Tiskane izdaje
Pogovor začnemo - kako pomenljivo! - v Titovi pisarni. Pardon, njeni kopiji, ki so jo, tako kot original, izdelali solkanski mizarji in je kasneje postala pisarna prvega direktorja Mebla. Čeprav je bila Inga Miklavčič Brezigar, ena od treh avtorjev - poleg Klavdije Figelj in Boris Blažka - razstave na ta račun deležna kritike, da poveličuje Titivo ero, se z očitkom ne strinja. »Tudi to je muzealija s simbolno vrednostjo,« pravi. In ta pri obiskovalcu nehote vzbudi občutek, da se je preselil v drugačne čase...
»Pisarno smo delali v delavnici solkanskega mizarja Alojzija Žerjala, ki je bila tam na vogalu, ob današnji bencinski črpalki v Solkanu. Načrti za pisarno so prišli iz Beograda, na velikih papirjih v razmerju ena proti ena,« se spominjata Jožko Pavlin in Albin Stanič, tedaj še vajenca oziroma mlada mizarja. Pričevanja tistih, ki so tedaj, okrog leta 1955, kot mladi vajenci ali že izučeni mizarji v Žerjalovi delavnici pomagali pri izdelavi pohištva za pisarno Josipa Broza Tita, so zbrali prav v Goriškem muzeju. Žerjal je bil menda pri delu zelo strog: naročilo je iz tovarne pohištva, kasnejšega Mebla, sprejel pod pogojem, da mu tovarna priskrbi orehovino in ostale materiale.
Rezbarji so prihajali od vsepovsod, celo iz Ljubljane iz Zrenjanina, med delom pa jih je obiskal tudi nekdo z umetnostne akademije iz Beograda in jim pokazal, kako naj bi rezbarili. »Ko je bila pisarna končana, je bila cel popoldan naložena v tovarni Meblo, tedaj Tovarni pohištva Edvard Kardelj. Tovornjak z naloženim blagom je bil pri bazenu, istega popoldneva je bila namreč njegova otvoritev«, se spominja Stanič. Pisarna direktorja Mebla, ki je odslej na ogled v Goriškem muzeju, je bila sestavljena nekaj let kasneje, gotovo pa je bila na svojem mestu za časa direktorja Olega Vrtačnika, ki je nasledil Tineta Ravnikarja, ter vse naslednje direktorje. Sestavili so jo iz kosov pohištva, ki so bili narejeni bodisi za rezervo, če bi se Titovemu kaj zlomilo, bodisi iz vzorčnih kosov. Nekaj so jih naredili na novo.
Od mlinov do pohištva za delavce
»O tej pisarni lahko resnično poveš celo zgodbo. V njej ne vidim Titovega pohištva, temveč direktorjevo sobo. Zame je v prvi vrsti muzealija, ki spominja na začetke Mebla in delavske kulture, ki se je oblikovala takrat in spominja na popolnoma drugačne čase, kot jih živimo zdaj. Zato to nikakor ni muzealija, ki bi morala biti kje v vitrini,« je prepričana Inga Miklavčič Brezigar, ki s pričujočo razstavo pred upokojitvijo zaključuje svojo dolgoletno strokovno pot v Goriškem muzeju.
Toda izjemno bogata in umetelno izdelana pisarna je šele uvod v tisto, kar razstava Industrijska dediščino na Goriškem pripoveduje v drugem nadstropju Goriškega muzeja v Kromberku. Kolo, s katerim so se prevažali delavci na delo; mali parni stroj, ročno izdelani strešniki v frnaži, prvi elektronski mediji, usnjeni fotelji in luči tovarne Meblo. To je le nekaj predmetov, ki prikazujejo razvoj industrije v tem delu države, od prvih mlinov v 14. stoletju preko svilarstva in predilnic bombaža, papirnic in valjčnih mlinov, rafinerij sladkorja in predelovalnic sadja ter fužin in kovačij, do obrtnih združenj, strokovnih šol, železnice, elektrarn in tovarn, ki jih je po vsej tedanji državi še posebej na gosto posijala prva petletka.
»Kot vidite, na razstavi ni veliko markantnih muzealij, kakršna je soba prvega direktorja Mebla. Doslej namreč nismo sistematično zbirali predmetov iz industrijske dediščine Goriške. Vseeno pa imamo nekaj strojev, omotov iz ajdovske Tekstine, vzorčnih stolov iz prav tako ajdovske Lipe in dediščino Mebla na posodo. Tu so še fotografije pohištva, ki je bilo oblikovano prav za delavska stanovanja v blokih, na primer spalnice, kuhinje in dnevne sobe,« zbrane materialne dokaze polpretekle, še ne tako oddaljene zgodovine, predstavi Miklavčič Brezigarjeva.
Mimo prepoznavnih luči tistega obdobja seveda ne moremo, prav tako kot ne mimo Meblovih stolov, Gondol Oskarja Kogoja ter omar in usnjenih sedežnih garnitur, imenovane Lahti, Ljerke Finžgar, kar dvajset let glavne oblikovalke Mebla. »Če gledamo s stališča sodobnega oblikovanja, potem sta Ljerka Finžgar in Oskar Kogoj gotovo dva presežka, ki sta industrijski dizajn povzdignila na vrhunsko raven. Kogojeva Gondola je bila leta 1971 celo na naslovnici revije Industrial design,« pove Klavdija Figelj.
»Razstava je zastavljena kot neke vrste opozorilo, kako hitro se vse spreminja in kako je prav, da si prizadevamo ohraniti tudi tovrstno dediščino. To je lahko temelj prihodnjih raziskav, mogoče celo za muzej delavske kulture Goriške 20. stoletja, kjer bi naše tovarne natančneje predstavili. Zdajšnja razstava je neke vrste priložnost za večjo razstavo o delavski kulturi, od strukture Nove Gorice z značilnimi delavskimi bloki do industrije, vključno z igralništvom in vsem, kar je z njim povezano,« razmišlja Miklavčič Brezigarjeva.
V eni tovarni celo življenje
Pričujoči prikaz sicer že zdaj izpostavlja nekdanje delavske vrednote, zato so nanjo postavili tudi šolsko tablo, ki obiskovalce vabi, da se spomnijo nekdanjih vrednot, ki se tako hitro spreminjajo in izginjajo, kot bi jih brisali z gobo. Pomaga se spomniti na nekdanje pridobitve, kot so skrb za delavce, izobraževanje, delavska stanovanja, osemurni delavnik, poletni kolektivni dopust, zdravstveno in socialno varstvo, pokojnine, sindikalno delo, zabava, šport, kultura...
V sklopu razstave so tako začeli zbirati pričevanja nekdanjih delavcev, ki danes danes povedo, kakšno je bilo delo in življenje v tovarnah. »Ko sem prišla v Ideal, je bilo vzdušje še ta pravo, vsi smo čutili pripadnost. Veliko podjetij je bilo na Goriškem, povsod se je delalo dobro, naše šivilje so se selile, tudi v Meblo, kjer so bile boljše plače, a marsikatera se je potem vrnila na Ideal. Tu je bilo kar uredu, delo je bilo čedno. Zanimivo je bilo leta 1975, 1976: tisto leto pred potresom smo bile vse noseče. Od okrog dvesto žensk nas je bilo 57 na porodniškem! Idealski otroci imajo danes okoli 40 let in prav zanimivo bi bilo to nekdanjo četico spraviti na kup,« meni Jožica Strgar.
V stavbi, kjer je bil Ideal, je bila ob gradnji Nove Gorice kuhinja za brigadirje. »Hranim še polentar, s katerim so takrat kuhali polento! Na kašči je namreč še za časa Ideala ostala vsa posoda od kuhinje. Ko je hišnik šel gor, se je strop vsul in z njim je zgrmel hišnik in vsa tista posoda,« doda.
Ko je Ideal propadel, je Jožica Strgar jokala. »Tudi moj svak, ki je delal na Meblu, ni hotel iti blizu, ko je videl, kaj se dogaja... Toda poudarek razstave ni na stečaju številnih podjetij na Goriškem, mi smo želeli predvsem orisati vrednote in utrip tedanjega časa ter njegove delavske kulture,« izpostavlja Inga Miklavčič Brezigar. Ne preseneča, da obiskovalci razstavo doživljajo izredno čustveno.
»Zadnjič se je v muzeju oglasila ženica, ki se je prepoznala na eni od predstavljenih fotografij. Gre za ljudi, ki še vedno zelo čutijo svojo tovarno, saj so v njej nenazadnje preživeli vse svoje življenje. Tudi zato so izjemni pričevalci,« je prepričana Klavdija Figelj. »Spomnim se, na primer, gospe, ki je delala v Idealu. Pripovedovala je, da je nočno izmeno končala ob enajstih zvečer in se potem peš odpravila v Čepovan, kamor je prišla ob štirih zjutraj«.
Čeprav je danes velik del industrijske dediščine, še zlasti v državah jugovzhodne Evrope, zanemarjen, so želeli v Goriškem muzeju z omenjeno razstavo poudariti pomen varstva industrijske dediščine v okviru njene ponovne uporabe. Zato na razstavi izpostavljajo tudi zdajšnje, velikokrat razpadajoče stanje nekdanjih tovarn in navajajo evropske in slovenske primere dobre prakse, ki so iz nekdanjih tovarn in skladišč ustvarile nove sodobne prostore z novimi funkcijami.
Sramote sredi mest
»Nekatere stavbe bi bilo tudi pri nas smiselno ohraniti zaradi kulturne dediščine in njihove arhitekture. Novogoriška remiza ali pa Jochmanov mlin v Ajdovščini, v 19. stoletju najmogočnejši valjčni mlin v tedanjem cesarstvu, ki danes propada sredi mesta, sta že takšna primera. In seveda Ideal, ki ga najdemo v centru Nove Gorice, na simbolni lokaciji, kjer je nekoč živela pomembna tovarna ženske konfekcije in blagovna znamka,« meni Figljeva.
Miklavčič Brezigarjeva v tem kontekstu izpostavlja frnaže, simbol goriškega opekarstva, od katerega je nekoč živelo veliko ljudi. »Čustvena vez prebivalcev Bilj do frnaže je očitno še dovolj močna, da se niso odločili za rušenje opekarne. Drugo vprašanje pa je, kako jo revitalizirati. Mislim, da je na tem področju mogoče veliko narediti, sploh če obstajata volja in menedžersko znanje, saj tudi Evropa takšne projekte podpira. Ključno pa je, da takšne stavbe napolnimo z ustreznimi vsebinami z dodano vrednostjo in da pri novem življenju takšnih objektov aktivno sodelujejo tudi domačini,« pravi.
Primerov dobre prakse doma in v tujini ne manjka: vsi poznamo primer Tate Modern, ki je zrasla na temeljih nekdanje londonske toplarne, ali pa veliko bližji novogoriški kulturni center Mostovna.
