Seat arona xcellence 1.0 TSI (85 kW)
Mali križanec je prijetna osvežitev predvsem za Seat, a tudi za trg.
Odpri galerijo
Seat arona, križanec majhnih mer, deluje zanimivo in je preprosto uporabna. FOTO: Gašper Boncelj
Nekako se zdi, da znamke pri športnih terencih hitijo še v tiste niše, ki jih doslej niso zapolnjevale. Tudi Seatova arona se zdi takšen avtomobil, kot križanec manjših mer, ki prinaša nekaj najbolj želenih lastnosti takšnih modelov, hkrati pa ni prezajeten.
Kar dobro se na cesti razlikuje od tekmecev, še posebno v dvobarvni izvedbi karoserije, kar sicer pri manjših križancih uporabljajo tudi druge znamke. Arona je dolga 414 cm, nekaj centimetrov več kot ibiza, na osnovi katere je pripravljena. Pričakovano je malo bolj dvignjena od tal (19 cm), kar pomeni lažje vstopanje in malo višje sedenje. Sedi se dobro spredaj in za dva je korektno prostorno tudi zadaj, prtljažnik, ki ima dvojno dno, pa sprejme solidnih 400 litrov tovora. Preglednost je ustrezna na vse strani.
Okolje za volanom, ki je sicer bolj tanek, mi je kar ustrezalo. Težko sklepam, kakšen bi bil vtis v najbolj osnovni izvedbi, testna, ki je bila dobro opremljena, je delovala hkrati urejeno in vsaj malce živahno. Tako z linijami matirane plastike kot z barvnim, jasno berljivim in ravno prav velikim večfunkcijskim zaslonom z upravljanjem na dotik. Preprosto se upravlja, se pa tako kot v kakem tekmecu na njem v soncu od zadaj precej poznajo prstni odtisi. Všeč mi je, da je še kje kak gumb in da lahko npr. jakost avdionaprave upravljamo tudi z vrtljivim kolescem.
Arona se vozniku hitro prikupi z zelo korektno vodljivostjo in lego na cesti; pri vožnji skozi ovinke se skoraj ne nagiba, lahkotno gre sem in tja. Po drugi strani je okretna in z njo ne boste imeli težav pri parkiranju. Na kolovozu je ne bo zmotil vsak kamen, a je vendarle mestni križanec, ki ni na voljo s štirikolesnim pogonom. Je pa tako, da bi bilo lahko podvozje pri vožnji čez luknje manj slišno, v tem se po mojem mnenju seat še najbolj loči od Volkswagnovih izdelkov, ki so tišji. Sprednji kolesi je tokrat poganjal litrski bencinski motor, ki je zdaj že dobro znana koncernska rešitev. Tokrat smo preizkusili izvedbo z močjo 85 kW (115 KM) in šeststopenjskim ročnim menjalnikom, s katerima je arona prav poskočna. Ob zagonu zaznamo zvok trivaljnika, ki pa ni moteč, ne gre za kakšno glasno rožljanje. Sape ima motor vselej dovolj. Poraba pač ni izjemna in ne dosega tovarniških 4,9 litra, jo je pa mogoče z umirjeno vožnjo ohranjati pri solidnih šestih litrih in pol.
Arona je bila v testni izvedbi zelo dobro opremljena, pa naj gre za vstopanje in zagon brez ključa, digitalni radio, možnost pretakanja pametnega telefona, luči s svetečimi diodami ali pač več varnostnih asistenčnih sistemov, z radarskim tempomatom vred. Njena cena pričakovano ni prav nizka, kljub vsemu pa se v svojem segmentu, v katerem mrgoli tekmecev, zdi kar zanimiv izdelek.
Kar dobro se na cesti razlikuje od tekmecev, še posebno v dvobarvni izvedbi karoserije, kar sicer pri manjših križancih uporabljajo tudi druge znamke. Arona je dolga 414 cm, nekaj centimetrov več kot ibiza, na osnovi katere je pripravljena. Pričakovano je malo bolj dvignjena od tal (19 cm), kar pomeni lažje vstopanje in malo višje sedenje. Sedi se dobro spredaj in za dva je korektno prostorno tudi zadaj, prtljažnik, ki ima dvojno dno, pa sprejme solidnih 400 litrov tovora. Preglednost je ustrezna na vse strani.
Okolje za volanom, ki je sicer bolj tanek, mi je kar ustrezalo. Težko sklepam, kakšen bi bil vtis v najbolj osnovni izvedbi, testna, ki je bila dobro opremljena, je delovala hkrati urejeno in vsaj malce živahno. Tako z linijami matirane plastike kot z barvnim, jasno berljivim in ravno prav velikim večfunkcijskim zaslonom z upravljanjem na dotik. Preprosto se upravlja, se pa tako kot v kakem tekmecu na njem v soncu od zadaj precej poznajo prstni odtisi. Všeč mi je, da je še kje kak gumb in da lahko npr. jakost avdionaprave upravljamo tudi z vrtljivim kolescem.
Arona je bila v testni izvedbi zelo dobro opremljena
Arona se vozniku hitro prikupi z zelo korektno vodljivostjo in lego na cesti; pri vožnji skozi ovinke se skoraj ne nagiba, lahkotno gre sem in tja. Po drugi strani je okretna in z njo ne boste imeli težav pri parkiranju. Na kolovozu je ne bo zmotil vsak kamen, a je vendarle mestni križanec, ki ni na voljo s štirikolesnim pogonom. Je pa tako, da bi bilo lahko podvozje pri vožnji čez luknje manj slišno, v tem se po mojem mnenju seat še najbolj loči od Volkswagnovih izdelkov, ki so tišji. Sprednji kolesi je tokrat poganjal litrski bencinski motor, ki je zdaj že dobro znana koncernska rešitev. Tokrat smo preizkusili izvedbo z močjo 85 kW (115 KM) in šeststopenjskim ročnim menjalnikom, s katerima je arona prav poskočna. Ob zagonu zaznamo zvok trivaljnika, ki pa ni moteč, ne gre za kakšno glasno rožljanje. Sape ima motor vselej dovolj. Poraba pač ni izjemna in ne dosega tovarniških 4,9 litra, jo je pa mogoče z umirjeno vožnjo ohranjati pri solidnih šestih litrih in pol.
Arona je bila v testni izvedbi zelo dobro opremljena, pa naj gre za vstopanje in zagon brez ključa, digitalni radio, možnost pretakanja pametnega telefona, luči s svetečimi diodami ali pač več varnostnih asistenčnih sistemov, z radarskim tempomatom vred. Njena cena pričakovano ni prav nizka, kljub vsemu pa se v svojem segmentu, v katerem mrgoli tekmecev, zdi kar zanimiv izdelek.
