Tiskane izdaje
V času, ko nenehno poslušamo in beremo o slovenskem lesu, zlasti o tem, kaj vse bi morali početi z njim, pa ne znamo, smo se podali v delavnico Studia Drevo, k oblikovalcu in izdelovalcu lepih predmetov iz masivnega lesa Dejanu Pfeiferju. Tam nastajajo zgodbe o lesu z veliko ljubezni in rokodelskega znanja, predmeti z dušo in posebno energijo, ki jo v prostor vnese samo lepo, vse do perfekcionizma obdelan les. V delavnici je Dejan sam, drugače delata skupaj z življenjsko sopotnico in arhitektko Nadjo Pfeifer.
Ob našem obisku se je posvečal izdelavi električnega čela iz treh vrst lesa: resonančne smreke, javorja in ebenovine. Čelo, ali ni to dokaj nenavaden oblikovalski izziv za oblikovalca pohištva, vprašam. Pravzaprav ne, odgovarja, gre celo bolj za mizarski izdelek kot goslarski, zaradi specifike izbora lesa in spajanja pa je zelo zahteven. To je po njegovih izkušnjah eden najzahtevnejših izdelkov takoj za lesenim umivalnikom, a neizmerno navdihujoč.
Čelo nastaja iz resonačne smreke, torej lesa smreke, ki je rasla zelo visoko v hribih, in to zelo počasi, zato je struktura letnic enakomerna in gosta. »Resonančna smreka ima od osem do deset letnic, navadna pa le tri ali štiri na centimeter,« pravi sogovornik in dodaja, da se že po zvoku, ko potrkaš na les, sliši razlika, prav tako ne sme imeti smolnatih kanalov ali grč. »Verjamem, da ima les neko frekvenco in energijo, ki jo oddaja.« Najraje dela s slovenskimi vrstami lesa, zlasti sadnimi, ki imajo bogato grafično strukturo in lastnosti, ki so po tehnični plati za pohištvo odlične, na primer z lesom jablane, slive, češnje, hruške, oreha, kostanja, pa tudi z lesom oljke. Sicer pa se pri izbiri prilagaja naročniku, za katerega dela pohištvo, prostoru in potrebam. Zelo dobre izkušnje ima s sodelovanjem z arhitekti, ki pri snovanju raznih prostorov vključijo svojo idejo ali načrt različnega pohištva. Zelo dober primer sodelovanja z AKSL arhitekti je interier Kavarne Rog v Ljubljani. Všeč so mu dobre napake lesa, če je kakšna grča, jo poudari, da je vidna, da ni monotonosti materiala. Les sadnega drevja je po njegovih besedah že zaradi letnic in strukture zelo pisan. Ko ga sestaviš v izdelek, nastane slika, grafika, in to je zanj umetnost, za katero je potreben čas. Zase ugotavlja, da izdelkom najbrž nameni preveč časa, zlasti pri končni obdelavi. Njegova miza je na zgornji in spodnji strani tako rekoč enako lepo obdelana. Za koga drugega bi bila to izguba časa, njega pa bogati in mu je v izziv. Rezultat izžareva posebno energijo, vsaj tako pravijo uporabniki njegovih izdelkov.
Od kod taka neizmerna ljubezen do lesa in kaj bi Dejan Pfeifer še želel izdelati iz lesa, preberite v prilogi Deloindom ali na www.deloindom.si.
