Tisto nekaj vmes, ko otrok prvič naredi korak in ko nekoč človek obstane
Čeprav človek ve, da se nikoli ne more dotakniti neba, nikoli potovati v središče Zemlje in da nikoli ne more doseči srca onih, ki so na oblasti, mu gibanje v naravi podarja neskončno moč in še kakšno spoznanje.
Če je dovolj dolgo v naravi, morda spoznanje, da laže sam sebi, če si domišlja, da je nekaj posebnega. Mogoče se nima dovolj rad, da bi si priznal, da od gibanja dobiš toliko, kot vložiš vanj.
In da ti glava in duša ponudita največ, če ju redno in dovolj nahraniš z gibanjem. Glava, duša in telo so kot Sveta trojica; in zadnje od trojega je lahko motor vsega.
Gibanje in napajanje duha v naravi sta nas mnoge popeljala na popotovanja, za katera nekoč nismo vedeli, da sploh obstajajo – in teh je toliko, kot je ljudi, ki morda berejo tele vrstice. Nekatera popotovanja so bila le geografska, druga so prinesla zdravje in tretja morda kakšen diamant, ki smo ga imeli skritega v duši; za druge morda ničvreden, za nas pa sveti gral. Povsem preprosto in povsem dovolj je spoznanje, da je gibanje bistvena in najlepša lastnost narave.
Verjamem, da smo ljudje narejeni za gibanje. In da imamo možgane iz enega in zgolj enega razloga – za izdelavo prilagodljivih in sestavljenih gibov. Morda je srž gibanja in vadbe, da si ponudimo možnost odpreti svoje sposobnosti, da spoznamo izkušnje, ki so bistvene? Govorimo o čustvih? Brez njih ne more biti preobrazbe teme v svetlobo in apatije v gibanje.
Zapisano do tod so misli velikih ljudi, gradnikov civilizacije, ki so premišljevali o gibanju, njegovi modrosti, moči in lepoti. Veriga, ki nas povezuje. Tisti, ki se gibamo, ne priklenjeni na verige strahu, pač pa kot delci verige, v katero smo povezani vsi ljudje, lažje razumemo, da smo ljudje le priče, in ne sodniki, da mora človek najprej pospraviti pred svojim pragom, da velja poslušati svoje srce in ne tistega, kar vpije množica, še zlasti kadar je jezna.
Če si želimo naprej, potrebujemo gib. Da bi lahko jutri premikali gore, moramo začeti danes z dviganjem manjših kamnov. Nove izposojene misli ...
Zdaj naša revija izhaja že kar nekaj časa. Zakaj smo nekoč vanjo vtkali toliko gibanja? Zato ker smo videli, da nekaj manjka, in smo vedeli, da bomo zgolj pomagali vpeljati nov standard, če ničesar ne storimo. Morda. Nekaj lahko ostane tudi naša skrivnost.
Tako kot je skrivnostno tudi gibanje, dokler ga ne obvladamo. Ko ga obvladamo, ga je treba, če hočemo naprej, tudi razumeti.
Razumeti gibanje je najbrž še kar dober pripomoček, da bi nam bilo bolj jasno, kaj je življenje. Da bi bili vpeti v življenje, in ne le njegovi opazovalci, je potrebna strast. Tako kot je tudi za gibanje potrebna strast, da je gibanje tisto, kar naj bo, saj bi bilo sicer zgolj tehnika, premikanje.
Strast je lepilo, ki najbolje veže zdravo telo k zdravemu duhu, se zdi. S strastjo do življenja se bomo zagotovo pomaknili naprej, iz tega časa in občutij, ki niso dobri ne za nas ne za vse ljudi okoli. Pri gibanju kot religiji, ki je zgolj naša, je dobro, da smo lahko sami svoj bog in nam ni treba biti cesar, diktator ali predsednik. Zadnji dve leti sta nam vsem pokazali pot, po kateri, če stopamo po njej, je življenje veliko lažje, telo močnejše in misli jasnejše.
Gibanje. To je tisto nekaj vmes, ko otrok prvič naredi korak in ko nekoč človek obstane. Tisto nekaj vmes. Strast do življenja, z gibi, lahko tudi po športno in z nekaj znoja, ko se zavemo, da je naše telo že od nekdaj brezplačen prevoz skozi življenje vsega.
Nekatere nas na tej poti, od prvega dne in že dvajset let v Poletu, spremljata zdravnica Nada Rotovnik Kozjek, zdaj že mesec dni tudi Jeglič, in Klemen Dolenc, kmet iz Mošenj. Oba tudi v tej številki, le kako bi lahko bilo drugače. Mnogi smo jima – in še marsikomu – neskončno hvaležni, za vsa jadranja, po mirnem morju, pa tudi ko je grdo pihalo.
Dokler ni spet zasijalo sonce in je bil veter pozdrav bogov in znak, da smo lahko, tudi po dveh desetletjih, še vedno na pravi poti.
