Tiskane izdaje
»Ko zagledam samico, domišljija začne delovati s polno paro. V živo si predstavljam, kaj bi se dalo narediti z njo, iz nje, v glavi že nastajajo obrisi,« se razgovori Franci Strmec. Pa da ne bo kdo mislil, da se mu po glavi pletejo pohujšljive misli, nič takšnega se ne skriva za njegovimi besedami, čeprav so izgovorjene s strastjo, ki bi lahko nakazovala kaj podobnega. Samica, ki buri njegovo domišljijo, je namreč – kamen.
Če smo čisto natančni, je govor o skali, takšni veliki, kakršne se najdejo na gradbiščih, kjer se delajo izkopi. Za delavce na gradbišču je to zgolj težka gmota kamna, ki se je je treba čim prej znebiti, za mladega samostojnega podjetnika iz Sel pri Šumberku pa nekaj, kar mora nujno končati najprej na dvorišču pred delavnico, nato v njej, končna postaja samice pa je lahko vrt, klet, kopalnica ali kuhinja – le da takrat ni več sledu o kamniti gmoti. Iz delavnice namreč pride v novi podobi, bodisi kot umetelno izdelana fontana (na te je sogovornik, kamnosek samouk, zelo ponosen) bodisi kot vrtno korito večjih mer.
Celotno reportažo z obiska si preberite v novi številki priloge Deloindom.
