Tiskane izdaje
Le kdo iz spominov na otroška leta ne prikliče tudi prebiranja Lukca in njegovega škorca, Pestrne, Pastircev, Petra Klepca, Malega upornika, Grivarjevih otrok ali Jagode? In kdo ne pozna njegovih kmečkih povesti ter zgodovinskega romana, še zlasti Kaplana Martina Čedermaca, v katerem je krepil narodno zavest, obsojal raznarodovanje, nasilje nad ljudstvom in protinarodne cerkvene ustanove v času fašistične Italije? Vse to in še veliko več je bil France Bevk: zaradi njega danes praznujemo dan zlate knjige.
Kajti prav on je bil tisti, ki je nekoč dejal, da je »dobra knjiga zlata knjiga«. In tako se 17. septembra, na dan njegovega rojstva in smrti, po vsej Sloveniji že vrsto let začenja sodelovanje za bralno značko. A zgodbo pisatelja, ljudskega pripovednika in slovenskega realista, pesnika, dramatika, prevajalca in urednika, predvsem pa narodno zavednega človeka bi bržkone morali začeti tam, kjer se je vse skupaj začelo: v Zakojci, visoko nad Baško dolino, na severnem pobočju 1303 metre visoke Kojce, kjer leži Bevkova rojstna vas. Volarjeva domačija, v kateri je preživljal otroštvo in rano mladost, stoji v bregu pod vasjo.
Za obiskovalce so jo slovesno odprli leta 1990, ob stoti obletnici pisateljevega rojstva. In tudi danes si v njeni kletni etaži lahko ogledate majhen hlev za eno ali dve kravi in par koz, v pritličju pa vas pozdravita veža in kuhinja z ognjiščem ter vzidanim svinjskim kotlom. Osrednji bivalni prostor je seveda hiša, kjer se je družina zbirala ob hrani in še posebno ob dolgih zimskih večerih. Prostor je ogrevala krušna peč, skromen čevljarski kotiček z mizico, dvema trinožnima stolčkoma in orodjem pa pričajo, da je Bevkov oče tam tudi čevljaril. Zraven je kamra, v kateri so spali starši in najmlajši izmed otrok, potem pa še kamra za deda in babico. Po njuni smrti je to postala Francetova soba. V kot med zadnjo kamro in kuhinjo je stisnjen še skedenj za krmo, steljo in orodje.
Prva knjiga pri dvanajstih
Na podstrešje vodijo stare strme stopnice, le da tam ni več podstrešnice, kjer je Bevk kot dvanajstleten fant napisal in ilustriral svojo prvo knjigo. Podstrešje je namreč preurejeno v velik razstavni prostor, kjer je z dokumenti, fotografijami, knjigami in predmeti prikazano pisateljevo življenje in delo. Bevka je tu mogoče spoznati kot pisatelja, publicista, političnega in kulturnega delavca. Na zatrepni vhodni fasadi je nameščena spominska plošča, ki mu jo je že leta 1977 postavil Klub starih goriških študentov. Seveda je domačija vključena v Slovensko pisateljsko pot, projekt Društva slovenskih pisateljev, ki vključuje že več kot sto spominskih hiš slovenskih pesnikov in pisateljev, Milojka Magajne, muzejska svetovalka Mestnega muzeja Idrija in hkrati vodja njegove dislocirane enote v Cerknem, pa vam bo o njej vedela povedati še marsikaj zanimivega.
Hišo je na dražbi kupil pisateljev ded tri leta po Bevkovem rojstvu, torej 1893. »Pred tem je družina živela v občutno manjši hiši, malce niže spodaj, reklo pa se ji je Jernejčeva pajštva. To je bila majhna hiška z okenci, da je glava odraslega človeka komaj šla skozi. Volarjeva domačija je sicer še starejša od Franceta Bevka, ki je bil prvi otrok iz prvega zakona očeta Ivana in matere Katarine. Po smrti starih staršev je njuna soba postala pisateljeva, seveda ko je domov prihajal na počitnice. Takrat je namreč šolanje že nadaljeval na učiteljišču v Kopru in Gorici ter pisal,« pove Magajnetova.
Kako se je njegova življenjska pot obrnila zatem, je znano. Po prvi svetovni vojni je učiteljski poklic opustil in leta 1919 postal urednik ljubljanskega Večernega lista, nato še kulturne rubrike časopisa Slovenec. Konec leta 1920 se je iz Jugoslavije vrnil na Goriško in kljub pritiskom italijanskih oblasti sklenil ostati tu. Tudi pozneje, ko so mu na komisariatu svetovali, naj se izseli v Jugoslavijo, je ostal neomajen: »Tu je moja domovina, tu imam pravico živeti! Ne pojdem nikamor. Na vse sem pripravljen.« V Gorici je naslednji dve leti prevzel uredništvo Mladike. Hkrati se je posvetil gledališču; vodil je Ljudski oder in režiral. Urejal je tudi politični časnik Goriška straža in humoristični Čuk na pal'ci, leta 1923 je postal ravnatelj Narodne knjigarne v Gorici, urejal je knjige, zbiral slovstveno izročilo, predvsem pa veliko pisal.
Zaradi ene od satiričnih pesmi, objavljene v Čuku na pal'ci, je bil štiri mesece zaprt. Po podpisu rapalske pogodbe je bilo za primorske Slovence vedno težje, še posebno oteženo je bilo kulturno in ustvarjalno delovanje. Tudi za Bevka so sledila leta hišnih priporov, zaporov, konfinacij, ko pa je bil prost, je potoval in dejavno sodeloval na kongresih kluba PEN. Hkrati je urejal Naš glas, Edinost in Razglede v Trstu. Do leta 1943 je bil po italijanskih zaporih, po kapitulaciji Italije pa se je pridružil partizanom in postal eden izmed voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja v slovenskem primorju. Do konca vojne in po osvoboditvi je deloval v organih oblasti in bil član delegacij, hkrati je bil na čelu Društva slovenskih pisateljev ter prvi podpredsednik Slovenske matice in član SAZU.
Današnjim otrokom
Še zlasti na Primorskem sta se Bevkova osebnost in delo globoko usidrala v spomine srednjih in starejših generacij, veliko večje vprašanje pa je, kakšno vlogo bo imel v spominih mlajših, je prepričana sogovornica. »Prav to sta skrb in odgovornost tistih, ki upravljamo njegovo zapuščino in dediščino. Kaj narediti, da bi Bevka popularizirali med mladimi? To je tisto težje vprašanje. Tu še iščemo poti. Na primer z najrazličnejšimi predstavitvami njegovega življenja. Poleg tega bi si želeli mladim vsebine predstaviti na drugačen način, ki jim je bliže, in jih aktualizirati,« meni Milojka Magajne.
Prav to pa je eno glavnih poslanstev Bevkovih dnevov, ki jih letos med 14. in 26. septembrom pripravljajo v Zakojci, na Cerkljanskem in tudi v Novi Gorici. Dogajanje pripravlja več organizatorjev s področja kulture in turizma, vrhunec pa bodo Bevkovi dnevi doživeli prav ta konec tedna. V soboto v Cerknem napovedujejo kulinarično-ekološko tržnico, Improzatiranje Kulturno-umetniškega društva Transformator, pogovor s pisateljem Tonetom Partljičem in čisto pravi kino pod Poreznom s filmsko predstavo Sonje Prosenc Drevo za domom društva upokojencev v Cerknem, medtem ko bo nedelja minila v znamenju pohoda po Bevkovi poti.
Izbirati bo mogoče med različnimi smermi: najtežjo bodo speljali iz Cerknega na Labinje, Porezen, Vrh Ravni in potem v Zakojco, na Bevkovo domačijo pa bosta vodili tudi lažji poti iz Cerknega in Hudejužne. Na turistični kmetiji Pri Flandru, nedaleč stran od pisateljeve domačije, pa bo ta dan mogoče pokusiti najljubše jedi Franceta Bevka. Marija Tušar, ki kmetijo vodi z možem Venčeslavom, se na dogodek že pripravlja. »Preden je prišel v Zakojco, je pri nas vedno naročil 'južno', kosilo. In mama mu je skuhala zelenjavno mineštro in orehove štruklje. Mineštra je bila sestavljena iz vsega, kar je takrat raslo na domači njivi, orehove štruklje pa je potrosila z drobtinami in maslom. Približno takšno bo pri nas kosilo tudi to nedeljo. Če bo kdo hotel še kaj zraven, pa bo dobil še klobaso, čeprav je bilo Bevkovo kosilo ponavadi brez nje ...« se zasmeji.
A ima oče še bika?
Kmalu zatem iz ust zakoncev oživi prenekateri spomin na velikega moža. »Oh, bil je šarmanten mož, širok, s klobukom in črnim plaščem pa s črnim avtom, s katerim se je velikokrat pripeljal sem, v Zakojco. Imel je mercedesa in svojega šoferja. Zmeraj nam je bral črtice, v šolo nam je prinesel celotno zbirko svojih knjig. Bevkovih povesti z imenom Otroška leta se še danes spomnim. A veste, kako so mu zrili zob? Njegov oče je bil šuštar, pa mu je z vrvjo privezal zob in ga zavezal za stol. Potem pa je Franceta malo s šilo cuknil, da je zob odletel ...« od Marije Tušar izvemo še za eno od manj znanih zgodb iz pisateljevega življenja.
Njen mož Venčeslav ima malce drugačne spomine. »V šolo v Cerkno je prišel velikokrat, ker sta bila z ravnateljem prijatelja. A le dvakrat nam je bral zgodbice, ki jih je napisal. Največkrat smo se pogovarjali, saj je poznal večino naših staršev. Pa je spraševal: Ti si pa Močnikov, kajne? A ima ata doma še žago za les? A mu kaj pomagaš žagati? Nekoga drugega je pobaral, ali imajo doma še bika plemenjaka ... Seveda je bil zelo dobro obveščen o vsem. In poznal je vse. Jaz ga še vedno vidim kot človeka s plaščem, klobukom in aktovko. Na začetku smo se ga otroci kar malo bali, imeli smo rešpekt pred njim. Ko pa smo videli, da ta mož nič veliko ne zahteva od nas, je bilo drugače.« Ne nazadnje je ta imenitni gospod pisal o pastircih, pestrnah, resničnih zgodbah tukajšnjih ljudi. »Pisal je o tem, kar so ljudje živeli in doživljali. Imena je velikokrat spremenil, a ljudje so se v njegovih zgodbah prepoznali. In veste kaj? Prav nihče mu ni na ta račun ničesar zameril ...«
