Tiskane izdaje
Po zakonu se morajo vsa gospodinjstva priključiti na javno kanalizacijsko omrežje oziroma centralno čistilno napravo do leta 2017. Kjer to ni mogoče, moramo imeti nepretočno greznico ali sami poskrbeti za čiščenje odpadnih gospodinjskih voda z malimi čistilnimi napravami, ki so lahko male biološke ali rastlinske.
Tako male biološke kot rastlinske čistilne naprave imajo svoje prednosti in pomanjkljivosti. Ker si malo čistilno napravo običajno postavimo za desetletje ali več, moramo dobro premisliti, katero bomo izbrali, da bosta izvedba in nato vzdrževanje čim bolj poceni, naprava pa bo delovala čim bolj optimalno. Bistvene razlike med njima vseeno ni, saj njuno delovanje temelji na delovanju mikroorganizmov.
Odpadne gospodinjske vode, ki pritečejo do čistilne naprave, se lahko razlikujejo od hiše do hiše, odvisno od navad ljudi in od tega, kaj vse spuščamo v odtok. Nekateri uporabljajo več pralnih sredstev, drugi se več prhajo, spet tretji mečejo v odtok tudi razne odpadke, kot so ostanki hrane ali še kaj drugega. Preden prečiščeno vodo spustimo v vodotok, mora biti očiščena okoli 90-odstotno in mora zadostiti dvema parametroma, ki sta določena v uredbi o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav (Ur. l. št. 98/2007 s popravkom 30/2010). Prvi parameter je kemijska potreba po kisiku, ki mora biti: KPK 150 mg/l O2. Drugi parameter je biokemijska potreba po kisiku v petih dneh, ki mora biti manjši od 30 miligramov na liter (BPK5 30 mg/l O2).
Podrobnejšo primerjavo med biološkimi in rastlinskimi čistilnimi napravami najdete v prilogi Deloindom ali na www.deloindom.si.
