Tiskane izdaje
Evropska mesta so imela manjše in večje judovske skupnosti. Tako kot vsi drugi so bili Judje bogati in siromaki, zdravniki in čevljarji. To je bila predvojna Evropa. S holokavstom so bili Judje v velikem delu Evrope kot del vsakdanjega življenja izbrisani. Avtor Michal Rovner je projekcijo naslovil Svet, ki je bil.
Druga svetovna vojna z vso svojo grozovitostjo in posledicami je globoka zgodovinska zareza. Veliko stvari je izginilo. Ne samo v Nemčiji, skoraj v vseh evropskih državah se je maja 1945 po uri nič začelo novo štetje. Obdelovanje vojne na vseh ravneh in ukvarjanje z vlogo lastnega naroda v krvavi moriji je sedemdeset let po njenem koncu še vedno v polnem zamahu. V odprti, pluralistični družbi bi strokovne, medijske in politične razprave o tolmačenju zgodovine morale biti nekaj običajnega in po dolgih desetletjih odrešene vseh tabujev.
Nemčija, po vojni zasedena in razdeljena, je morala skozi boleč proces ukvarjanja z lastno krivdo. Drugače kot Nemška demokratična republika, ki se je utemeljevala na antifašistični tradiciji, se je Zahodna Nemčija skozi desetletja temeljito spoprijemala z lastno zgodovino (Vergangenheitsbewältigung). Sojenja za zločine v Auschwitzu v prvi polovici šestdesetih letih so Nemcem veliko bolj odprla oči kot nürnberški procesi takoj po vojni. Sledil je prelomni dosežek generacije '68, ki je svojim staršem postavila vprašanje o njihovi vlogi v zločinih.
Tudi znameniti prepir zgodovinarjev v osemdesetih letih o edinstvenosti nacionalsocialistične diktature in neprimernih primerjavah z ravnanjem drugih režimov, predvsem Stalinovega, je postavljal meje. Letos preminuli Richard von Weizsäcker je kot predsednik Zahodne Nemčije v govoru leta 1985 izrekel prelomno misel: za Nemce v ospredju obravnave leta 1945 ne bi smela biti kapitulacija in poraz, marveč osvoboditev od vojne in nacionalsocialistične diktature. Levičarski razumniki z nobelovcem Güntherjem Grassom na čelu so delitev Nemčije razumeli kot kazen za Auschwitz.
Vprašanje krivde se v državi, v kateri so zavezniki neusmiljeno bombardirali mesta in kamor se je steklo milijone beguncev iz nekdanjih vzhodnih delov rajha, obravnava še posebno tenkočutno. Vsekakor med vodilnimi nemškimi zgodovinarji velja soglasje, da je Nemčiji prevzetje odgovornosti in krivde pravzaprav olajšalo življenje, jo normaliziralo in trdno zasidralo v Evropi. Še več, zunanji minister Joschka Fischer iz Zelenih je s pozivom Nikoli več Auschwitz! izpeljal argumentacijo za sodelovanje Nemčije v Natovem bombardiranjem ZRJ med kosovsko krizo leta 1999.
Današnja evropska politika se seveda ne more kar rešiti bremen vojne in zločinov. Za Sirizino vlado v Grčiji je skoraj samoumevno, da v pogajanjih o reševanju dolgov uporablja argumente, povezane z opustošenjem med nemško okupacijo. Dolžniška kriza in krepitev položaja čedalje bolj samozavestne Nemčije sta obudila strah pred večjimi nesoglasji med evropskimi državami. »Kdor misli, da se večno vprašanje o vojni in miru v Evropi ne postavlja, bi se lahko strahovito motil. Demoni niso odšli, zgolj spijo,« je pred dvema letoma, ko je še vodil vlado v Luksemburgu, opozarjal Jean-Claude Juncker.
Agresivno ravnanje Rusije z aneksijo Krima in vojno v vzhodni Ukrajini kot – vsaj v očeh Zahoda – spodkopavanjem mednarodne ureditve v Evropi, nastale po vojni, je vsaj posredno povezano z dogajanjem v regiji med Nemčijo in Rusijo v letih 1939–45. Ukrajinsko ozemlje je samo jedro območja, ki ga je ameriški zgodovinar Timothy Snyder v izvrstni knjigi Bloodlands, o Evropi med Stalinom in Hitlerjem, označil za krvave dežele – prizorišče najhujših zločinov. Tam se je zgodil holokavst, tam je bilo ob Judih še osem milijonov drugih žrtev obeh režimov.
V očeh ruske propagande Moskvi nenaklonjena oblast v Kijevu nadaljuje tradicijo nekdanjih sovražnikov. Drugače kot na Zahodu, kjer se je z evropskim povezovanjem zasidrala sprava, je na vzhodu zbliževanje videti čedalje bolj oddaljeno. Rusija ob slavljenju velike domovinske vojne pometa stalinistični teror pod preprogo. Očitne so drugačne perspektive 9. maja kot konca vojne. To v baltskih državah in na Poljskem obravnavajo kot začetek še ene tragedije in okupacije – pod sovjetskim škornjem. Tam so holokavst in tragedije vojne kot utemeljitvenega mita
S koncem zapovedane črno-bele zgodovine kot obeležja socialističnega tabora so se začele bolj dinamične razprave. Različna evropska obravnava Hitlerjevih žrtev in osredotočanje na holokavst sta trn v peti Poljakom, saj da so bili vsi, tako Judje kot Poljaki, tarče politike uničenja. Po drugi strani so občutljivi, če v kakšnem novejšem nemškem filmu pripadnika partizanske Armie Krajowe prikažejo kot antisemita. V baltskih državah je aktivno sodelovanje tamkajšnjih lokalnih oblasti in kolaborantskih enot pri iztrebljanju Judov ostalo tabu.
V povojni Franciji, ki je v obdelavi obdobja med drugo svetovno vojno poudarjala odporniško gibanje (Résistance), so morali skozi bolečo fazo šele v devetdesetih, ko je bil na čelu države Jacques Chirac. Takrat so denimo začeli priznavati vlogo sostorilstva v nemških zločinih. Še pred petimi leti, ko je francoske kinematografe polnil film La Rafle (Racija) o deportaciji 13 tisoč Judov iz Pariza, so se razvile široke polemike. Toda čas molka se je nepreklicno končal. Podobni procesi so potekali v Belgiji in na Nizozemskem, kjer je bilo kar sto tisoč žrtev holokavsta.
Postjugoslovanski prostor je glede na medvojno dogajanje in razvoj po letu 1945 v evropskem kontekstu – četudi ima vsaka od evropskih držav svoje posebnosti – pri obdelavi zgodovine nekakšen sui generis. Tudi na Hrvaškem, v državi, ki je bila v devetdesetih na udaru revizionistične politike, vlogo Josipa Broza Tita bolj kot z množičnimi povojnimi poboji povezujejo z njegovim ne Stalinu leta 1948, idealizirano predstavo o povojnem gospodarskem razvoju in vlogo Jugoslavije na mednarodnem odru. Vse stranpoti, po katerih so šle naslednice SFRJ, in neuspešnost političnih elit v zadnjih 25 letih očitno imajo svojo ceno.
Obdelava dogajanja v času komunizma je na Balkanu površna, še zlasti v primerjavi s temeljitimi analizami vzhodnonemškega režima. Tako se prepogosto uporablja bolj za dnevnopolitično obračunavanje. Ko je nova hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović Jasenovac raje obiskala dva dni pred uradno spominsko slovesnostjo in nato napovedala odhod med hadezejevski političarki bolj naklonjene obiskovalce (tudi proustaške) prireditve v Pliberku, Jurici Pavičiću ni preostalo nič drugega, kot da je zapisal: »Na Hrvaškem, in ne samo na Hrvaškem, se žrtve spoštuje samo, če so 'naše'. 'Njihove' žrtve so namerno prezrte, minimalizirane ali v najslabšem primeru oblatene, da bi se upravičil zločin.«
Protiboljševizem in kolaboracija z okupatorjem sta bila skupna značilnost evropskega zahoda in vzhoda. »Veliko je bilo kolaborantov, ki niso bili iz fašističnega tabora, a so se v temelju zmotili v analizi svojih interesov,« mi je pred desetimi leti, ob 60. obletnici konca vojne, v mogočni stavbi Humboldtove univerze v Berlinu razlagal eden vodilnih nemških zgodovinarjev Heinrich August Winkler. Slovenska posebnost je, da so bile na razmeroma majhnem ozemlju v kratkem povojnem času, v nekaj tednih, izpeljane politično organizirane in sistematične usmrtitve na tisoče ljudi: od vojnih ujetnikov iz vrst domobrancev, ustašev in četnikov do pripadnikov nemške manjšine, premožnih, običajnih »sumljivih« civilistov ...
Pisanje o komunističnem nasilju, ki da je iz male Slovenije naredilo evropska polja smrti (pred leti v Frankfurter Allgemeine Zeitungu Karl-Peter Schwarz, ki je blizu razmišljanju slovenske desnice), je sicer pretirano, toda nemoč v spopadanju s temnimi stranmi zgodovine bo ostala travma. Zaradi tega del prebivalstva 9. maja ne dojema kot dneva zmage. Travmatizirani niso le sorodniki žrtev, marveč tudi storilcev. Njihovi otroci se v družinskih pogovorih sprašujejo, kaj so v krvavih povojnih dneh počeli njihovi očetje. Lahko zgodovinski kontekst še danes upravičuje maščevalno logiko oko za oko, zob za zob? Mnogo žrtev je končalo na napačni strani, v vrstah kolaborantov, bolj po igri usode, ker so v nepravem času pač živele na napačnem kraju.
Odkritje v Barbarinem rovu bi morala biti točka preloma in drugačne obravnave travme. A ni bila. Razprava je prepuščena protikomunistični histeriji desnice in politikantskemu razpredanju na proslavah, v katere se vpleta strankarska politika s črno-belim slikanjem zgodovine. Priznanje, da so nekateri med »dobrimi fanti«, ki so na domačih tleh sodelovali v zmagi nad nacionalsocializmom in fašizmom, lahko odgovorni za povojni zločin, bi samo okrepilo moralno moč in zgodovinsko sporočilo upora proti okupatorju in osvobodilnega boja. To bi z miselnim preskokom morala narediti sama levica, pokazati dostojno sočutje do žrtev in odrešiti veličastno, narodno zavedno partizanstvo revolucionarnega greha.
Tako kot v nacionalnih okvirih je tudi na evropski ravni težko najti »skupno zgodbo«, ki bi zadovoljila vse. Na Zahodu bi že tako morali veliko bolj razumeti, zakaj v velikem delu Evropske unije 9. maja ne morejo obravnavati kot dneva zmage in svobode. V Nemčiji in Franciji so se odločili za zanimiv poskus skupnega gimnazijskega učbenika zgodovine od konca napoleonskih vojn do leta 1945. Odtenki v nacionalnem videnju so očitni. V Franciji ima la grande guerre 1914–1918 veliko večjo težo kakor v Nemčiji, po drugi strani je v Nemčiji vse drugo v senci nacionalsocializma in holokavsta. Nemškim šolarjem je razmeroma neznan francoski obračun s kolaboranti po osvoboditvi, v katerem je bilo po navedbah učbenika zunajsodno usmrčenih od 8000 do 9000 ljudi.
Zgodovina je še vedno nacionalna zadeva. V marsikateri članici so črne točke nacional(istič)ne zgodovine še tabu. Konflikt različnih spominov se pojavlja na vseh koncih stare celine. Z evropsko integracijo in njenim poglabljanjem v desetletjih po vojni je nastala »mašinerija« reševanja konfliktov med državami za zeleno mizo. V dolgih pogajanjih na več ravneh nastajajo kompromisi za uravnoteženje interesov držav, ki so bile nekdaj, kot Nemčija in Francija, dedne sovražnice. Kljub temu bo za nadaljnje poglabljanje EU v smeri politične unije neizogibna še skupna, evropska razsežnost zgodovine. Tako bi speči demoni zgodovine le lahko izginili.
