Kdaj smo prestari za športno rekreacijo?
Vprašanje, s katerim se začnemo srečevati, ko nas na ulici začnejo vikati. Prej niti ne pomislimo, da bomo nekoč, če bomo imeli srečo, stari.
Najbolj oguljen odgovor je, da smo stari toliko, kolikor se počutimo stare … Ozrite se naokoli in opazili boste šestdesetletnega mladeniča v spranih kavbojkah in »allstarkah« ter z uhanom v nosu, pobarvanimi lasmi. Poznamo rek bolj star, bolj nor.
Kdaj je človek prestar za športno rekreacijo, za športno vadbo? Zadnji mejnik, ki so ga strokovnjaki postavili, je dočakano leto 75. Po tem letu starosti naj bi človek oziroma večina ljudi morala prestaviti v najnižjo prestavo, kar pa še ne pomeni, da je to prosti tek in gre, dokler gre. Najnižja prestava pomeni pri teh letih še vedno gibanje.
Odgovor na vprašanje, zakaj ravno pri tej starosti, se glasi; zaradi zelo povečane stopnje možnosti infarkta ali strokovneje napisano zaradi prevalence klinično neme koronarne bolezni. Pri tej starosti postanejo obremenitveni testi pri zdravniku nujni!
Da se ne bomo narobe razumeli, tudi pri petinsedemdesetih si ljudje pripenjajo štartne številke na hrbet, vendar strokovnjaki priporočajo, naj to delajo bolj za zabavo in provociranje prijateljev in prijateljic oziroma njim za spodbudo, kot pa zaradi osvajanja življenjskih ciljev. Vem, da se vi, ki ste v teh letih in redno tekmujete ne boste strinjali.
Kaj nas v starosti žene k vadbi oziroma kateri so osnovni cilji, ki jih starostniki z vadbo skušajo doseči? Naslednje vrstice niso ravno namenjene tistim veteranom, ki se prihodnji konec tedna pripravljajo, da končno zmagajo v svoji kategoriji 21-kilometrskega teka na primer. Bolj je namenjeno tistim, ki se imajo tudi z gubami po celem telesu zelo radi in bi hkrati ostali še naprej zdravi.
Torej osnovni cilji vadbe so: vzpostaviti in ohraniti telesno in duševno ravnotežje, krepiti in varovati zdravje, preprečiti nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni ali omiliti njihove posledice, izboljšati in ohraniti gibalne in funkcionalne sposobnosti, povečati telesno zmogljivost, izboljšati počutje, dodajati energijo in povečati vitalnost, upočasniti procese biološkega staranja in si tako na neki način podaljšati življenje, sprostitev, zabavo in druženje ter s tem izboljšanje kakovosti življenja.
Ko bomo dosegli cilje, bomo opazili naslednje učinke vadbe, kot so: zmanjšanje tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja, ugodno vplivanje na prebavo in izločanje ter uravnavanje telesne teže in preprečevanje debelosti, saj vadba zmanjšuje tudi apetit, zmanjšuje tveganje za nastanek nekaterih vrst raka, zmanjšuje vrednosti maščob v krvi, znižuje krvni tlak, povečuje odpornost organizma in znižuje raven glukoze v krvi, zmanjšuje tveganje za nastanek sladkorne bolezni tipa 2, zmanjšuje endokrine motnje, vpliva na upočasnitev napredovanja osteoporoze.
Torej, če ste na hitro prebrali cilje in učinke, si to preberite še enkrat in boste zagotovo dobili odgovor, da za vadbo nismo nikoli prestari oziroma preleni smo, da bi to zares počeli. Vsi zastavljeni cilji in potem učinki ob doseganju so seveda nekaj največ, kar imamo od življenja.
Najbolj pri srcu pa mi je izjava prijatelja, ki je ravno v petinsedemdesetem letu začel tekmovati z dirkalnim kolesom. Rekel je nekako takole: Redna telesna vadba mi odtehta ogromno. Počutim se zdravega in gibčnega, vendar pa me druženje z mlajšimi od sebe, torej z mladimi, še dodatno pomlajuje in vliva vsak dan novo energijo. To je največji čar skupinskih vadb za mene kot starostnika.
Torej kdaj smo stari? Ko postanemo leni? In potem srečamo športnike, ki šibajo proti osemdesetim ali tudi čez in pravijo, da imajo končno čas le zase...
