Spoznaj samega sebe: vzrok otrdelosti in kroničnih bolečin
Tole je daljše in zahtevno branje. A se splača, lahko nam spremeni življenje.
Odpri galerijo
Za doseganje homeostaze je enako pomembna interocepcija, ki nam omogoča globinsko zaznavanje samega sebe in procesov, ki se odvijajo v nas. FOTO: Jure Eržen/Delo
Ključ do razumevanja vzrokov kroničnih bolečin v mišicah in sklepih je v razumevanju vloge propriocepcije in interocepcije na uravnavanje mišičnih tonusov skeletnih mišic.
Tole je daljše in zahtevno branje. A se splača, lahko nam spremeni življenje. Propriocepcija, interocepcija, alostaza in homeostaza? Pojmi, ki usodno vplivajo na naše počutje. A ni dovolj, če vemo, kaj pomenijo - ključ do našega dobrega počutja ni v teh imenih, pač pa v nas.
Propriocepcija je sposobnost organizma, da zavestno in podzavestno zaznava položaje delov lastnega telesa v prostoru. Je preplet sposobnosti ohranjanja ravnotežja, spretnosti in hitrega odziva na različne okoliščine in telesne koordinacije.
Interocepcija je zaznavanje občutkov iz telesa in vključuje zaznavanje fizičnih občutkov, povezanih z delovanjem notranjih organov, kot so srčni utrip, dihanje, sitost, pa tudi dejavnost avtonomnega živčnega sistema, ki je povezana s čustvi.. Interocepcija pogosto podcenjena, čeprav je bistvena za preživetje.
Če je vpliv propriocepcije in interocepcije na zavest omejen, zadržan ali popačen, potem izgubljamo možnost optimalne mišične napetosti, nujne za ohranitev notranje in zunanje homeostaze v danih okoliščinah in stanjih. To je pomembno razumeti, saj so se možgani razvili za to, da v telesu izvajajo procese alostaze (postopek doseganja stabilnosti s fiziološkimi spremembami in vedenjskimi spremembami) in s tem omogočajo notranjo homeostazo, potrebno za dovolj učinkovito delovanje življenjskih sistemov. Takšni ustrezni delujoči sistemi omogočajo primerno raven življenjske energije in njeno uporabo, saj je takšna energija potrebna za za vpliv na okolje, če nas stanje v tem okolju moti, ovira, ogroža ali omejuje.
Glavni razlog otrdelosti in kroničnih bolečin je nezmožnost, da kljub zunanjemu ali notranjemu neravnovesju ne moremo z vedenjem vplivati na okolico in s tem telesnim sistemom olajšati doseganja homeostaze - kar za celoten sistem predstavlja nenehen stres. Če je takšen stalni stres dovolj dolgotrajen, privede do izčrpanosti energetskih sistemov v telesu. To vodi v vedno večjo neučinkovitost delovanje vseh življenjskih sistemov, v daljšem časovnem obdobju pa privede do izčrpanosti telesa.
To omogoči pogoje za stanja kronične bolečine in bolezni, kar močan opomin zavesti, da je nekaj zelo narobe.
Propriocepcija označuje občutke zavedanja gibanja, površinsko občutenje in zaznavanje okolice, in vpliva okolice na nas predvsem skozi kožo. Ta je običajno zelo dobro povezana z možgansko skorjo in nam omogoča solidno zaznavanje okolice, dokler so odnosi v njej in do nas vsaj približno normalni, in nam na učinkovit način omogočajo doseganje notranje homeostaze. Če to ni mogoče dlje časa, se na to odzovemo z večanjem ali zmanjšanjem površinske napetosti, in s tem vplivamo na resničnost propriocepcije, saj ne zmoremo več prenašati občutkov, ki nam jih resnično stanje v okolici daje.
In s tem začasno ali kronično stanje iluzije sedanjosti.
Za doseganje homeostaze je enako pomembna interocepcija, ki nam omogoča globinsko zaznavanje samega sebe in procesov, ki se odvijajo v nas.
Interocepcija omogoča osrednjemu živčevju primerno učinkovito vodenje procesov alostaze, se pravi s postopkom doseganja stabilnosti s fiziološkimi, vedenjskimi spremembami v spreminjajočih se pogojih. Mišice in večina tkiv v telesu imajo senzorne celice in receptorje, ki možganom sporočajo, kaj se dogaja v telesu. V to živčno mišično povratno zanko spadajo tudi senzorne informacije iz mišičnih vreten, ki nam omogočajo zaznavo trenutne mišične napetosti in dolžine, kar omogoča zavedanje gibanja in njegovo spreminjanje z učenjem, če zaznavamo, da v njem nismo dovolj učinkoviti.
Učenje je mogoče le v zavestnem delu živčnega sistema in ne more biti primerno, če ni ustrezne povezave med mišicami, ki izvajajo spremembe dolžine in r s tem mišičnega tonusa, ki je potreben za gibanje, in zavestjo, ki dogajanje v telesu analizira in nanj po potrebi vpliva.
Glavna razlika med alostazo in homeostazo je, da je alostaza proces vzdrževanja homeostaze, medtem ko je homeostaza stanje stabilnih notranjih fizikalnih in kemijskih razmer, ki jih vzdržujejo živi sistemi.
Alostaza in homeostaza sta procesa, povezana s fiziološko regulacijo. Homeostaza je sposobnost biološkega sistema, da vzdržuje dinamično notranje ravnovesje v skladu s spremembami v notranjem ali zunanjem okolju. Alostaza pa je proces vzdrževanja homeostaze.
Ko se mišica dovolj napne in skrajša, ali pa sprosti in podaljša, in je z našo introcepcijo vse, kot je treba in smo pozorni na občutke iz mišic, to spremembo začutimo. Na raven jakosti senzornega signala mišic lahko vplivamo in določeno spremembo tonusa začutimo že pri nižjem tonusu, ali pa jo zavestno ignoriramo, in je ne zaznamo, kljub temu, da je dovolj močna in bi morala vplivati na stanje naše zavesti.
Za primer si vzemimo interocepcijo iz mehurja in razliko čutenja ravni urina v mehurju, preden gremo na daljši polet z letalom, ko se lahko prisilimo na malo potrebo pred poletom, ali pa kako lahko zavestno blokiramo občutek polnega mehurja, ker se ne želite ustaviti na obcestnem počivališču,saj smo samo še pol ure vožnje do doma.
Tako si lahko lažje predstavljamo vpliv kroničnega mišičnega tonusa na interocepcijo in s tem oteženo učenje in zavestno spreminjanje vedenja tudi, ko z njim ne moremo izvajati primerne alostaze in dosegati potrebne homeostaze.
Raven mišičnega tonusa seveda vpliva tudi, kako vpliva propriocepcija na našo zavest. Za primer si predstavljajmo, kdaj bi prej zaznali komarja na naši rami: ko sproščeno ležimo v postelji ali ko imamo na ramenih težak nahrbtnik in hodimo v hrib? Na enak način nam kronične napetosti skeletnih mišic popačijo zaznavanje dogajanja okoli nas in nas vodijo v ukalupljenost vedenja, čeprav nam tako vedenje škoduje.
Tako lahko v daljšem času pride do zelo velike odtujenosti zavesti od telesnih stanj in stanj v okolici, saj jih lahko zaznavamo zelo popačeno in se vedemo samodestruktivno.
Senzorne celice imamo tudi v sklepih. Povedo nam, koliko pritiska je v njih, in nam omogočajo določiti položaj in kot sklepa. Koža nenehno pošilja senzorne podatke, notranji organi pa z živčnimi končiči možganom sporočajo stanje organov.
V propriocepcijo in interocepcijo je vključen celotno osrednje živčevje, od senzorjev v telesu do čutilnega dela možganov v zavestnem delu možganov. Čutilni del je povezan z delom, ki ustvarja motorne ukaze, tako da čutilne informacije, ki prihajajo iz telesa, postanejo vodilo za gibalne ukaze, ki jih pošiljamo nazaj v isto področje.
Senzorno-motorični sistem je zasnovan tako, da ne čutimo brez gibanja (spremembe tonusa) in se ne moremo dlje časa učinkovito gibati brez občutenja. Ko se premikamo, lahko zavestno občutimo gibanje in nam povratne informacije iz telesa (introcepcija) kot tudi površine telesa (propriocepcija) omogočajo, da vemo, kaj delamo in kje smo, in tudi kako se vedemo in kdo smo.
Ta nenehna izmenjava občutkov in ukazov nam omogoča življenje, saj omogoča alostazo in s tem tudi homeostazo.
Ko želimo z roko prijeti in dvigniti skodelico kave, ob tem skodelice ne bomo prevrnili in kave polili. To je mogoče, ker senzorji v mišicah, koži in sklepih možganom v vsakem trenutku sporočajo, kje in v kateri smeri roka je, in s kakšno hitrostjo se premika. Naše gibanje in s tem vedenje omogočajo in določajo senzorno-motorične povratne informacije.
Težave nastopijo, ko postopoma izgubljamo sposobnost čutiti samega sebe in svoje gibe. Tako ignoriramo resnično stanje v okolju in v sebi z dvigom povprečnega mišičnega tonusa; to nam omogoča ustvariti oklep, ki nas kronično ščiti pred resnico iz okolice, ali pa z njim okolico ščitimo pred resničnim čustvenim stanjem v sebi.
Posledično naši gibi postanejo trdi in okorni, saj izgubljamo usklajenost med krajšanjem enih in daljšanjem drugih mišic, ki omogočajo gib. To stanje zmanjša sposobnost zmanjšanja motoričnega signala iz živčnega sistema v mišico, zato ta postaja prenapeta, kratka in trda, oklep pa vedno bolj debel - in nujen, čeprav nam s tem onemogoča avtentično izražanje in uporabo kinetične energije čustev za spremembo odnosov in alostaze do okolice.
Ko mišice otrdijo, se zavestni del povratne zanke senzorno-gibalnih informacij zmanjša in prekine, zato se mišic in določenih delov telesa počasi prenehamo zavedati. Takrat nastopi stanje, ki ga imenujemo senzorno motorična amnezija. Zaradi nje se nehamo pravilno premikati, ne znamo več do konca sprostiti določenih mišic, kljub temu, da bi bilo to v trenutnem položaju najbolj primerno - denimo v spanju.
Potem se nam nekega dne zgodi, da ko poskušamo zasukati glavo, ugotovimo, da vrat ni več najbolj gibljiv. Ko pridemo do te točke, pomeni, da smo izgubili osnoven nadzor nad gibanjem svojega telesa, kar negativno deluje na učinkovitost vpliva našega vedenja na odnose,tudi ti odnosi otežujejo alostazo in homeostazo.
V Poletu na kisiku in na Poletovi spletni strani veliko pišemo o samozavedanju in samorazmevnaju. Razumevanju tega, kar se dogaja v nas. Ali bi se moralo. Ali bi se ne smelo.
O tem pišemo zato, ker se taka stanja trudimo odpravljati. Z metodo AEQ in vajami AEQ, ki so zasnovane in sestavljene tako, da lahko na najbolj primeren način z majhnimi koraki dobivamo razumevanje senzorno motornih procesov, ki določajo naše gibanje vedenje in življenje.
Za človeka, ki trpi zaradi posledic senzorno motorne amnezije, je to znanje nujno, da bi lahko usmeril dovolj pozornosti v izboljšanje interocepcije in iz podzavesti pritegnil iz mišic pritegnil v zavest več občutkov. Sprememba teh odnosov znotraj senzorno motorne zanke globoko spremeni način razmišljanja, odzivanja in izražanja, saj se lahko močneje zavemo vpliva podzavesti na svoje vedenje, in tako lažje vplivamo na vzorce, ki nam niso v koristi ali pa nam celo škodujejo.
Takšen program učenja ustvari varno okolje, kjer se zavest upa bolj jasno začutiti resnično stanje v telesu in se tako zmanjša potreba po senzorno motorni amneziji, s katero si prikrivamo preteklost.
Z vajami AEQ lahko človek bolj jasno občuti in sprejme stanja senzorne amnezije in pretirane togosti in truda, kar vse občuti pri izvajanju vaj. Prenos spoznanj, ki jih ponujajo vaje za vsakdanje življenje in vedenje, je tako bolj celostno in uporabno. Vsakodnevna rutina izvajanja vaj ob določeni uri še dodatno umiri pretirano simpatičen živčni sistem in zmanjša povprečen mišičen tonus.
Vodenje in učenje vaj AEQ je - če se odločimo za daljše vsakodnevne neprekinjene delavnice - prilagojeno vsakodnevnemu učenju in je zato veliko bolj podrobno in postopno, kot pri individualnem učenju ali celodnevnih delavnicah. Posamezni vaji v programu namenimo nekaj ur časa. To pri ostalih pristopih ni mogoče, saj zavest udeleženca ni sposobna potrebne zbranosti za toliko podobnih informacij in impulzov iz telesa in okolice v zavest.
V programih je vodenje usmerjeno predvsem v izboljšanje Interocepcije, kar občutno spremeni sposobnost udeleženca zaznavati in sprejeti prej potlačene občutke iz telesa, in se ukvarjati s posledicami manjše kronične zakrčenosti in večje spontanosti.
Treba se je spoprijeti z dejstvom, da smo pod oklep kronične zakrčenosti pospravili negativne občutke stanja in spomine, kar pomeni, da bodo posledice večje sproščenosti najprej neprijetne in boleče. Šele, ko ta stanja uredimo in si priznamo, da imamo v sebi ta čustvena stanja, gremo lahko v večanje povezanosti v sebi in s tem zmanjšujemo omejenost interocepcije in tudi propriocepcije.
Naj za jasnejše razumevanje napisanega citiram spoznanje udeleženca programa: »S pomočjo metode AEQ po mojem mnenju, res greš v jedro težave in jo skušaš razumeti z vidika njene funkcije. Dejstvo, da jemetoda AEQ tako zelo telesna, fizična, konkretna, mislim, da me je to premaknilo. Kako bi si lahko ob tako jasnem telesnem odzivu oz. neodzivu še sploh zatiskal oči?«
Ljudje smo morali v sodobnem svetu postati zelo dobri v opazovanju sveta in dogajanja okoli sebe, saj drugače ne bi zmogli potrebne hitrosti življenja, ki jo sodoben svet omogoča in tudi zahteva. Slabši smo v opazovanju samih sebe, saj imamo omejeno količino časa in pozornosti - tako zunanje kot notranje-telesne pozornosti.
To razmerje se vzpostavi že v šoli. Tam otroke učimo, naj sedijo pri miru, pozorno gledajo na tablo in poslušajo učitelja, saj bodo sicer v težavah. Večina postaja vse boljša v zaznavanju sveta okoli sebe, a vse slabša v samozavedanju. Počasi izgublja stik s seboj; ta stik je v prvih letih življenja sicer zelo močan.
Prva tri oziroma štiri leta življenja otrok ne počne drugega kot da raziskuje svoje zmožnosti, se preizkuša, se uči na neuspelih poizkusih, in se veseli novih gibov. Otrok se ne navadi hoditi, koordinirati gibanje vratu ter oči, kako se obrniti s hrbta na trebuh in nazaj, kobacanja – vse to se otrok nauči sam skozi izkušnjo.
Najresnejši negativen vpliv senzorno motorične amnezije je vpliv kronične mišične zakrčenosti na izgubo telesnega užitka, ki zahteva sproščeno telo.
Ko človek kasneje v življenju postopoma izgublja sposobnost učenja skozi izkušnjo, ker se preveč osredotoča na okolico in malo ali nič nase, začne izgubljati gibalne veščine. Premalo raziskuje, opazuje, preučuje, ne preverja svojega stanja, usmerjen je le v zunanji svet.
Ni časa, mudi se, toliko tega je še treba postoriti, navsezadnje je treba preživeti. Vendar žal ravno zaradi potrebe po preživetju, ki v moderni družbi pomeni biti hiter in racionalen s časom, življenje postane životarjenje, saj človekova orientacija navzven, tj. stran od lastne propriocepcije, vodi v izgubo zavestnega nadzora nad samim seboj.
Ta nadzor pa je še kako potreben za povrnitev racionalne uporabe lastne energije, ki nam omogoča, da se izognemo vzorcem, ki jih povzroča vsakdanji stres.
Ne smemo pozabiti, da se je človek oblikoval skozi boj za obstanek, ki je nastal zaradi pomanjkanja energije, in ne pomanjkanja časa.
***
Aleš Ernst, učitelj metode AEQ 5. stopnje, učitelj dihanja AEQ 3. stopnje
Tole je daljše in zahtevno branje. A se splača, lahko nam spremeni življenje. Propriocepcija, interocepcija, alostaza in homeostaza? Pojmi, ki usodno vplivajo na naše počutje. A ni dovolj, če vemo, kaj pomenijo - ključ do našega dobrega počutja ni v teh imenih, pač pa v nas.
Propriocepcija je sposobnost organizma, da zavestno in podzavestno zaznava položaje delov lastnega telesa v prostoru. Je preplet sposobnosti ohranjanja ravnotežja, spretnosti in hitrega odziva na različne okoliščine in telesne koordinacije.
Interocepcija je zaznavanje občutkov iz telesa in vključuje zaznavanje fizičnih občutkov, povezanih z delovanjem notranjih organov, kot so srčni utrip, dihanje, sitost, pa tudi dejavnost avtonomnega živčnega sistema, ki je povezana s čustvi.. Interocepcija pogosto podcenjena, čeprav je bistvena za preživetje.
Če je vpliv propriocepcije in interocepcije na zavest omejen, zadržan ali popačen, potem izgubljamo možnost optimalne mišične napetosti, nujne za ohranitev notranje in zunanje homeostaze v danih okoliščinah in stanjih. To je pomembno razumeti, saj so se možgani razvili za to, da v telesu izvajajo procese alostaze (postopek doseganja stabilnosti s fiziološkimi spremembami in vedenjskimi spremembami) in s tem omogočajo notranjo homeostazo, potrebno za dovolj učinkovito delovanje življenjskih sistemov. Takšni ustrezni delujoči sistemi omogočajo primerno raven življenjske energije in njeno uporabo, saj je takšna energija potrebna za za vpliv na okolje, če nas stanje v tem okolju moti, ovira, ogroža ali omejuje.
Glavni razlog otrdelosti in kroničnih bolečin je nezmožnost, da kljub zunanjemu ali notranjemu neravnovesju ne moremo z vedenjem vplivati na okolico in s tem telesnim sistemom olajšati doseganja homeostaze - kar za celoten sistem predstavlja nenehen stres. Če je takšen stalni stres dovolj dolgotrajen, privede do izčrpanosti energetskih sistemov v telesu. To vodi v vedno večjo neučinkovitost delovanje vseh življenjskih sistemov, v daljšem časovnem obdobju pa privede do izčrpanosti telesa.
To omogoči pogoje za stanja kronične bolečine in bolezni, kar močan opomin zavesti, da je nekaj zelo narobe.
Popačenje življenja in iluzija sedanjosti
Propriocepcija označuje občutke zavedanja gibanja, površinsko občutenje in zaznavanje okolice, in vpliva okolice na nas predvsem skozi kožo. Ta je običajno zelo dobro povezana z možgansko skorjo in nam omogoča solidno zaznavanje okolice, dokler so odnosi v njej in do nas vsaj približno normalni, in nam na učinkovit način omogočajo doseganje notranje homeostaze. Če to ni mogoče dlje časa, se na to odzovemo z večanjem ali zmanjšanjem površinske napetosti, in s tem vplivamo na resničnost propriocepcije, saj ne zmoremo več prenašati občutkov, ki nam jih resnično stanje v okolici daje.
Ustvarimo popačitev ali pa blokado vpliva propriocepcije
In s tem začasno ali kronično stanje iluzije sedanjosti.
Za doseganje homeostaze je enako pomembna interocepcija, ki nam omogoča globinsko zaznavanje samega sebe in procesov, ki se odvijajo v nas.
Interocepcija omogoča osrednjemu živčevju primerno učinkovito vodenje procesov alostaze, se pravi s postopkom doseganja stabilnosti s fiziološkimi, vedenjskimi spremembami v spreminjajočih se pogojih. Mišice in večina tkiv v telesu imajo senzorne celice in receptorje, ki možganom sporočajo, kaj se dogaja v telesu. V to živčno mišično povratno zanko spadajo tudi senzorne informacije iz mišičnih vreten, ki nam omogočajo zaznavo trenutne mišične napetosti in dolžine, kar omogoča zavedanje gibanja in njegovo spreminjanje z učenjem, če zaznavamo, da v njem nismo dovolj učinkoviti.
Učenje je mogoče le v zavestnem delu živčnega sistema in ne more biti primerno, če ni ustrezne povezave med mišicami, ki izvajajo spremembe dolžine in r s tem mišičnega tonusa, ki je potreben za gibanje, in zavestjo, ki dogajanje v telesu analizira in nanj po potrebi vpliva.
Glavna razlika med alostazo in homeostazo je, da je alostaza proces vzdrževanja homeostaze, medtem ko je homeostaza stanje stabilnih notranjih fizikalnih in kemijskih razmer, ki jih vzdržujejo živi sistemi.
Alostaza in homeostaza sta procesa, povezana s fiziološko regulacijo. Homeostaza je sposobnost biološkega sistema, da vzdržuje dinamično notranje ravnovesje v skladu s spremembami v notranjem ali zunanjem okolju. Alostaza pa je proces vzdrževanja homeostaze.
Ne vedno preprosta pot do homeostaze
Ko se mišica dovolj napne in skrajša, ali pa sprosti in podaljša, in je z našo introcepcijo vse, kot je treba in smo pozorni na občutke iz mišic, to spremembo začutimo. Na raven jakosti senzornega signala mišic lahko vplivamo in določeno spremembo tonusa začutimo že pri nižjem tonusu, ali pa jo zavestno ignoriramo, in je ne zaznamo, kljub temu, da je dovolj močna in bi morala vplivati na stanje naše zavesti.
Za primer si vzemimo interocepcijo iz mehurja in razliko čutenja ravni urina v mehurju, preden gremo na daljši polet z letalom, ko se lahko prisilimo na malo potrebo pred poletom, ali pa kako lahko zavestno blokiramo občutek polnega mehurja, ker se ne želite ustaviti na obcestnem počivališču,saj smo samo še pol ure vožnje do doma.
Tako si lahko lažje predstavljamo vpliv kroničnega mišičnega tonusa na interocepcijo in s tem oteženo učenje in zavestno spreminjanje vedenja tudi, ko z njim ne moremo izvajati primerne alostaze in dosegati potrebne homeostaze.
Raven mišičnega tonusa seveda vpliva tudi, kako vpliva propriocepcija na našo zavest. Za primer si predstavljajmo, kdaj bi prej zaznali komarja na naši rami: ko sproščeno ležimo v postelji ali ko imamo na ramenih težak nahrbtnik in hodimo v hrib? Na enak način nam kronične napetosti skeletnih mišic popačijo zaznavanje dogajanja okoli nas in nas vodijo v ukalupljenost vedenja, čeprav nam tako vedenje škoduje.
Tako lahko v daljšem času pride do zelo velike odtujenosti zavesti od telesnih stanj in stanj v okolici, saj jih lahko zaznavamo zelo popačeno in se vedemo samodestruktivno.
Najresnejši negativen vpliv senzorno motorične amnezije je vpliv kronične mišične zakrčenosti na izgubo telesnega užitka, ki zahteva sproščeno telo. FOTO: Jure Eržen/Delo
Senzorne celice imamo tudi v sklepih. Povedo nam, koliko pritiska je v njih, in nam omogočajo določiti položaj in kot sklepa. Koža nenehno pošilja senzorne podatke, notranji organi pa z živčnimi končiči možganom sporočajo stanje organov.
V propriocepcijo in interocepcijo je vključen celotno osrednje živčevje, od senzorjev v telesu do čutilnega dela možganov v zavestnem delu možganov. Čutilni del je povezan z delom, ki ustvarja motorne ukaze, tako da čutilne informacije, ki prihajajo iz telesa, postanejo vodilo za gibalne ukaze, ki jih pošiljamo nazaj v isto področje.
Senzorno-motorični sistem je zasnovan tako, da ne čutimo brez gibanja (spremembe tonusa) in se ne moremo dlje časa učinkovito gibati brez občutenja. Ko se premikamo, lahko zavestno občutimo gibanje in nam povratne informacije iz telesa (introcepcija) kot tudi površine telesa (propriocepcija) omogočajo, da vemo, kaj delamo in kje smo, in tudi kako se vedemo in kdo smo.
Ta nenehna izmenjava občutkov in ukazov nam omogoča življenje, saj omogoča alostazo in s tem tudi homeostazo.
Ko mišice otrdijo
Ko želimo z roko prijeti in dvigniti skodelico kave, ob tem skodelice ne bomo prevrnili in kave polili. To je mogoče, ker senzorji v mišicah, koži in sklepih možganom v vsakem trenutku sporočajo, kje in v kateri smeri roka je, in s kakšno hitrostjo se premika. Naše gibanje in s tem vedenje omogočajo in določajo senzorno-motorične povratne informacije.
Težave nastopijo, ko postopoma izgubljamo sposobnost čutiti samega sebe in svoje gibe. Tako ignoriramo resnično stanje v okolju in v sebi z dvigom povprečnega mišičnega tonusa; to nam omogoča ustvariti oklep, ki nas kronično ščiti pred resnico iz okolice, ali pa z njim okolico ščitimo pred resničnim čustvenim stanjem v sebi.
Posledično naši gibi postanejo trdi in okorni, saj izgubljamo usklajenost med krajšanjem enih in daljšanjem drugih mišic, ki omogočajo gib. To stanje zmanjša sposobnost zmanjšanja motoričnega signala iz živčnega sistema v mišico, zato ta postaja prenapeta, kratka in trda, oklep pa vedno bolj debel - in nujen, čeprav nam s tem onemogoča avtentično izražanje in uporabo kinetične energije čustev za spremembo odnosov in alostaze do okolice.
Ko mišice otrdijo, se zavestni del povratne zanke senzorno-gibalnih informacij zmanjša in prekine, zato se mišic in določenih delov telesa počasi prenehamo zavedati. Takrat nastopi stanje, ki ga imenujemo senzorno motorična amnezija. Zaradi nje se nehamo pravilno premikati, ne znamo več do konca sprostiti določenih mišic, kljub temu, da bi bilo to v trenutnem položaju najbolj primerno - denimo v spanju.
Potem se nam nekega dne zgodi, da ko poskušamo zasukati glavo, ugotovimo, da vrat ni več najbolj gibljiv. Ko pridemo do te točke, pomeni, da smo izgubili osnoven nadzor nad gibanjem svojega telesa, kar negativno deluje na učinkovitost vpliva našega vedenja na odnose,tudi ti odnosi otežujejo alostazo in homeostazo.
Pomoč z vajami samozavedanja
V Poletu na kisiku in na Poletovi spletni strani veliko pišemo o samozavedanju in samorazmevnaju. Razumevanju tega, kar se dogaja v nas. Ali bi se moralo. Ali bi se ne smelo.
O tem pišemo zato, ker se taka stanja trudimo odpravljati. Z metodo AEQ in vajami AEQ, ki so zasnovane in sestavljene tako, da lahko na najbolj primeren način z majhnimi koraki dobivamo razumevanje senzorno motornih procesov, ki določajo naše gibanje vedenje in življenje.
Za človeka, ki trpi zaradi posledic senzorno motorne amnezije, je to znanje nujno, da bi lahko usmeril dovolj pozornosti v izboljšanje interocepcije in iz podzavesti pritegnil iz mišic pritegnil v zavest več občutkov. Sprememba teh odnosov znotraj senzorno motorne zanke globoko spremeni način razmišljanja, odzivanja in izražanja, saj se lahko močneje zavemo vpliva podzavesti na svoje vedenje, in tako lažje vplivamo na vzorce, ki nam niso v koristi ali pa nam celo škodujejo.
Takšen program učenja ustvari varno okolje, kjer se zavest upa bolj jasno začutiti resnično stanje v telesu in se tako zmanjša potreba po senzorno motorni amneziji, s katero si prikrivamo preteklost.
Z vajami AEQ lahko človek bolj jasno občuti in sprejme stanja senzorne amnezije in pretirane togosti in truda, kar vse občuti pri izvajanju vaj. Prenos spoznanj, ki jih ponujajo vaje za vsakdanje življenje in vedenje, je tako bolj celostno in uporabno. Vsakodnevna rutina izvajanja vaj ob določeni uri še dodatno umiri pretirano simpatičen živčni sistem in zmanjša povprečen mišičen tonus.
Aleš Ernst, učitelj metode AEQ 5. stopnje, učitelj dihanja AEQ 3. stopnje. FOTO: Arhiv Polet/Delo
Vodenje in učenje vaj AEQ je - če se odločimo za daljše vsakodnevne neprekinjene delavnice - prilagojeno vsakodnevnemu učenju in je zato veliko bolj podrobno in postopno, kot pri individualnem učenju ali celodnevnih delavnicah. Posamezni vaji v programu namenimo nekaj ur časa. To pri ostalih pristopih ni mogoče, saj zavest udeleženca ni sposobna potrebne zbranosti za toliko podobnih informacij in impulzov iz telesa in okolice v zavest.
V programih je vodenje usmerjeno predvsem v izboljšanje Interocepcije, kar občutno spremeni sposobnost udeleženca zaznavati in sprejeti prej potlačene občutke iz telesa, in se ukvarjati s posledicami manjše kronične zakrčenosti in večje spontanosti.
Treba se je spoprijeti z dejstvom, da smo pod oklep kronične zakrčenosti pospravili negativne občutke stanja in spomine, kar pomeni, da bodo posledice večje sproščenosti najprej neprijetne in boleče. Šele, ko ta stanja uredimo in si priznamo, da imamo v sebi ta čustvena stanja, gremo lahko v večanje povezanosti v sebi in s tem zmanjšujemo omejenost interocepcije in tudi propriocepcije.
Naj za jasnejše razumevanje napisanega citiram spoznanje udeleženca programa: »S pomočjo metode AEQ po mojem mnenju, res greš v jedro težave in jo skušaš razumeti z vidika njene funkcije. Dejstvo, da jemetoda AEQ tako zelo telesna, fizična, konkretna, mislim, da me je to premaknilo. Kako bi si lahko ob tako jasnem telesnem odzivu oz. neodzivu še sploh zatiskal oči?«
Energija je vsebina, čas pač ne
Ljudje smo morali v sodobnem svetu postati zelo dobri v opazovanju sveta in dogajanja okoli sebe, saj drugače ne bi zmogli potrebne hitrosti življenja, ki jo sodoben svet omogoča in tudi zahteva. Slabši smo v opazovanju samih sebe, saj imamo omejeno količino časa in pozornosti - tako zunanje kot notranje-telesne pozornosti.
To razmerje se vzpostavi že v šoli. Tam otroke učimo, naj sedijo pri miru, pozorno gledajo na tablo in poslušajo učitelja, saj bodo sicer v težavah. Večina postaja vse boljša v zaznavanju sveta okoli sebe, a vse slabša v samozavedanju. Počasi izgublja stik s seboj; ta stik je v prvih letih življenja sicer zelo močan.
Prva tri oziroma štiri leta življenja otrok ne počne drugega kot da raziskuje svoje zmožnosti, se preizkuša, se uči na neuspelih poizkusih, in se veseli novih gibov. Otrok se ne navadi hoditi, koordinirati gibanje vratu ter oči, kako se obrniti s hrbta na trebuh in nazaj, kobacanja – vse to se otrok nauči sam skozi izkušnjo.
Najresnejši negativen vpliv senzorno motorične amnezije je vpliv kronične mišične zakrčenosti na izgubo telesnega užitka, ki zahteva sproščeno telo.
Ko človek kasneje v življenju postopoma izgublja sposobnost učenja skozi izkušnjo, ker se preveč osredotoča na okolico in malo ali nič nase, začne izgubljati gibalne veščine. Premalo raziskuje, opazuje, preučuje, ne preverja svojega stanja, usmerjen je le v zunanji svet.
Ni časa, mudi se, toliko tega je še treba postoriti, navsezadnje je treba preživeti. Vendar žal ravno zaradi potrebe po preživetju, ki v moderni družbi pomeni biti hiter in racionalen s časom, življenje postane životarjenje, saj človekova orientacija navzven, tj. stran od lastne propriocepcije, vodi v izgubo zavestnega nadzora nad samim seboj.
Ta nadzor pa je še kako potreben za povrnitev racionalne uporabe lastne energije, ki nam omogoča, da se izognemo vzorcem, ki jih povzroča vsakdanji stres.
Ne smemo pozabiti, da se je človek oblikoval skozi boj za obstanek, ki je nastal zaradi pomanjkanja energije, in ne pomanjkanja časa.
***
Aleš Ernst, učitelj metode AEQ 5. stopnje, učitelj dihanja AEQ 3. stopnje
