Veliko o ljubezni in skoraj nič o sinu Tadeju (Pogačarju)
Živim na deželi. Že od nekdaj in ni me sram. Imamo vrt, kjer pridelamo kar nekaj zelenjave za lastne potrebe, seveda ekološko, brez škropiv in kemije, le sonce, voda in domači kompost.
Ne maram betona, visokih nebotičnikov, tlakovanih bulvarjev, svetlečih fasad, prometnih konic, smradu izpušnih plinov, gneče, dragih bifejev in restavracij … Ljubim zeleno, šumenje potoka ob hiši, bližnji gozd, oddaljene gore, skale, nebo, zvezde …
Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen … Tako je zapisal slovenski pesnik Ivan Minatti, eden najčistejših slovenskih lirikov, pesnik občutij srca in tišine.
Imeti rad drobne stvari okoli nas, ki imamo privilegij, da živimo na deželi, čeprav sem pred volitvami slišal neko meščansko gospodično, ki je pred kamerami izjavila, da ljudje s podeželja volijo določene stranke, ker so manj razgledani.
S to izjavo je bolj kot ne potrdila svojo nerazgledanost. Ljudje smo pač različni, dobri in slabi, pametni in neumni, razgledani in neizobraženi … tako na podeželju kot v mestu. Razgledanost ni to, da si moderen in podpiraš vse, kar je drugačno, novo, včasih celo izprijeno.
Smo tisto, kar vedno znova počnemo
Odraščal sem na kmetiji, kjer je bilo vedno dovolj dela. Nikoli čez dan nisem imel možnosti iti na kavo s prijatelji ali kar tako malo naokrog po trgovskih centrih. Šele zvečer, ko je bilo na polju in v hlevu vse postorjeno, sem imel možnost brati, se učiti, poslušati glasbo ali se družiti. Če ni bilo šole, kasneje službe, je bilo delo na kmetiji. Spet in spet. Imeli smo odgovornost in to nas je krepilo, čeprav je bilo večkrat težko. In kar je najbolj pomembno: osvojili smo delovne navade.
Kljub delu smo imeli svoje male radosti: zvečer brati ali celo kaj napisati, v šoli se pogovarjati s prijatelji o glasbi, spoznati Dylana, Doorse, B. B. Kinga, Buldožerje … Kasneje, v srednji šoli, nam je najbolj ustrezal pank, ki nam je pomagal sprostiti in umiriti uporniško dušo.
Z velikim užitkom sem bral svetovne klasike in tudi tiste malo manj znane. Oboževal sem Dostojevskega, Steinbecka, Kafko, Bulgakova … Užival sem v filmih Sergia Leoneja, Luisa Buñuela, Pedra Almodóvarja, Federica Fellinija … in v glasbi velikih filmskih skladateljev, kot so Ennio Morricone, Alberto Iglesias Fernández-Berridi, Ry Cooder. Tako smo širili svoje obzorje in duha.
Imam ženo, kateri sem obljubil zvestoba do groba, in jo imam še vedno rad. Mogoče je moja življenjska pot za marsikoga starokopitna, meni pa je vseeno v veselje, da preživljam dneve s soprogo, skupaj se pogovarjava, veseliva, žalostiva, se igrava, spodbujava, se ceniva, se čutiva, se spoštujeva in se crkljava. Skupaj imava štiri čudovite otroke, čeprav čas ni bil vedno naklonjen večanju družine. Ne predstavljam si, da kogarkoli izmed njih danes ne bi bilo. Smo družina v pravem pomenu besede.
Čas morda tudi danes ni naklonjen družini, a otroci nam spremenijo življenje in mu dajo nov smisel. Bližajoča se ekološka katastrofa, draginja in vojne so priročen izgovor številnih parov, da se ne odločijo za otroke. Sploh ne vedo, kaj zamujajo. Čivava ali kakšen drug štirinožec ne more nadomestiti otroka.
Midva sva jih vzgajala malo bolj »po starem«, saj znanja o permisivni vzgoji nisva osvojila ali pa ga nisva hotela. Otroci še kar pozdravljajo mimoidoče na ulici, vikajo starejše, jih spoštujejo, so ustrežljivi. Še vedno jim nalagava različna hišna opravila, kot je odnašanje smeti, pomivanje in pospravljanje posode, pomivanje kopalnice, košnja trave okrog hiše … Včasih mi je bilo celo žal, da nimamo kmetije, kjer bi bilo dela veliko več. Malo nesramno.
Učila sva jih, da poslušajo starejše, se ne vtikajo v njihove pogovore in jih prekinjajo. Naj sledijo pouku in se zavedajo, da so tudi učitelji samo ljudje s svojimi vsakodnevnimi težavami. Naj ne pošiljajo staršev v šolo, ker jim nekaj v vzgojno-izobraževalnem sistemu ni všeč, temveč naj prevzamejo odgovornost za svoja dejanja.
Učila sva jih, naj bodo prijazni, veseli, nasmejani, naj čuvajo naravo, poberejo smeti za seboj (in tudi za drugimi), naj stvari naredijo do konca, če so jih že začeli. Naj se imajo radi, naj ne obupavajo, kajti nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. In naj ne bodo posmehljivi, saj smo si ljudje zelo, zeloooo različni.
Veliko časa so preživeli zunaj, na vrtu in v gozdu, na soncu, vetru ali na dežju, se igrali z vrstniki, se vračali domov prepoteni, premočeni, blatni, vroči, zadovoljni. Tako so počasi začeli spoznavati tudi šport. Pogosto smo zaradi pomanjkanja sredstev zahajali v gore ali na manjše vzpetine, kar jim je šlo že kar malo na živce: »Oh, spet ti hribi!« Kadarkoli smo se odpravili, smo tudi prišli do cilja. In tam je bilo vedno lepo.
Biti pozitiven, potrpežljiv in vztrajen kot uresničena želja
V času osnovne šole so se vpisovali v razne krožke, ki so jih sami izbrali, a včasih bi jih zamenjali že po nekaj tednih. Temu sva oba soglasno nasprotovala. »Izpelji do konca šolskega leta, potem pa lahko zamenjaš.«
In so izpeljali. Ukvarjali so se z nogometom, košarko, orientacijskim tekom, skavtstvom, kolesarstvom, baletom, glasbo … kakor kdo. Pri nekaterih dejavnostih so ostali eno sezono, pri drugih več, eden v kolesarstvu vztraja še danes.
Pametne telefone so dobili pozno, ker sva mnenja, da otroku pri odraščanju bolj škodijo kot koristijo. Za marsikoga je tako razmišljanje zastarelo, iz srednjega veka ali vsaj iz obdobja Finžgarjeve Dekle Ančke, Bevkovih Grivarjevih otrok ali Prežihovih Samorastnikov. Računalnik je danes že zaradi šolskega sistem nujen, je pa treba uporabo omejiti.
Včasih je staršem zelo težko vztrajati pri svojih načelih, a če otrokom že na začetku pomagamo pri najmanjših ovirah, kako bodo lahko premagali težje in večje, ko nas ne bo? V življenju se je treba vedno znova boriti in šport nam pri tem vsekakor pomaga. Moto, ki ga je Tadej vzel za svojega: »Nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj!«, pove marsikaj tudi o vzgoji.
P. S.: Vzgoja ni dokončna; vzgajamo lahko vsak dan, predvsem sebe. Odločil sem se, da bom začel kolesariti. Za začetek sem že naredil trikrat po pet ali šest kilometrov. Števca si nisem namestil, saj mi za zdaj še nič ne pove. Prihodnje leto grem na Maraton Franja, vsaj na družinsko razdaljo.
*Naslov in podnaslov pri zapisu Mirka Pogačarja sta nastala v uredništvu. Mirko Pogačar je oče najboljšega kolesarja na svetu.
