Tiskane izdaje
Dopoldne v kuhinji Turistične kmetije Šeruga diši po mleku. V trenutku me preplavijo spomini iz otroštva: to je tisto »pravo« mleko, vonj, ki ga počasi pozabljamo. Tu je vse, kar gostje dobijo na mizo, pridelano doma oziroma v dolini Šerugovih, ki leži za hrbtom Otočca, v raju, ki mu pravijo Sela pri Ratežu. Jesen nas je pričakala v vsem razkošju, v soncu so žarele že tako živahne barve tega letnega časa, krušna peč je grela hrbte, v štedilniku je prasketalo, kuhale so se jedi, ki vam jih za martinovo predlagata Eva in Lili.
Božansko je prva beseda, ki jo vedno izustim, ko se ob žuborečem potočku in ob pogledu na razigrane kozličke spuščam po potki proti turistični kmetiji, ki jo sestavljajo dve čudovito ohranjeni in obnovljeni hiši, nekaj kmetijskih poslopij in majhna, tradicionalna dolenjska kašča, ki se ponaša z letnico 1832: hiška, ob kateri romantiki vzdihujejo, nato pa v njenem objemu najdejo pravo zdravilo za dušo.
Na tej kmetiji so od nekdaj poznali samozadostnost: od nekdaj je hranila družino. Ko je Slavko Šeruga pred tridesetimi leti sem pripeljal svojo ženo Ljubljančanko, literarno zgodovinarko, je tudi ona ob pogledu na kmetijo zavzdihnila – božansko, nato pa kmalu spoznala, da je ta rajski kos zemlje ob robu gozda, čez katerega tečeta dva žuboreča potoka, ki sta nekdaj poganjala mlin, idealno mesto za turistično kmetijo. Ljubljanska gospodična se je zelo hitro naučila vsega, kar je treba, in postala vrhunska kmetica, Slavko pa je ob njej dobil krila. In vse od takrat sta gradila skupaj. Zdaj sta oba upokojena, a še vedno delata s polno paro, čeprav sta glavna gospodarja na kmetiji hčerka Eva in sin Rok.
S kmetijo rastejo tudi vnuki. Foto: Mateja Jordovič Potočnik
Eva je mojstrica v kuhinji. Vsega se je naučila od mame Lili. Rok je v svoje roke prevzel niti, ki povezujejo celotno strategijo in razvoj tega družinskega posla, sicer pa se po potrebi loti česarkoli. Največ dela opravi v gozdu in na 16 hektarih tega dela ni malo. Zraven pa še štiri krave, telički, kakšnih sto piščancev, pet, šest prašičev, postrvi v potoku, pet hektarov njiv, na katerih pridelajo vso zelenjavo za potrebe družine in gostov. Vinograd, zeliščni vrt, jablane, ki niso bile nikoli škropljene … Pridne roke niso nikoli opustile tradicije pridelovanja domače hrane.
Prišli smo v času, ko se sadovi celoletnega dela že kopičijo v shrambah. Ko so marmelade že narejene, ko z zelenjavo polnijo kozarce in se ozimnica kaže v vsem svojem bogastvu. Končano je delo na njivah, končano je delo v vinogradih. Ženski zdaj delata v topli kuhinji, moška pa pripravljata les za kurjavo. Na kmetiji so si uredili ogrevanje na biomaso, sicer pa že od nekdaj skrbijo za to, da imajo vsako leto kakšno novo pridobitev. Šerugovim nikoli ne zmanjka idej. Res pa je, da vse skupaj ne bi bilo tako čudovito, kot je, če se Eva in Rok ne bi odločila, da bosta ostala na kmetiji. Tudi sin Nejc je zaprisežen kuhar, ki si nabira znanje po svetu. Zadnjih nekaj let je chef restavracije v New Yorku, vendar njegovo srce hrepeni po družinski dolini in prepričan je, da se bo nekega dne vrnil domov.
S kmetijo rastejo tudi vnuki. Tri deklice in deček veselo tekajo na vse strani in pomagajo po svojih močeh. Pomagali so tudi nam, ko smo pripravljali mizo sredi travnika, okrašeno z odpadlim listjem v vseh mogočih jesenskih barvah, za prijetnejše vzdušje pa so nam prinesli še velike in težke buče, a se ob tem niso prav nič pritoževali. Na mizi se je bohotila bogata Martinova pojedina, kadilo se je iz zeljnate juhe, iz katere je zapeljivo kukala popečena slanina, svinjsko kračo, napolnjeno z mletim mesom, pa smo komaj obranili pred napadi mačka in poskusi psa, da bi jo vsaj ovohal. Pečena buča, polnjena s pisano proseno kašo, je bila tako lepa, da je postala nadomestek za šopek rož, Martinova jabolka, oblečena v srajčke iz listnatega testa, pa so bila tista zadnja pika na i našega pogrinjka.
Pri Šerugovih goste pričakajo tako, kot človek gosti svoje najboljše prijatelje.
