Tiskane izdaje
Veselja, sreče na presežek ... bi morda povzdigovali čaše, ko bi nam bilo usojeno praznovati prvo trimestno številko skupaj z našim dedkom. Verjetno bi se že več mesecev menili, koga vse povabiti, iz česa vse sestaviti ravne površine, da prevzamejo vlogo miz, zbirali stole in klopi, parkrat bi se sporekli, da le zavijemo v kakšno gostilno, pa bi jaz vztrajala, da če bomo kaj praznovali doma, je to Ježkova stoletnica!
Kar vonjam dišave, zavlečene v sleherni kotiček našega doma; Maša krasi novoletno jelko, letos postavljeno malo prej, Tara prešteva mafine, ali jih je res sto, Miki pa je ravno odnesel na hladno gromozansko torto. In okna, okna so čisto rosna od kuhe! Ne vidimo, kdaj se na dvorišču ustavi Nanin avto, zato sta dedek Frane in ne vem, če ne malo za njim, še babica Jana na pragu – čisto presenečenje. Planemo vanju in veliko slavje se začne!
Razlomimo čarni vrtanek, kamen najde kar slavljenec sam in toliko, da ne ugrizne vanj. Svoj kos počasi lomi v prvo njemu ljubo hrano – krožnik vroče goveje juhe, mi pa zapojemo Kolkor kapljic, tolko let, čeprav ob vseh teh ceremonijah moj mili mož že z belim gleda.
Dedek pa se zdi zadovoljen, naravnost spokojen. Tiho se smehlja in razmišlja … Kakšne čase vse je doživel; koliko grenkega kruha in pogač iz pomij je videl v svojem življenju! Ve, kako je, ko bi kakšna »žena rada skuhala žgance, pa nima repromateriala« … Ve, kako težko je lačno, bedno življenje opisovati z besedami in mislimi, ki se zde vedre, igrive, celo šaljive. In verjetno si ni nikdar mislil, da se bodo takšni časi vrnili med nas!
Danes je dedkov dan in na mizi se zvrste jedi, ki jih ima najraje, čeprav ni ne vem kakšen jedec. Pohanje, džuveč in fižolova solata, za bližnje praznike pa mu obljubimo še žabje krake in segedin.
Vsevprek ga sprašujemo to in ono, on pa nam potrpežljivo odgovarja. Najbolj veseli sta ga prav Tara in Maša, najmlajši vnukinji. Pravzaprav ga redko vidita, pa še takrat le na fotografijah ali v starih tv-oddajah. Izkoristita priliko, ko je že z nami, in ga povprašata, ali je tudi on rad kaj skuhal. Odgovori jima kar očka: »Ja, razne zrezke, na povsem svoj način …«, Juš pa odigra skeč, ki ga je dedek pred desetletji spisal za neko televizijsko oddajo.
Pozdravljeni!
Nekateri izmed vas, ki ste onstran plotu malega zaslona, večkrat sprašujete nas, ki smo zaplankani tostran, zakaj na tv-sporedu ni več kuharskih nasvetov. Da bi vsaj za silo ustregli tem vašim željam, so zdajci na sporedu KUHARSKE DIAGONALE.
Možje, ki ste za krajši ali daljši čas ostali sami, brez nežne ženine roke, ki sicer nahranja vaše truplo, možje, slamnati vdovci, vam so namenjene današnje Kuharske diagonale. Razumem kulinarično bol vašega srca, kajti tudi nežna roka moje žene je morala nekoč za tri tedne zdoma in tako sem bil prisiljen, da se za ta čas na lastne noge postavim v kastrolo.
Ampak težave so se začele že pri zajtrku. Mleko se mi je namreč vsako jutro prismodilo. Naj sem ga kuhal v malem loncu ali v velikem loncu, na malem plamenu ali na velikem plamenu – mleko je bilo vselej prismojeno. To mi je postalo sumljivo. Zato sem stopil v mlekarno in rekel upravniku: »Tako in tako, mleko se mi vsako jutro prismodi. Tu nekaj ni v redu. Vprašajte svojega osebnega živinozdravnika – mogoče je pa vaša krava prismojena.« Upravnik je čisto na kratko odgovoril: »Zdi se mi, da je tu nekdo drug prismojen.« Ne vem, kaj je mislil s tem. Jaz pa sem trdno sklenil, da bom našel tisto skrivno alkimistično formulo, po kateri je mogoče mleko zavreti, ne da bi se prismodilo. Saj priznam: literatura, ki jo delam, je prismojena. To pa še ni vzrok, da bi imelo enako kozmetično napako tudi moje jutranje mleko. Zato sem – podkovan z napredno znanostjo – pristopil k mleku. Kuhal sem ga v malem loncu na malem plamenu, v velikem loncu na velikem plamenu, v malem loncu na velikem plamenu in v velikem loncu na malem plamenu. Tudi v ponvi sem poskusil in na koncu še v tistem gromozanskem piskru za kuhanje perila – strašansko globok pisker je to, z daljnogledom sem moral gledati vanj, da sem videl, kako je z mlekom na dnu tega brezdna.
Navsezadnje pa je bil moj trud poplačan. Našel sem skrivno formulo, recept, kaj je treba storiti, da se jutranje mleko ne prismodi.
Možje, slamnati vdovci, ta recept vam zdaj gratis in franco polagam na srce: če nočete, da se vam jutranje mleko prismodi, si skuhajte čaj. Dober tek!
Saj ne vem, ali je bilo ravnokar ali je že davno, ko smo silvestrovali pred televizorjem in nam je prav Ježek z udarci na gong podil stran staro leto … takrat si nisem niti v sanjah mislila, da bom neko nedeljo pekla torto v njegov spomin in skupaj z njim zapisala:
Naj v temle slavnostnem okolju
povem, kaj vam želimo mi:
naj v novem letu kot po olju
vse teče vam do konca dni.
Življenje a la carte vam bodi,
da vsak si izbere, kar želi
po svoji kuharski metodi –
in ne kot kak ušiv menu.
Veselja, sreče na presežek
žele vam vsi mi in tudi Ježek.
