Tiskane izdaje
Dokumenti razkrivajo velikansko bogastvo, ki je na tujem povezano z Jamesom Simonsom, tajkunom in lastnikom sklada hedge ter darovalcem sredstev za demokratsko stranko, pa tudi z drugimi izjemno bogatimi ljudmi.
Decembra 2010 je odvetnik, povezan z Jamesom H. Simonsom, milijarderjem in ustanoviteljem sklada hedge Renaissance Technologies, vložil skrivno prošnjo na najvišjem sodišču na Bermudih. Zaprosil je za več sprememb pri skrbniškem skladu, ki ga je Simons na skrivaj vzdrževal na otoku od leta 1974.
Za odobritev sprememb - Simons je med drugim hotel vključiti svojo dobrodelno fundacijo med upravičence do premoženja skrbniškega sklada - je moral Simons sodišču sporočiti verodostojne podatke o svojem celotnem premoženju. Toda Simonsovi pravni svetovalci so vztrajali, da podatki v takšnem dokumentu ne bi smeli vključevati celotnega premoženja. »Natančna vrednost« Simonsovega premoženja je bila zanje izključno zasebna zadeva, je trdil pravni strokovnjak za skrbniške sklade John Robert Balfour Richmond. Milijarderju ni prav nič dišalo, da bi razpravljal o svojem bogastvu.
»Če v Googlu vnesemo ime gospoda Simonsa, bomo dobili zelo različne ocene o njegovem premoženju ali premoženju njegove družine,« je Richmond zapisal v skrivni izjavi, ki jo je napisal pod prisego in priložil prošnji, vloženi leta 2010. »Wikipedija, denimo, povzema podatke revije Forbes in trdi, da je njegovo premoženje vredno 8,5 milijarde dolarjev.«
Če je Richmond omalovažujoče govoril o oceni revije Forbes, je to morda storil zaradi preprostega vzroka: reviji ni uspelo pridobiti podatkov o celotnem Simonsovem premoženju.
Za dostop do vseh prispevkov kliknite na spodnjo ilustracijo:
Richmond je vedel nekaj, česar v Forbesu očitno niso vedeli: poleg svojih nekaj milijard dolarjev ameriškega premoženja je Simons nakopičil 7,25 milijarde dolarjev v malo znanem bermudskem skladu, ki je eden največjih do zdaj razkritih zasebnih skrbniških skladov. Zaupen računovodski dokument, priložen prošnji iz leta 2010, predvideva, da se bo premoženje v davčni oazi do konca letošnjega leta povečalo na 15 milijard dolarjev, do leta 2030 bo vredno že 35 milijard dolarjev.
Zaradi razkritja izjemnega premoženja v davčni oazi javnost drugače razmišlja o Simonsovem premoženju, to pa je dober primer tega, kako malo vemo o bogastvu najbogatejših ljudi na planetu. V poročilu, ki ga je lani pripravila organizacija Oxfam International in v njem uporabila podatke s seznama milijarderjev revije Forbes, izpostavljajo, da samo 62 ljudi nadzoruje tolikšno premoženje, kakršnega imajo več kot tri milijarde ljudi, ki pripadajo najrevnejši polovici svetovnega prebivalstva.
Podrobnosti o Simonsovem skladu Lord Jim Trust s sedežem na Bermudih so skupaj odkrili Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ) in 95 medijskih partnerjev z vsega sveta. Dokumente so pridobili iz kupa 6,8 milijona razkritih dokumentov odvetniške družbe Appleby s sedežem v davčni oazi in ponudnika storitev za podjetja Estera - dveh družb, ki sta poslovali skupaj pod imenom Appleby, dokler se ni Estera lani osamosvojila.
Družba Appleby je bila več let vodilna v industriji davčnih oaz in je pomagala najbogatejšim ljudem na svetu, med drugim Simonsu, ohranjati premoženje v globalnih davčnih oazah.
Simons je eden najprepoznavnejših darovalcev sredstev za demokratsko stranko in je znan kot ugleden filantrop. Njegova fundacija Simons Foundation s sedežem v New Yorku namenja veliko denarja za matematično in znanstveno izobraževanje.
Revija Forbes poroča, da je Simons do zdaj namenil 2,1 milijarde dolarjev za dobrodelne namene. Toda znesek bi bil lahko pravzaprav še večji: leta 2011 so predstavniki Simonsovega sklada na skrivaj ustanovili ločeno fundacijo na Bermudih, Simons Foundation International, ki je pred kratkim prejela več kot polovico premoženja Lord Jim Trusta.
To je verjetno ena največjih fundacij, ustanovljena z ameriškim premoženjem, vendar nova dobrodelna fundacija s sedežem v davčni oazi nima svoje spletne strani, v javnosti so le redko govorili o njej, poleg tega nikoli niso napovedali njene ustanovitve.
Velik vpliv skrbniških skladov
Razkriti dokumenti, ki jih je pregledal ICIJ, omogočajo vpogled v slabo znan svet skrbniških skladov v davčnih oazah, učinkovitega sredstva bogatih, ki z njimi hranijo, ščitijo in povečujejo denar pod krinko finančne zasebnosti. Skrbniški skladi na splošno omogočajo ljudem, da prenesejo formalno lastništvo premoženja na skrbnike, pogosto skrbniška podjetja, ki uporabljajo premoženje skladno z željami strank.
Skrbniške sklade v davčnih oazah je mogoče uporabiti za to, da se dodatno zaplete veriga lastništva. Skrbniški sklad s sedežem na Bermudih je lahko, denimo, lastnik premoženja na Tajvanu v imenu upravičenca iz Kalifornije. Nekateri tuji skrbniški skladi, kakršen je Simonsov, upravljajo premoženje ameriškega državljana, vendar veljajo za tuje davkoplačevalce, torej zanje veljajo drugačna pravila obdavčevanja in razkrivanja podatkov, ne da bi pri tem kršili katere koli ameriške zakone.
Nejasno lastništvo skrbniških skladov dodatno zaplete to, da ponavadi poslujejo premalo pregledno. Njihovo poslovanje je še bolj skrivno v davčnih zatočiščih, kakršna so Kajmanski otoki in celo ameriške zvezne države, denimo Južna Dakota, ki so sprejela takšne zakone, da so zaradi njih skrbniški skladi postali privlačno sredstvo za izjemno bogate, ki bi radi prikrili svoje finančno poslovanje. Bermudi so ena od številnih držav, v katerih davčna oblast ne zahteva od skrbniških skladov, naj razkrijejo svoj obstoj z registracijo pri pristojnih organih lokalne vlade.
»Skrbniški skladi so zdaj najpomembnejše, najbolj zapleteno in nepregledno vprašanje v celotnem svetu financ,« je povedal Jeffrey Winters, politolog na Univerzi Northwestern in proučevalec ekonomskih elit. »Vse skupaj se nam lahko zdi podobno dvorani ogledal, in to upravičeno, saj je bil to tudi namen ustvarjalcev tega sredstva.«
Skrbniški skladi v davčnih oazah so tretje največje področje delovanja za družbo Appleby, po ugotovitvah analize razkritih podatkov, ki jo je opravil ICIJ. Razkriti dokumenti o stanju do leta 2014 so vsebovali informacije o več kot 2600 skladih v davčnih oazah, povezanih z osebami in podjetji iz več kot 100 držav. Z analizo so ugotovili, da imata približno dve tretjini teh skladov svoje sedeže na Kajmanskih otokih in Bermudih.
Veliko bogastvo in veliko koristi za podjetja
Applebyjevi notranji dokumenti kažejo, da se je na Bermudih, odmaknjenem kosu zemlje sredi Atlantskega oceana, neopazno povečalo število največjih znanih zasebnih skladov na svetu, saj jim koristijo ugodni krajevni davčni zakoni.
»Skrbniški sklad na Bermudih,« piše v članku na Applebyjevi spletni strani, »je priljubljeno sredstvo za načrtovanje upravljanja premoženja za zasebne stranke, ki bi rade učinkovito uredile svoje davčne zadeve.«
Razkriti dokumenti iz Applebyjeve pisarne na Bermudih kažejo, da je družba med letoma 2012 in 2015 opravila pravne storitve za najmanj pet skrivnih skladov, od katerih je vsak upravljal milijardo dolarjev ali več denarja. V Applebyjevih dokumentih so vsi podatki o tovrstnih strankah označeni z oznako zaupno. Ena od teh anonimnih strank je imela tri povezane sklade - dva na Bermudih in enega na Bahamih -, ki so leta 2015 skupaj vsebovali osem milijard dolarjev, kakor je razvidno iz zapiskov, ki opisujejo ta primer. Še vedno ni jasno, kdo je povezan s tem premoženjem.
Skrbniške sklade v davčnih oazah lahko uporabljajo tudi podjetja, ki poskušajo znižati svoje davčne račune. Applebyjevi dokumenti razkrivajo, da je Blackstone, zasebna investicijska družba, ki jo je ustanovil Stephen Schwarzman, sodelavec predsednika Donalda Trumpa, znižala davčna izplačila za velika posestva, namenjena oddajanju v najem v Veliki Britaniji, in sicer deloma tako, da je uporabljala skrbniške sklade s sedežem v Jerseyju, majhnem otoku, na katerem dela več kot 4000 strokovnjakov za sklade. Posestva v Veliki Britaniji so upravljali skrbniški skladi iz Jerseyja, ti so bili v lasti Blackstonovih podružnic v davčni oazi Luksemburg, kakor razkrivajo podatki iz zaupnih davčnih dokumentov.
S takšno shemo so verjetno uporabljali posojila med temi podružnicami, da so prenesli Blackstonov dobiček iz Velike Britanije v Luksemburg, ne da bi kjer koli plačali davke, meni Reuven Avi-Yonah, ki je profesor in davčni strokovnjak na pravni fakulteti Univerze v Michiganu ter je pregledal dokumente.
Na vprašanja organizacije ICIJ o takšnih davčnih shemah je odvetniška družba v imenu Blackstona poslala izjavo, v kateri je zapisala, da so »Blackstonove naložbe popolnoma skladne z britanskimi in mednarodnimi davčnimi zakoni in predpisi«. Predstavniki Blackstona so povedali, da so pridobili sheme »od institucionalnih vlagateljev« ter da so takšne sheme običajne za tovrstne naložbe v nepremičnine in da jih že desetletja uporabljajo v Veliki Britaniji. Za takšne sheme, so zapisali v izjavi, »so se odločili, potem ko so jim tako svetovali vodilni davčni in pravni svetovalci«.
Matematik
Preden je James Simons postal upravitelj sklada hedge, je bil strasten matematik in učitelj. Je človek, ki ga ne zanimajo nekoristne stvari in je hitro pripravljen začeti zagreto pojasnjevati osnove zapletene enačbe ali iskanje izvora človeškega življenja.
Medtem ko je bil Simons vodja matematičnega oddelka na Univerzi v Stony Brooku na Long Islandu, je hkrati vlagal svoj denar ter svoj zaslužek od majhne, toda dobičkonosne naložbe v kolumbijsko tovarno opek v večje in dobičkonosnejše naložbe.
Leta 1974 sta Simons in ugledni matematik Shiing-Shen Chern objavila Chern-Simonsovo teorijo, geometrijski model, ki so ga pozneje vključili v raziskave teorije strun, Simons pa se je uveljavil kot eden od začetnikov na tem področju. Avgusta tega leta je Victor Shaio, kolumbijski industrialec in Simonsov prijatelj, ustanovil Lord Jim Trust za Simonsa na Bermudih. Simons je izjavil, da je bil sklad pravzaprav Shaiovo darilo presenečenja, vredno 100.000 dolarjev, in dodal, da bi »Victor lahko ustanovil ameriški sklad, vendar se je odločil za Bermude«.
Skrbniški sklad je ustanovila oseba brez ameriškega državljanstva, zato so ameriški davčni organi obravnavali sklad kot tuj poslovni subjekt, zato ameriška davčna uprava ni mogla obdavčiti njegovih sredstev, dokler jih ni prenesel na svoje upravičence.
Simons je odgovoril na vprašanja organizacije ICIJ in njenih partnerjev ter povedal, da skrbniškega sklada ni uporabljal za to, da bi prenesel denar stran od davčnih organov. »Ko je Lord Jim Trust prenesel sredstva na moje starše, moje otroke in name, smo takšne prenose sredstev prijavili ameriški davčni upravi in zanje plačali davke,« je povedal Simons.
Leta 1982 je Simons v New Yorku ustanovil sklad hedge Renaissance Technologies, ki je razvil skrivne algoritme trgovanja, ti pa so zaradi donosnosti sklada postali že legendarni na Wall Streetu. Renaissance se je v prihodnjih treh desetletjih razvil v enega najdonosnejših skladov hedge na planetu, Simons pa je postal večkratni milijarder.
Naložbe sklada Renaissance Technologies so rasle in z njimi se je krepil tudi Simonsov vpliv na ameriško družbo. Simons je postal eden najpomembnejših darovalcev finančnih sredstev za politične namene, podpiral je predvsem kandidate demokratske stranke. Pred zadnjimi volitvami je bil Simons šesti največji darovalec sredstev za politične namene, daroval je več kot 26 milijonov dolarjev, skoraj vse demokratski stranki, med drugim 11 milijonov dolarjev političnemu akcijskemu odboru Priorities USA Action, ki je podpiral Hillary Clinton.
Medtem je Robert Mercer, Simonsov poslovni partner pri skladu Renaissance, postal eden najpomembnejših darovalcev sredstev republikanski stranki in eden najvplivnejših podpornikov predsedniške kampanje Donalda Trumpa (tudi Mercer je stranka družbe Appleby).
Toda sklad Renaissance ni razburjal ljudi v Washingtonu samo s podarjenimi finančnimi sredstvi za politične kampanje, povezane s tem skladom. Leta 2014 je stalni preiskovalni pododbor ameriškega senata sestavil zelo ostro poročilo, v katerem je obtožil sklad Renaissance in še en sklad hedge, da sta uporabljala zapletene računovodske manevre, da bi neustrezno predstavila trgovanje z delnicami in se tako neprimerno izognila plačilu 6,8 milijarde dolarjev davkov. Ameriška davčna uprava še vedno poskuša od sklada Renaissance pobrati tovrstne davke za nazaj, kakor je poročala tiskovna agencija Bloomberg News. Predstavniki sklada Renaissance so povedali, da je bilo trgovanje zakonito in se z njim niso nameravali izogniti plačilu davkov.
Kako izmeriti bogastvo - in neenakost
Senatno poročilo se je pojavilo, ko je Simons počasi napredoval na seznamu najbogatejših Američanov revije Forbes. Zdaj je na 25. mestu na seznamu, njegovo premoženje je predvidoma vredno 18,5 milijarde dolarjev. Na Bloombergovem seznamu milijarderjev omenjajo, da je Simonsovo premoženje vredno 15,7 milijarde dolarjev.
Seznama nista pomembna samo zato, ker potešita radovednost javnosti, ki se zanima za izjemno bogate, saj poleg tega ponujata dve od redkih doslednih meril, s katerimi je mogoče izračunati čedalje večji delež bogastva, ki je v lasti najbogatejših ljudi na svetu - sta pomemben primerjalni standard, ki se lahko uporablja pri proučevanju globalnega razvoja in neenakosti.
Takšni seznami se morajo pogosto zanašati na nepopolne javne podatke. Primer za to je Lord Jim Trust. Zdi se, da sestavljavci teh seznamov niso popolnoma upoštevali njegovega premoženja. Če bi pri izračunavanju Simonsovega premoženja leta 2010 upoštevali še ta sklad, bi se Simons gotovo uvrstil višje na lestvici izjemno bogatih. V enem od dokumentov sklada iz leta 2010 piše, da ima Simons poleg 7,25 milijarde dolarjev vrednega sklada v lasti še več kot štiri milijarde dolarjev premoženja zunaj sklada. Takrat so v reviji Forbes predvidevali, da vrednost Simonsovega premoženja znaša 8,5 milijarde dolarjev.
Končne podatke je težko izračunati
Toda vključiti skrbniški sklad v Simonsovo premoženje ne bi bilo tako preprosto, saj njegova struktura ni bila usklajena z običajnimi kategorijami, ki jih uporabljajo pri izračunavanju premoženja nekega posameznika. Premoženje Simonsovega skrbniškega sklada lahko razumemo kot nekaj, kar obstaja v kvazidobrodelnem stanju, ki bi ga lahko uvrstili nekam med dobrodelno misijo in morebiten vir osebnih prihodkov.
Ena od značilnosti Simonovega sklada, o katerem se zdi, da je deloval zakonito, je bila, da je prelagal plačilo - morda za vedno - več milijard dolarjev vrednih davkov, ki bi jih dolgoval ameriški davčni upravi, če bi sklad kdaj izplačal svoje premoženje Simonsovi družini. Dokumenti razkrivajo, da bi se velik del premoženja sklada prenesel na dobrodelno fundacijo, oproščeno plačila davkov, in tako bi Simons lažje izpolnil svoje dobrodelne obveznosti, hkrati pa bi izbrisal velike davčne obveznosti, ki jih je sklad nakopičil v desetletjih.
Zaradi prelaganja plačila davkov je sklad lahko ponovno vlagal vse več svojih prihodkov in tako izjemno povečal svoje premoženje.
»V skladu, ki ima sedež v tujini in se izogne plačilu davkov, lahko nakopičite precej več premoženja,« je povedala Ellen Harrison, ki je partnerka v odvetniški družbi McDermott Will & Emery in dela v Washingtonu kot strokovnjakinja za upravljanje premoženja in zakonodajo, ki ureja delovanje skladov. »Sčasoma bo postal precej večji kot primerljiv sklad v ZDA. Tako preprosto je to in to dobro vemo.«
Toda pridobiti denar iz takšnega sklada v davčni oazi je lahko zapletena naloga, pravi Harrisonova. V nasprotju z domačimi skladi, ki morajo vsako leto plačevati davke na dohodek, skladi v tujini, kakršen je Lord Jim Trust, pogosto plačajo večino svojih davkov samo takrat, kadar uporabniki prejmejo denar - in takšni davčni računi so lahko izjemno visoki, če se sklada nihče ne dotakne več desetletij, pravijo strokovnjaki in to je mogoče razbrati tudi iz sodnih dokumentov o Simonsovem skladu. Ta je dolgo kopičil zelo veliko denarja, zato bi bilo treba plačati več milijard dolarjev ameriškim davčnim organom - delež bi bil skoraj 80-odstoten -, kakor kaže računovodski dokument iz arhiva družbe Appleby. To bi vključevalo obresti, vredne več kot 200 milijonov dolarjev, zaradi preloženega plačila davkov.
Davčna obveznost, ki bi jo bilo treba plačati, samo če bi Simonsova družina prejela nekaj denarja, je vse bolj rasla. Ena od napovedi rasti sklada s sedežem v davčni oazi predvideva, da bi - če bi sklad še naprej kopičil takšno bogastvo - ob morebitnem dvigu denarja iz sklada leta 2030 davčna obveznost presegla 100 odstotkov, med drugim bi obresti znašale približno 18 milijard dolarjev.
Toda milijarde na Bermudih je lahko Simons učinkovito uporabljal: ni mu bilo treba dvigniti denarja za osebno rabo, zato tega večinoma ni počel.
Na podlagi davčnih dokumentov je bilo mogoče ugotoviti, da je sklad omogočal Simonsu, da je še naprej prelagal plačilo visokih davčnih računov, hkrati pa je Simons lahko vsako leto prejemal precejšnje zneske od letnega donosa visokih naložb sklada, ne da bi ga pri tem kaznovali ali mu za to zaračunavali obresti. Davčna stopnja ameriške davčne uprave je veljala za denar, ki ga je sklad nakopičil v predhodnih letih, vendar so bili vsi pravočasni prenosi zaslužkov sklada znotraj katerega koli tekočega davčnega leta obdavčeni brez kakršnih koli obresti, če so denar pravočasno dvignili, pravijo strokovnjaki za sklade in to potrjujejo tudi dokumenti Lord Jim Trusta.
Za Simonsa in njegovo družino so bili takšni letni prihodki lahko izjemno veliki, če upoštevamo, kako zelo so se povečale naložbe sklada, in zanje ni bilo treba plačati polnih davkov na dohodek. Toda dokumenti iz decembra 2010 kažejo, da je Simons bolj malokrat dvignil denar iz sklada in mu je bilo več do tega, da je samo opazoval, kako se vrednost sredstev povečuje. Simons je organizaciji ICIJ povedal, da zdaj, ko je sklad prenesel na zasebno dobrodelno fundacijo, ni že več let prejel ničesar iz sklada.
»Šibki člen«
Skrbniški skladi izvirajo iz 12. stoletja, ko so vitezi, ki so se nameravali pridružiti križarjem, pustili svoje premoženje v rokah finančnih zaščitnikov. Po več stoletjih so se skrbniški skladi razvili v priljubljeno sredstvo bogatih družin, ki so hotele zanesljivo prenesti premoženje na mlajše generacije.
Včasih so prikrito lastništvo, ki ga skrbniški skladi omogočajo, izkoristili za drugačne namene, saj so skladi omogočali skrivanje denarja pred davčnimi organi ali pred tožniki z upravičenimi finančnimi zahtevami. Leta 2013 je revija Economist označila skrbniške sklade za »šibki člen« v boju proti globalnemu prikrivanju neobdavčenega denarja.
V nasprotju s srednjeveškimi so številni sodobni skladi, med njimi je tudi Simonsov, znani kot »diskrecijski skladi« - prilagodljivi skladi, ki dovoljujejo skrbnikom, da izberejo, kdo od morebitnih upravičencev bo prejel denar in koliko denarja bo prejel.
Decembra 2010 so se predstavniki Simonsovega sklada odločili za več sprememb, ki so jih zaradi velikih zneskov označili za izjemno pomembne. Sklad so razdelili na štiri podsklade, Simons pa je zase, za svojo fundacijo in druge dobrodelne fundacije ohranil 54-odstotni delež. Preostali delež so razdelili na tri nove podsklade v davčnih oazah za njegove tri otroke (računovodski dokumenti kažejo, da so se za takšno delitev odločili tudi zato, da bi ločili skrbniške sklade za vsakega otroka; vsak je vseboval več kot 120 milijonov dolarjev).
Tako kakor Lord Jim Trust so tudi podskladi, ki so nastali na novo, vlagali sredstva prek navideznega bermudskega podjetja Shining Sea Ltd., ki je nadziralo »premoženje sklada Renaissance in drugih naložb, med drugim investicijskih skladov, ki so jih upravljali drugi«, kakor je pod prisego izjavil pravni strokovnjak za sklade Richmond.
Vsak od novih podskladov v davčni oazi, ki so pripadali vsakemu od otrok, je prejel več kot milijardo dolarjev in velike morebitne davčne obveznosti.
Kljub temu je družina še vedno lahko bogatela zaradi novih skladov, je povedal Richmond.
»Simonsovi otroci in njihovi potomci niso ne dejansko ne praktično (fiskalno) izključeni« iz procesa prejemanja tekočih prihodkov, je zapisal Richmond in dodal, »ti pa so lahko zelo veliki«.
Samo leta 2009 je Lord Jim Trust narasel za 1,3 milijarde dolarjev. Od tega zneska je vsak od otrok prejel več kot 15 milijonov dolarjev, kakor razkriva računovodski dokument.
Po računovodskih predvidevanjih bi lahko vsak od novih bermudskih podskladov, ki pripadajo otrokom, zdaj vseboval malo več kot dve milijardi dolarjev, če so ga pustili popolnoma pri miru.
Simons je izgubil dva od svojih petih otrok. Leta 2003 se je 24-letni Nicholas Simons utopil, ko je obiskal Indonezijo. Paul Simons je bil star 34 let, ko je umrl leta 1996, potem ko ga je med kolesarjenjem zbil avtomobil.
Simonsova družinska dobrodelna dejavnost
Ni popolnoma jasno, kako so upravljali podsklade Simonsovih treh preostalih otrok, ti pa niso bili pripravljeni odgovarjati na vprašanja o skladih. Simons je v pisni izjavi povedal, da »so skladi, katerih upravičenci so njegovi otroci, darovali predvsem bermudskim dobrodelnim fundacijam«. Nobene ni izrecno omenil.
Na podlagi predhodnega dobrodelnega delovanja družine lahko sklepamo, kako so porabili premoženje podskladov.
Simonsova najstarejša hči, 57-letna Elizabeth Simons, podpira fundacijo Heising-Simons Foundation, ki financira raziskave podnebnih sprememb in spodbuja uporabo čiste energije. Fundacija podpira svobodo tiska in skupaj s fundacijo Simons Foundation je pred kratkim namenila 40 milijonov dolarjev observatoriju, ki proučuje temno energijo, temno snov in »oblikovanje strukture vesolja«.
Njen mlajši brat, 51-letni Nathaniel Simons, ki upravlja s skladom Renaissance povezano podjetje Meritage Group, je soustanovil fundacijo Sea Change, ki podpira prizadevanja za omilitev posledic podnebnih sprememb in spodbuja uporabo čiste energije.
Simonsova mlajša hči, 31-letna Audrey Simons, je leta 2009 ustanovila Fundacijo za pravično družbo (Foundation for Just Society), ki je namenila več kot 43 milijonov dolarjev za spodbujanje rasne pravičnosti, enakopravnosti spolov in človekove pravice v marginaliziranih skupnostih v Združenih državah Amerike in drugod po svetu, so zapisali na spletni strani fundacije.
Medtem je Simonsova fundacija njihovega očeta s sedežem v New Yorku darovala velike zneske računalniškemu oddelku na Univerzi v Stony Brooku ter namenila veliko sredstev za podporo poučevanja matematike in znanosti v srednjih šolah po vsej državi, neposredno finančno je pomagala tudi več tisoč uspešnim učiteljem matematike. Veliko denarja je namenil tudi raziskavam avtizma. Simons je povedal, da njegova ameriška fundacija zdaj upravlja tri milijarde dolarjev.
Nova fundacija, nastala daleč stran od oči javnosti
Sredstva fundacije Simons Foundation so se zadnja leta nenehno povečevala, vendar je njeno premoženje zasenčila Simonsova nova dobrodelna fundacija na Bermudih.
Ko se je Simons odločil, da bo prenesel del sklada v davčni oazi na novo bermudsko fundacijo, je verjetno koristil dobrodelni dejavnosti kot malokdo pred njim. Vendar si mnogi zaradi dobrodelne dejavnosti v davčnih oazah postavljajo številna vprašanja. Obseg prenesenega premoženja je izjemen. Simons je v pisni izjavi, namenjeni organizaciji ICIJ in njenim partnerjem, povedal, da so sredstva nove dobrodelne fundacije »precej večja« od približno treh milijard dolarjev, kolikor jih zdaj upravlja njegova fundacija Simons Foundation s sedežem v New Yorku, nova fundacija pa tako kakor newyorška fundacija s financiranjem spodbuja znanstvene raziskave in izobraževanje.
Nova fundacija deluje daleč stran od oči javnosti. Ni ji treba izpolnjevati podrobnih letnih poročil, ki jih sicer zahteva ameriška davčna uprava, zdi se tudi, da o njej ni veliko podatkov med javnimi dokumenti na Bermudih.
»Če bi se radi izognili ameriškim predpisom o fundacijah, imate veliko razlogov za to, da jo pustite v davčni oazi,« je povedal Michael G. Pfeifer, washingtonski odvetnik iz odvetniške družbe Caplin & Drysdale, ki se ukvarja z upravljanjem premoženja in s skladi za potrebe bogatih strank.
Ko so Simonsa vprašali, zakaj je za sedež nove dobrodelne fundacije izbral Bermude, se je Simons skliceval na skrbnike in povedal, da je bila to njihova odločitev. Povedal je, da so Bermude izbrali med drugim zato, da bi se izognili predpisom, ki zahtevajo, da dobrodelne ustanove vsako leto porabijo vsaj minimalni znesek (v Združenih državah Amerike morajo dobrodelne ustanove vsako leto porabiti samo pet odstotkov svojega premoženja).
Poleg tega je povedal, da je zaradi fundacije na Bermudih lažje darovati za dobrodelne namene v tujini. Simons je dejal, da njegova fundacija s sedežem v davčni oazi vsako leto daruje raziskovalnim ustanovam v Evropi, vsako leto daruje tudi bermudskemu inštitutu za oceanografijo. Nato je dodal, da njegova fundacija s sedežem v davčni oazi namerava darovati »precejšnjo vsoto ameriškim raziskovalnim inštitutom, med drugim inštitutu MIT in Rockefellerjevi univerzi«.
»Do zdaj ni bila zelo dejavna, toda sčasoma bo postala dejavnejša,« je Simons povedal o novi fundaciji. »V prihodnjih letih, ko se bodo moji prihodki zmanjšali in jih nazadnje ne bo več, bo fundacija SFI čedalje pomembnejša na področju financiranja.«
Koliko je še skritega?
Zaradi neopaznega domovanja Simonsovih milijard na Bermudih se postavlja vprašanje, koliko je v davčnih oazah še skritega velikanskega premoženja, ki morda čaka, da bo nekdo nekoč prenesel nakopičene milijarde.
Takšnega premoženja je verjetno še veliko, meni Gabriel Zucman, ki je docent ekonomije na Univerzi v Kaliforniji v Berkleyju in raziskuje, koliko globalnega premoženja je izginilo v davčnih oazah po vsem svetu. Zucman meni, da je 8700 milijard dolarjev finančnega premoženja bogatih družin izginilo neznano kam, in sicer tako, da so jih preusmerili v države, predvsem davčne oaze, v katerih ne živijo lastniki tega premoženja.
Zucman pravi, da so zaradi razvoja industrije finančnih storitev v davčnih oazah takšne sheme v zadnjih dveh desetletjih vse bolj priljubljene. Dodal je, da takšne razmere ne le povzročajo težave davčnim organom po vsem svetu, ampak tudi otežujejo delo vsem tistim, ki poskušajo raziskovati vse večji prepad med bogatimi in revnimi ter poskušajo svoje ugotovitve predstaviti javnosti.
»Vse težje je izmeriti obseg velikega dela premoženja,« je povedal Zucman. »Zato čisto premalo vemo o tem, kako je bogastvo razporejeno in kako se povečuje v sodobnem svetu.«
Pri pripravi zgodbe je sodeloval: Rigoberto Carvajal.
