Skok na varno z zakonom po meri

Kakšno vlogo ima pri tem Nejc Brezovar, državni sekretar na ministrstvu za javno upravo, pred tem zaposlen v kabinetu premiera Mira Cerarja, in hkrati pisec zasebnih pravnih mnenj?

Drugo največjo univerzo pri nas od maja lani vodi zdaj že 67-letni Igor Tičar. Njegov cilj je bil jasen že ob začetku mandata: kljub starosti bo (najmanj) končal mandat. Za časopis Dnevnik je namreč ob prevzemu rektorske funkcije ­– za to mesto se je potegoval že leta 2010 ­– pojasnil, da je starost »relativna« in da so »ljudje, ki so stari po letih, in ljudje, ki so stari v glavi«. Prav tako je na glas razmišljal, da zakon za uravnoteženje javnih financ (Zujf), ki je po pravilu (z eno dovoljeno izjemo) zahteval upokojitev vseh javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo pravico do starostne pokojnine, zanj »ni več relevanten«. Ta zakon, je nadaljeval, »neha veljati eno leto po tem, ko gospodarska rast v Sloveniji preseže 2,5-odstotno mejo. Lanska rast je bila po oceni Banke Slovenije 2,6-odstotna. Zato s 1. januarjem 2016 določilo o prisilni odpovedi delovnega razmerja ne bo več veljalo«.

Zujf je res v tem delu prenehal veljati, a je vlada zaradi nadaljevanja varčevalne politike ukrep obveznega upokojevanja zapisala v nov zakon za leto 2016. Pravzaprav ga je še zaostrila, saj je izjemo, da je javnemu uslužbencu mogoče podaljšati pogodbo »za zagotovitev nemotenega delovnega procesa«, omejila na največ eno leto.

Zaradi tega se je Tičar znašel v zadregi, saj je oktobra izpolnil pogoje za upokojitev. Toda letos se ni več skliceval na Zujf, temveč je zatrjeval, da ni javni uslužbenec, ampak funkcionar, saj da je bil legitimno izvoljen na rednih rektorskih volitvah, za katere pa nujno upokojevanje ne velja. Kdo so javni uslužbenci in kdo funkcionarji, je razvidno iz zakonov o javnih uslužbencih in o sistemu plač v javnem sektorju ter iz kataloga funkcij, delovnih mest in nazivov v javnem sektorju. Tičar sicer ni pravnik po izobrazbi, lahko pa zaprosi za uradno pravno razlago tiste zaposlene na mariborski univerzi, ki so po izobrazbi pravniki. Teh verjetno ni malo. Sam je raje zaprosil za pravno razlago zunanje strokovnjake, ki pa so se, kot je mogoče razbrati iz njihovega poročila, spraševali, ali je obvezna upokojitev rektorja skladna z ustavnim načelom o avtonomnosti univerze, ali pomeni nesorazmeren poseg v prepoved diskriminacije prizadetega glede na starost ter ali sta obvezna upokojitev rektorja in prenehanje njegovega mandata kršitev volilne pravice.

Pravno mnenje inštituta za ustavno pravo sta v sodelovanju s profesorjem Francem Gradom februarja spisala profesor Ciril Ribičič in Nejc Brezovar. Tisti Nejc Brezovar – star je 33 let –, ki je od maja državni sekretar na ministrstvu za javno upravo, pred tem je bil kot svetovalec zaposlen v kabinetu premiera Mira Cerarja, in, kot ugotavljamo, hkrati pisal zasebna pravna mnenja. Še pred tem, pred volitvami, na katerih je slavila stranka SMC, se je dogovarjal za sodelovanje, kot nam je potrdil, tudi z ljubljanskim rektorjem Ivanom Svetlikom.

V pravnem mnenju omenjenega inštituta, za katero je mariborska univerza – ne rektor – plačala slabih 12.000 evrov, so pravniki februarja ugotovili, da je takšno skrajševanje mandatne dobe rektorja v neskladju z ustavo. Tako so odločili, čeprav je ustavno sodišče že leta 2013 sklenilo, da člen Zujfa, ki zahteva obvezno upokojevanje, ni v neskladju z ustavo. Na koncu je senat mariborske univerze Tičarju podaljšal pogodbo le za eno leto.

Sedem mesecev pozneje ...

Nato je septembra ministrstvo za javno upravo, na katerem je, kot zapisano, Nejc Brezovar državni sekretar, spisalo predlog zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju. Čeprav je bilo predvideno, da bo zakon na parlamentarni seji obravnavan že ta teden, se to ne bo zgodilo, saj pogajanja s sindikati še potekajo. Ta zakon v primerjavi z zakonom, ki velja letos, dovoljuje, da se dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja s poslovodnim organom v institucijah javnega prava na področju javnega sektorja, katerih imenovanje je določeno z zakonom ali aktom o ustanovitvi, sklene ne le za eno leto, temveč do konca mandata. Voda na mlin rektorju Tičarju.

Toda zakaj dodati­ tak člen? V delu zakona, ki ocenjuje stanje in opisuje razloge za njegovo sprejetje, je zapisano le, da je smiselno ohraniti ukrep obveznega upokojevanja, ker se delež starejših zaposlenih povečuje, »kar lahko dolgoročno vpliva na sposobnost državne uprave za izvajanje nalog in povzroči medgeneracijski razkorak, ki bo ovira delu in razvoju uprave«, poleg tega je med brezposelnimi precej mladih, ki bi jim tako lahko omogočili ­zaposlovanje.

Primarni cilji tega ukrepa so tako »kadrovsko prestrukturiranje z namenom vzpostavitve uravnotežene starostne strukture javnih uslužbencev, spodbujanje dostopa do zaposlitve mlajših delavcev in s tem izboljšanje medgeneracijske strukture ter preprečitev morebitnih sporov o tem, ali je javni uslužbenec sposoben opravljati delo po določeni starosti«. Niti ene besede torej o tem, zakaj iz obveznega upokojevanja do konca njihovega mandata kar naenkrat – štiri leta od uvedbe ukrepa in leto po tem, ko so podaljšanje pogodbe celo časovno omejili na eno leto – izvzeti poslovodne organe.

Zato smo to vprašanje naslovili na ministrstvo za javno upravo. Odgovorili so, da so se »od leta 2012, ko je začel veljati Zujf, srečevali tudi z vprašanji prenehanja pogodb o zaposlitvi pri poslovodnih osebah«, češ da mora biti položaj poslovodne osebe tudi zaradi pravnega varstva in izvrševanja pravic in obveznosti zaposlenih zaseden ter da se praviloma poslovodne osebe imenujejo za mandat. V predlog zakona za leto 2017 so to določbo dodali, ker ministrstvo »sledi zmanjševanju administrativnih ovir in ne predlaga postopkov, ki bi pomenili dodatne, predvsem pa nepotrebne vmesne aktivnosti v primerih, ko veljavni predpisi urejajo pridobitev in trajanje mandatov poslovodnih oseb v javnem sektorju«.

Teh argumentov pred tem od ministrstva nismo slišali. Mariborsko univerzo so v zadnjem letu, ko so bili bitko proti upokojitvi rektor Igor Tičar in nekateri dekani, denimo, opozarjali, da delodajalec praviloma vnaprej ve, kdaj bo določenemu javnemu uslužbencu prenehala pogodba o zaposlitvi, zato je dolžan ustrezno organizirati delovni proces. Javni uslužbenci so tudi rektorji in dekani. Enega od njih oziroma njegovo nadaljevanje delovnega razmerja po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine na mariborski univerzi že preverja tudi inšpektorat za javni sektor. Nadzor še ni končan.

Popolnoma se je izločil?

Predlog zakona so po trditvah ministrstva pripravili v njihovi strokovni službi. »Brezovar pri pripravi gradiv ne sodeluje in se je iz obravnave, priprave gradiv in predlogov sprememb zakona popolnoma izločil«, so zapisali. Toda kot je razvidno iz različice zakona, objavljene na spletni strani državnega zbora, je Brezovar eden od šestih zaposlenih na ministrstvu, ki bo sodeloval pri obravnavi zakona v državnem zboru.

Na ministrstvu tako morebitnega konflikta interesov, kot je mogoče razbrati iz njihovega dogovora, ne zaznajo: pravno mnenje je, trdijo, zastavljeno širše in odgovarja tudi na vprašanja, ki niso v pristojnosti ministrstva za javno upravo, Brezovar ga je s kolegi pisal, še preden je postal državni sekretar, k pisanju pa ga je kot strokovnjaka povabil inštitut za ustavno pravo.

Ker opisanega primera komisija za preprečevanje korupcije ne obravnava, torej ni natančno seznanjena z vsemi okoliščinami, nam je odgovorila zgolj splošno. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije določa, da so nasprotje interesov okoliščine, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih nalog. Zasebni interes uradne osebe pomeni premoženjsko ali nepremoženjsko korist zanjo, za njene družinske člane in druge fizične osebe ali pravne osebe, s katerimi ima ali je imela osebne, poslovne ali politične stike. Poleg tega mora uradna oseba, med katere sodi tudi državni sekretar ministrstva kot funkcionar, biti pozorna na vsako dejansko ali možno nasprotje interesov in mora storiti vse, da se mu izogne. Svoje funkcije ali službe ne sme izrabiti za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničila kakšen nedovoljen zasebni interes, so zapisali na protikorupcijski komisiji in dodali: »Komisija meni, da v navedenem primeru ni zaznati zasebnega interesa, poleg tega se postavlja vprašanje, ali sta bili omenjeni osebi res v neposrednem poslovnem stiku, kar bi bil potreben pogoj za ugotovitev obstoja nasprotja interesov. Seveda pa komisija še vedno poudarja, da bi bilo za konkreten odgovor zadevo nujno proučiti bolj natančno in izpeljati celoten postopek ugotavljanja nasprotja interesov.«