Tiskane izdaje
Ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič, kandidatka največje koalicijske stranke za prvo predsednico republike, daje na konkretna vprašanja, precej konkretne odgovore. Niti malo ne omahuje v odgovoru, ali bi pomilostila slovenske tajkune. Jih ne bi. Verjame, da se ljudje v življenju lahko znajdejo v stiskah, ob njihovem reševanju mogoče ne potegnejo pravih potez. Toda to po njenem prepričanju nima nobene zveze z našimi tajkunskimi zgodbami, v katerih so posamezniki nemerno, načrtno ali z izkoriščanjem drugih to storili na način, da jih je ne le prizadel, ampak tudi oškodoval.
Spodbudila bi spremembe protikorupcijske zakonodaje, zato da bi bilo iz njih bolj jasno razvidno, kdaj so ravnanja posameznika, ki je v vlogi člana protikorupcijske komisije, razlog za njegov odpoklic.
Svojo dodano vrednost kot kandidatke v primerjavi s tekmeci vidi v tem, da že zdaj spodbuja posameznike in celotno družbo. Ob tem spomni, da je pred nekaj dnevi čestitala Lauri Unuk, dvojni svetovni mladinski šahovski prvakinji do osemnajstega leta. »To so izjemni dosežki, to je odličnost. Ne le ža športnike, imamo tudi izjemne znanstvenike, učitelje, kulturnike, umetnike, podjetnike, vrsto prebojev dosegamo v gospodarstvu. Za vse to se morda na videz zdi, da nima nič opraviti v vlogo predsednika, jaz pa menim, da ima,« pravi Makovec Brenčičeva.
Zavzema se za volilno pravico že za šestnajstletnike, ki morajo, kot meni, soodločati o svoji prihodnosti.» Do njih ne smemo biti preveč pokroviteljski. Mladi so pri nas, tako kot drugod, evropski, globalni, znajo sprejemati odgovornost.«
Če bi imela kot predsednica pravico do ustavnega veta, bi ga brez omahovanja dala na zakon o tujcih in na zakon o obrambi.
Politika jo je doslej izbrusila na način, da bolje ve, kaj si Slovenke in Slovenci resnično želimo. Njeno največje razočaranje v politiki je, da še marsikdo ne razume, da sta znanost in izobraževanje ključ do napredka. Kot predsednica bi večkrat nagovorila poslance državnega zbora, saj so teme, ki so ključne za celotno družbo. Posegla bi v spore med premierom Mirom Cerarjem in zunanjim ministrom Karlom Erjavcem, za katera se nemalokrat zdi, da na zunanjepolitičnem področju zastopata različni državi.
Za sprostitev boksa, vendar pove, da za zdaj še ni nobenega knockautirala. Ceni vse slovenske športnike in športnice, na protokolarne obveznosti bi vzela koga od prijateljev, bližnjih. Ko so jo nedavno ob sprejemu zlatih košarkarjev izžvižgali, ji ni bilo prijetno. Če bi bila predsednica, bi najprej podelila odlikovanja prostovoljcem.
Javnomnenjske ankete ji ne kažejo dobro, vendar se z njimi ne obremenjuje. »Ne bom obupala,« pravi. Prepričana je, da lahko položaj, za katerega se poteguje, oplemeniti z bolj odločnim odzivanjem na aktualne teme, z ravnanji, ki narod povezujejo in ne razdvajajo, svetovljanstvom, poosebljanjem pravih vrednot, človečnostjo in strokovnostjo.
Več preberite v jutrišnji izdaji Ozadij.
