Fižolove zgodbe

V pravljicah ima ta rastlina že svoje mesto: vsi vemo, zraste lahko do neba in po njej potem spleza kak Jakec. Ampak tudi tiste bolj prizemljene zgodbe so prikupne in zanimive. Naj pove Andreja Škrabec: v zadnjih letih je postala prvo ime, ko gre za fižolove torte. To je nenavaden zasuk. Ko se je poročila, še jajca ni znala speči.

Ustavimo se pri zadnji hiši v sklopu Škrabčeve domačije, etnološke in arhitekturne znamenitosti Hrovače. Pričaka nas Andreja, magistrica znanosti za državne in evropske študije, soproga mlajšega sina podjetniške družine Škrabec, Staša. Fižolova torta je že pečena in čaka, še štiri druge preproste ideje so tudi tik pred tem, da pridejo na krožnik za slikanje. Najprej pa fotografiramo njo in imamo srečo, ker je scena res lepa. Pred kakim mesecem je posebne vitrine, ki jih ima na kuhinjskih omaricah, napolnila z različnimi vrstami stročnic, tako da so zdaj lep okras, ki hkrati opominja, da je fižol nekaj, na kar v tej vasi veliko dajo.

Več kot deset let se že z veseljem trudijo za promocijo svojega ribnčana, vsako leto jeseni priredijo tudi fižolov dan, za katerega vaščanke pripravijo tudi štirideset različnih jedi. Andreja Škrabec se je specializirala za torte; letos jih je spekla štiriindvajset, potem ko se je pokazalo, da je naval neznanski. Nekoč, ko jih je bilo premalo pripravljenih, je izbruhnil hud kreg med obiskovalci, pravi anekdota, zato so zdaj postavili omejit­ve: vsak lahko kupi samo štiri kose.

Napaka, ki je postala izboljšava

Prav fižolova torta je čudovito izhodišče za zgodbo. Andreja Škrabec do poroke ni znala kuhati, pravi, in to samo zato, ker prihaja iz družine samih dobrih kuharjev. Gneča za štedilnikom je bila zato vedno takšna, da so bili veseli vsakega, ki ga tam – ni bilo. Ko se je poročila, je postavila pogoj: »Prav, vzamem te, ampak samo če obljubiš, da bova vedno jedla zunaj,« je rekla bodočemu možu Stašu.

Ne le da jo je vzel; tako je bil prijazen, da ji ni vzel volje, ko se je sčasoma vse­eno oprijela kuhalnice. Prvi zrezki so bili trdi kot kamen in čokoladne barve. »Saj so kar v redu,« ji je spodbudno pokimal. Pozneje je Andreja odkrila, da je pravzaprav velika gurmanka, da je taka tudi njena družina, ob možu še sinova Matic in Luka, in vsi prijatelji. Postajalo je nepraktično: ni mogla prirejati slast­nih večerij v dobri družbi, če ni znala kuhati.

Malo po malo – in je šlo. Še danes pa pravi, da iz vsega tega ne bi bilo nič, če ne bi imela tako spodbudne družine; če bi se norčevali iz ponesrečenih poskusov. Če ne bi vsakič pokazali, da veliko raje pojedo nekaj domačega, kuhanega, pa četudi je skrajno preprosto, kot pa kaj iz hladilnika ali trgovine.

Panika

Je pa Andrejo Škrabec kljub pozitivni spodbudi od doma vseeno malo stisnilo, ko so se vaške ženske organizirale in razpravljale, kaj bo kdo pripravil za prvi fižolov dan.

»To bo sramota,« je otrpnila.

Ni bila sramota. V neki stari kuharici je našla recept za torto iz fižola, ki je bil dovolj preprost in zanimiv, da si je drz­nila poskusiti. »Vsi najprej vprašajo, ali je taka torta slana,« se zasmeji. Kar takoj razjasnimo: torta ni slana in absolutno nima okusa po fižolu. Res je nasitna, čeprav je Andreja v letih ponovitev precej prečistila recept, da je bolj za moderne želodce. Še najbolj ima okus po nekak­šni nedoločljivi vrsti čokolade, ki odlično dopolnjuje džem iz zelo zrelih sliv, ki spominja že na povidl. To torto vam res priporočamo v pokušino, ne nazadnje je brezglutenska, kar danes postaja vse pomembnejši podatek.

24 v enem dnevu

S tortami je Andreja Škrabec takoj postala znana, tako da jih mora zdaj za fižolov dan speči kar veliko; vse naredi v enem dnevu, ampak to je tako delovno intenzivna manufaktura, da si je tisti dan doma niti ogovarjati ne upajo. Premislila je proces in dvanajst ur peče kot stroj, pri čemer ima srečo, da gresta v njeno pečico dve torti hkrati.

Srečo ima tudi, da je njen mož nekoč, ko ga je poslala v trgovino po fižol za torto, povsem zamočil in namesto rjavega kupil belega. Najprej ga je malo »žrla«, potem pa zmlela beli fižol – in ugotovila, da je veliko boljši! Ko ga z mešalnikom res dobro obdela, ni nobenih težav z lupinicami, ki bi jih kateri od bolj žilavih sorodnikov utegnil povzročati. Še dandanes soprog tako trdi, da je razmah njene pekovske kariere pravzaprav omogočil on z napačnim fižolom.

Kolikor se zdi na prvi pogled sladica iz fižola modernemu slovenskemu okusu malo tuja, ni pravzaprav nič nezaslišanega; ne nazadnje je Andreja Škrabec recept našla v stari slovenski kuharici. Prav tako v azijski kuhinji, pa tudi nekaterih drugih kulturah z drugega konca sveta poznajo več vrst sladic, ki so narejene iz fižola, pri čemer v Aziji najraje uporabljajo adzuki, drobnega, hitro kuhanega, takega, ki želodca ne obteži preveč.

Zahtevni fižolček

Adzuki je uporabila tudi Andreja, in sicer za njen naslednji predlog, solato štirih fižolov. Nič posebnega, utegnete reči, vendar je taka precej bolj zanimiva kot navadna. Že pogled na različne oblike in barve je lep, zanimivo pa je tudi ugotavljati, ali so v kake nianse v okusu. Zeleni adzuki je čisto droben in zelo priljubljen. Limski fižiol je tolst in lep, pri nas sicer bolj redek kot ne, je pa Andreji všeč, ker ima okus po kostanju. Zraven je potem za barvni vtis treba dati še enega belega in enega temnega. In seveda nekaj šalotke, za bolj prefinjen čebulni dodatek. Bučno olje pa tako ali tako.

Pa vas v Hrovači ne gledajo postrani, če uporabljate tuje vrste fižola, jo vprašam, domnevno duhovito. Kajti če kje, potem so v tej vasi res ponosni na svoj fižol, drobnega rdečega ribnčana. »Seveda. Ribnčan je nekaj, kar nas veže skupaj kot vas, kot ljudi. Je pa treba povedati, da je to zahteven fižolček. Potrebuje senco, potrebuje dovolj vlage, pridelek ni velik,« našteva Andreja Škrabec. Potem ko so mu naredili tako reklamo, k njim hodijo z vseh koncev Slovenije in ga kupujejo, gojijo pa z, recimo tako, različnim uspehom, kar morda tudi nekaj prispeva v mozaik odgovora, zakaj je temu fižolu resno grozilo, da bo izginil. Preden so začeli v Hrovači in Ribnici boj na njegovo ohranitev, so ga pridelovale le še kake tri okoliške kmetije, pove Andreja Škrabec. Pa okus? »Reči bi morala, da je odličen,« se zasmeji.

Ribnčan očitno nikoli ne bo zrasel do neba, ampak nič zato. Kot bi šel sam okrog prekle, lahko tudi okrog njega ovijemo nekaj pomembnih naukov: da se bo človek, ki rad dobro je, slej ko prej naučil tudi sam poprijeti za kuhalnico in da pri tem še kako pomaga, če ljudje, ki so okrog njega, cenijo njegov trud. Nauk je tudi, da je fižolček lahko čisto majhen, pa kar spodobno drži skupaj družbo. Ko pa se ljudje radi družijo, se rodi še kaj drugega koristnega. Če je to za mizo ali v kulturnem domu ...