej ni bil problem denar, saj sem zahtevani znesek več kot preplačal, temveč iskanje pravice in priznanje, da sem po razvezi ravnal častno in pomagal otroku. Kljub temu so bili moji ugovori zavrnjeni, predvsem zaradi napačnega načina plačevanja. Kakorkoli, odločitev je zdaj znana, zame pa pomeni veliko razočaranje.