Strečing nima posebnega smisla?
Se ruši eden izmed sodobnih športnih mitov: ko je znanost proti raztezanju.
Odpri galerijo
Nihče več ni obseden z dotikanjem prstov na nogah. FOTO: Shutterstock
Bo strečing kmalu mrtev? Se ruši eden izmed sodobnih športnih mitov: ko je znanost proti raztezanju.
Znanstveniki vse bolj dvomijo v prednosti fleksibilnosti telesa, a fitnes svet tega noče slišati, piše na spletni strani Outside Alex Hutchinson.
Za začetek in lažje branje zapisa: kaj je fleksibilnost telesa? To je njegova spremenljivost, nestalnost, prilagodljivost.
Ok, to se sliši dobro, življenje je itak ena sama velika sprememba. A ko ti znanost pove, da je strečing nekaj povsem drugega, kot je veljalo doslej, si zmeden.
In potem pride Alex Hutchinsom in njegov zapis na Outside, kjer piše o odkritju priznanega športnega znanstvenika dr. Jamesa L. Nuzza, ki je bilo objavljeno v prestižni reviji Sports Science.
Zapis v Outside je vzbudil mojo pozornost zato, ker mi je pred dvema letoma eden najboljših slovenskih kondicijskih trenerjev (imena ne omenjamo, ker ne želi publicitete; zadev se loteva izjemno holistično, o njegovem znanju in uspešnosti pa se lahko prepričamo tako po rezultatih njegovih varovancev kot uspešnih vrnitvah tistih, ki so bili poškodovani) dejal, da zanj strečing nima posebnega smisla. Natančneje, da če bi človek že uporabljal, naj ga kot samostojno vadbeno enoto, da pa je njegova vloga pred in po vadbi vprašljiva.
Glede na v zadnjih skoraj dveh desetletjih v Poletu me je to seveda dobesedno sezulo, vsekakor pa sem si zapomnil.
No, pa najprej k uvodu Alexa Hutchinsona. Kdo je? Gospod je začel kot fizik v Cambridgeu in je bil tekač na dolge proge v kanadski reprezentanci. Kot novinar si je za svoje poročanje v časopisu Popular Mechanics prislužil nagrado National Magazine, za New York Times poročal o pustolovskih potovanjih in pisal kolumne o treningu za Runner’s World. Skratka: morda nas draži, a zna. Iz glave in nog.
Pravi, da ko je pred desetletjem, kadar je pisal o dokazih, ki nakazujejo, da tradicionalno statično raztezanje nima očitnih koristi in bi lahko celo poslabšalo delovanje našega telesa, da ga je vedno ujel ujel tok jeznih sporočil, ki so ga prav prevzela zaradi strokovne nevednosti pošiljateljev.
»V teh dneh je bitka končana. Nihče več ni obseden z dotikanjem prstov na nogah,« je zapisal.
Ali pa je vsaj vsaj tako mislil. Ko je v športni medicinski publicistiki zagledal novo mnenje z naslovom Primer za upokojitve fleksibilnosti kot glavne sestavine telesne pripravljenosti se seveda ni mogel upreti, da bi ga ne preučil.
Predvsem mu je padel v oči določen statistični podatek.
»Glede na študijo iz leta 2016, v kateri je sodelovalo 605 osebnih trenerjev v ZDA - skoraj vsi so imeli certifikate Ameriškega kolidža za športno medicino (ACSM) ali Nacionalnega združenja za moč in kondicijo - jih je 80 odstotkov svojim strankam še vedno predpisalo tradicionalno statično raztezanje. Bitka vseeno ni končana.
Glavni vzgib za članek o športni medicini, ki ga je napisal znanstvenik, ki se ukvarja s telesno vadbo dr. James Nuzzo (o njem več malo kasneje, op. P. K.), je dejstvo, da je prožnost še vedno ena od petih glavnih sestavnih delov telesne pripravljenosti: poleg sestave telesa, vzdržljivosti srca in ožilja, mišične vzdržljivosti in mišične moči, s strani Ameriškega kolidža za športno medicino.
V smernicah za telesno dejavnost za Američane iz leta 2018 je Ministrstvo za zdravje in socialne zadeve med petimi velikimi (tokrat poleg kardio respiratorne kondicije, mišično-skeletne kondicije, ravnotežja in hitrosti) navedena tudi - prožnost.« Če dejansko prelistamo te dokumente, piše Hutchinson, bomo doživeli bizarno kognitivno disonanco.
»Smernice večkrat navajajo, da so dejavnosti prožnosti ustrezen del programa telesne dejavnosti, čeprav njihove zdravstvene koristi niso znane in ni jasno, ali zmanjšujejo tveganje za poškodbe. Hm ... zakaj jih pa potem priporočajo?
Na to vprašanje skuša odgovoriti dr. Nuzzo v podrobnem pregledu, ki navaja več kot 300 referenc,« pojasnjuje Alex Hutchinson.
In smo tudi mi pobrskali, kdo je dr. James L. Nuzzo. Američan z doktoratom iz fiziologije, ki zdaj raziskuje na Univerzi v Novem Južnem Walesu v Avstraliji.
Sam se na svoji spletni strani predstavlja takole: »Sem kot telovadnica. Preučujem, kako trening moči vpliva na naše možgane, živce in mišice. Pišem tudi akademske članke na področjih, kot so zdravje moških, scientometrija, testiranje telesne pripravljenosti, zgodovina naravoslovnih vaj in družbenopolitične pripovedi v telesni vadbi in medicini. Moj pogled na svet temelji na filozofiji objektivizma. Sem zagovornik svobode posameznika v politiki in romantičnega realizma v umetnosti. Pesmi pišem, igram na akustično kitaro in sem v samozaložbi objavil novelo z naslovom Elly.«
Kot znanstvenik torej raziskuje naslednja področja: trening moči, nevromuskularne prilagoditve treningu moči, nevrofiziologijo človeške motorične kontrole, preskuse mišične moči in telesne pripravljenosti, zgodovino raziskav treninga moči, družbenopolitične pripovedi v vadbi in športu, scientometrijo vadbe (scientometrija je znanost o znanosti) športa, medicinske znanosti, moško zdravje in objektivizem (prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev, neodvisno od osebnih nazorov, interesov).
In zdaj k *Vroči točki Športne znanosti. O svojih ugotovitvah o fleksibilnosti in tudi strečingu je dr. Nuzzo v povzetku raziskav zapisal takole: »Fleksibilnost ali prilagodljivost se nanaša na notranje lastnosti telesnih tkiv, ki določajo največji obseg gibanja sklepov, ne da bi se pri tem poškodovali. Ameriški kolidž za športno medicino že vrsto let fleksibilnost uvršča med glavne sestavine telesne pripravljenosti. Pojem fleksibilnost je pomemben za kondicijo, in to je privedlo tudi do ideje, da je treba za izboljšanje fleksibilnosti predpisati statično raztezanje.«
V članku dr. Nuzzo predlaga, da se fleksibilnost kot glavna sestavina telesne pripravljenosti upokoji, da naj to ne velja več, zato naj bo tudi raztezanje manj poudarjeno kot standardni del predpisov za vadbo za večino prebivalstva.
Dr. Nuzzo najprej dokazuje, da ima fleksibilnost le malo napovedne ali sočasne veljavnosti za boljše zdravje (npr. smrtnost, padci, poklicna uspešnost) pri na videz zdravih posameznikih, zlasti če gledamo na druge glavne sestavine telesne pripravljenosti (tj. telesna sestava, kardio vaskularni sistem vzdržljivosti, mišična vzdržljivost, mišična moč).
Nato znanstvenik pojasnjuje, da če je nujno izboljšanje fleksibilnosti, naj to za večino ljudi nikakor ne pomeni, da bi jim morali predpisovati raztezanje. Prilagodljivost namreč lahko ohranimo ali izboljšamo z načini vadbe, ki imajo pomembnejše koristi za zdravje kot raztezanje, taka je denimo uporovna vadba.
Upokojitev fleksibilnosti, prilagodljivosti kot glavne sestavine telesne pripravljenosti bo poenostavila naše športno življenje: prihranili bomo čas in vire, namenjene poučevanju, merjenju in vrednotenju prilagodljivosti; in preprečimo lahko napačne sklepe o telesni pripravljenosti pri razlagi rezultatov prilagodljivosti.
Po dr. Nuzzu torej tako raztezanje ne bo negativno vplivalo na druge vaje in nam ne bo odvzemalo časa, ki bi ga lahko namenili vadbenim aktivnostim, ki imajo močnejše koristi za zdravje in našo učinkovitost.
Bitka za strečing se je torej začela. Ne gre le za to, kaj se je pokazalo v znanstveni teoriji, za nas uporabnike bo pomembnejše, kako bodo nove ugotovitve v našo vadbo sposobni vtkati trenerji.
In hkrati bo to velika priložnost za objektivizem: prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev, neodvisno od osebnih nazorov, interesov.
Znanstveniki vse bolj dvomijo v prednosti fleksibilnosti telesa, a fitnes svet tega noče slišati, piše na spletni strani Outside Alex Hutchinson.
Za začetek in lažje branje zapisa: kaj je fleksibilnost telesa? To je njegova spremenljivost, nestalnost, prilagodljivost.
Ok, to se sliši dobro, življenje je itak ena sama velika sprememba. A ko ti znanost pove, da je strečing nekaj povsem drugega, kot je veljalo doslej, si zmeden.
Heretik pri Outside
In potem pride Alex Hutchinsom in njegov zapis na Outside, kjer piše o odkritju priznanega športnega znanstvenika dr. Jamesa L. Nuzza, ki je bilo objavljeno v prestižni reviji Sports Science.
Zapis v Outside je vzbudil mojo pozornost zato, ker mi je pred dvema letoma eden najboljših slovenskih kondicijskih trenerjev (imena ne omenjamo, ker ne želi publicitete; zadev se loteva izjemno holistično, o njegovem znanju in uspešnosti pa se lahko prepričamo tako po rezultatih njegovih varovancev kot uspešnih vrnitvah tistih, ki so bili poškodovani) dejal, da zanj strečing nima posebnega smisla. Natančneje, da če bi človek že uporabljal, naj ga kot samostojno vadbeno enoto, da pa je njegova vloga pred in po vadbi vprašljiva.
Glede na v zadnjih skoraj dveh desetletjih v Poletu me je to seveda dobesedno sezulo, vsekakor pa sem si zapomnil.
No, pa najprej k uvodu Alexa Hutchinsona. Kdo je? Gospod je začel kot fizik v Cambridgeu in je bil tekač na dolge proge v kanadski reprezentanci. Kot novinar si je za svoje poročanje v časopisu Popular Mechanics prislužil nagrado National Magazine, za New York Times poročal o pustolovskih potovanjih in pisal kolumne o treningu za Runner’s World. Skratka: morda nas draži, a zna. Iz glave in nog.
Pravi, da ko je pred desetletjem, kadar je pisal o dokazih, ki nakazujejo, da tradicionalno statično raztezanje nima očitnih koristi in bi lahko celo poslabšalo delovanje našega telesa, da ga je vedno ujel ujel tok jeznih sporočil, ki so ga prav prevzela zaradi strokovne nevednosti pošiljateljev.
»V teh dneh je bitka končana. Nihče več ni obseden z dotikanjem prstov na nogah,« je zapisal.
Ali pa je vsaj vsaj tako mislil. Ko je v športni medicinski publicistiki zagledal novo mnenje z naslovom Primer za upokojitve fleksibilnosti kot glavne sestavine telesne pripravljenosti se seveda ni mogel upreti, da bi ga ne preučil.
V članku dr. Nuzzo predlaga, da se fleksibilnost kot glavna sestavina telesne pripravljenosti upokoji, da naj to ne velja več, zato naj bo tudi raztezanje manj poudarjeno kot standardni del predpisov za vadbo za večino prebivalstva. FOTO: Shutterstock
Predvsem mu je padel v oči določen statistični podatek.
»Glede na študijo iz leta 2016, v kateri je sodelovalo 605 osebnih trenerjev v ZDA - skoraj vsi so imeli certifikate Ameriškega kolidža za športno medicino (ACSM) ali Nacionalnega združenja za moč in kondicijo - jih je 80 odstotkov svojim strankam še vedno predpisalo tradicionalno statično raztezanje. Bitka vseeno ni končana.
Glavni vzgib za članek o športni medicini, ki ga je napisal znanstvenik, ki se ukvarja s telesno vadbo dr. James Nuzzo (o njem več malo kasneje, op. P. K.), je dejstvo, da je prožnost še vedno ena od petih glavnih sestavnih delov telesne pripravljenosti: poleg sestave telesa, vzdržljivosti srca in ožilja, mišične vzdržljivosti in mišične moči, s strani Ameriškega kolidža za športno medicino.
V smernicah za telesno dejavnost za Američane iz leta 2018 je Ministrstvo za zdravje in socialne zadeve med petimi velikimi (tokrat poleg kardio respiratorne kondicije, mišično-skeletne kondicije, ravnotežja in hitrosti) navedena tudi - prožnost.« Če dejansko prelistamo te dokumente, piše Hutchinson, bomo doživeli bizarno kognitivno disonanco.
»Smernice večkrat navajajo, da so dejavnosti prožnosti ustrezen del programa telesne dejavnosti, čeprav njihove zdravstvene koristi niso znane in ni jasno, ali zmanjšujejo tveganje za poškodbe. Hm ... zakaj jih pa potem priporočajo?
Na to vprašanje skuša odgovoriti dr. Nuzzo v podrobnem pregledu, ki navaja več kot 300 referenc,« pojasnjuje Alex Hutchinson.
Človek, ki bo razburkal šport
In smo tudi mi pobrskali, kdo je dr. James L. Nuzzo. Američan z doktoratom iz fiziologije, ki zdaj raziskuje na Univerzi v Novem Južnem Walesu v Avstraliji.
Se ruši eden izmed sodobnih športnih mitov: ko je znanost proti raztezanju. FOTO: Shutterstock
Sam se na svoji spletni strani predstavlja takole: »Sem kot telovadnica. Preučujem, kako trening moči vpliva na naše možgane, živce in mišice. Pišem tudi akademske članke na področjih, kot so zdravje moških, scientometrija, testiranje telesne pripravljenosti, zgodovina naravoslovnih vaj in družbenopolitične pripovedi v telesni vadbi in medicini. Moj pogled na svet temelji na filozofiji objektivizma. Sem zagovornik svobode posameznika v politiki in romantičnega realizma v umetnosti. Pesmi pišem, igram na akustično kitaro in sem v samozaložbi objavil novelo z naslovom Elly.«
Kot znanstvenik torej raziskuje naslednja področja: trening moči, nevromuskularne prilagoditve treningu moči, nevrofiziologijo človeške motorične kontrole, preskuse mišične moči in telesne pripravljenosti, zgodovino raziskav treninga moči, družbenopolitične pripovedi v vadbi in športu, scientometrijo vadbe (scientometrija je znanost o znanosti) športa, medicinske znanosti, moško zdravje in objektivizem (prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev, neodvisno od osebnih nazorov, interesov).
Hot spot Sport Science*
In zdaj k *Vroči točki Športne znanosti. O svojih ugotovitvah o fleksibilnosti in tudi strečingu je dr. Nuzzo v povzetku raziskav zapisal takole: »Fleksibilnost ali prilagodljivost se nanaša na notranje lastnosti telesnih tkiv, ki določajo največji obseg gibanja sklepov, ne da bi se pri tem poškodovali. Ameriški kolidž za športno medicino že vrsto let fleksibilnost uvršča med glavne sestavine telesne pripravljenosti. Pojem fleksibilnost je pomemben za kondicijo, in to je privedlo tudi do ideje, da je treba za izboljšanje fleksibilnosti predpisati statično raztezanje.«
V članku dr. Nuzzo predlaga, da se fleksibilnost kot glavna sestavina telesne pripravljenosti upokoji, da naj to ne velja več, zato naj bo tudi raztezanje manj poudarjeno kot standardni del predpisov za vadbo za večino prebivalstva.
Dr. Nuzzo najprej dokazuje, da ima fleksibilnost le malo napovedne ali sočasne veljavnosti za boljše zdravje (npr. smrtnost, padci, poklicna uspešnost) pri na videz zdravih posameznikih, zlasti če gledamo na druge glavne sestavine telesne pripravljenosti (tj. telesna sestava, kardio vaskularni sistem vzdržljivosti, mišična vzdržljivost, mišična moč).
Pojem fleksibilnost je pomemben za kondicijo, in to je privedlo tudi do ideje, da je treba za izboljšanje fleksibilnosti predpisati statično raztezanje. FOTO: Shutterstock
Nato znanstvenik pojasnjuje, da če je nujno izboljšanje fleksibilnosti, naj to za večino ljudi nikakor ne pomeni, da bi jim morali predpisovati raztezanje. Prilagodljivost namreč lahko ohranimo ali izboljšamo z načini vadbe, ki imajo pomembnejše koristi za zdravje kot raztezanje, taka je denimo uporovna vadba.
Upokojitev fleksibilnosti, prilagodljivosti kot glavne sestavine telesne pripravljenosti bo poenostavila naše športno življenje: prihranili bomo čas in vire, namenjene poučevanju, merjenju in vrednotenju prilagodljivosti; in preprečimo lahko napačne sklepe o telesni pripravljenosti pri razlagi rezultatov prilagodljivosti.
Po dr. Nuzzu torej tako raztezanje ne bo negativno vplivalo na druge vaje in nam ne bo odvzemalo časa, ki bi ga lahko namenili vadbenim aktivnostim, ki imajo močnejše koristi za zdravje in našo učinkovitost.
Bitka za strečing se je torej začela. Ne gre le za to, kaj se je pokazalo v znanstveni teoriji, za nas uporabnike bo pomembnejše, kako bodo nove ugotovitve v našo vadbo sposobni vtkati trenerji.
In hkrati bo to velika priložnost za objektivizem: prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev, neodvisno od osebnih nazorov, interesov.
