Tiskane izdaje
V zadnjem desetletju je kar nekaj neodvisnih znanstvenih skupin prišlo do dokaj presenetljivih zaključkov, da so pretežki oziroma predebeli ljudje v nekaterih pogledih celo bolj zdravi od suhih. Tem zaključkom so dali ime paradoks debelosti. Rezultati se namreč niso skladali z enormno količino predhodnih raziskav, ki so kazale na debelost kot enega izmed faktorjev tveganja pri celi kopici bolezni, od kardiovaskularnih obolenj, raka, pa do diabetesa.
Najprej so ta paradoks opazili pri bolnikih s kardiovaskularno boleznijo, ledvičnimi ter pljučnimi boleznimi. Ti bolniki so namreč preživeli dlje, če so bili predebeli. Potem pa so prišle na plan še ostale raziskave na množici ljudi, kjer so pokazali nižjo umrljivost predebelih ljudi. Oziroma, z drugimi besedami, ljudje, ki so imeli nekaj odvečnih kilogramov v obliki maščevja, so imeli nižjo verjetnost smrti. Kar naj bi pomenilo, da so bili najbolj zdravi!
Glede na to, da ima okoli dve tretjini odraslih ljudi v razvitem svetu prekomerno težo, so bili zaključki za njih pomirjujoči, še posebej, če so se prej spopadali z neuspešnimi poskusi hujšanja. Prav tako so bili zaključki pomirjujoči tudi za industrijo sladkanih pijač, ki so začele masovno podpirati raziskave v tej smeri.
Ideja o paradoksu debelosti pa je bila seveda kontroverzna od samega začetka, saj so ji mnogi ostro nasprotovali. Osnovni problem leži v tem, da je celotna baza dokazov sestavljena iz opazovalnih raziskav, v katerih ni moč ločiti vzroka od učinka, kar predstavlja ogromen problem. Znano je, da bolezni kot sta, denimo, diabetes in Alzheimerjeva bolezen, pogosto vodijo v izgubo telesne teže, včasih mnogo let pred samim odkritjem bolezni. Če si v trenutku smrti suh in bolan, bodo raziskovalci tvojo smrt povezali s kategorijo suhih ljudi. Podobno je pri kajenju, ki znižuje telesno težo in hkrati vodi k prehitremu koncu življenja. V obeh primerih je vzrok smrti bolezen in ne prenizka telesna teža, kot bi morebiti zaključili v opazovalni raziskavi.
V letu 2014 pa je raziskovalec Andrew Stokes razvil učinkovit način, kako pokazati resničnejšo povezavo med telesno težo in zdravjem. Da bi minimiziral pasti dosedanjih raziskav, je poleg trenutne telesne teže upošteval najvišjo doseženo telesno težo tekom življenja ter na ta način proučil povezavo med najvišjo telesno težo v življenju in zdravjem. Najvišja telesna teža ima lahko boljšo napovedno moč za učinke odvečnega maščevja na zdravje. S to metodo je namreč mogoče upoštevati možnost negativnega (oziroma pozitivnega) učinka prenašanja večje količine maščevja tekom življenja.
Z uporabo najvišje telesne teže v življenju je Stokes pokazal, da imajo ljudje, ki so suhi skozi vse življenje, najnižjo umrljivost med vsemi. Skladno s tem imajo tudi najnižjo verjetnost razvoja kardiovaskularnih bolezni in diabetesa. Vse povezave so bile precejšnje, zato je paradoks debelosti prestavljen v sfero iluzij in marketinga.
Kot zadnji opomin pa še podatek, da ni dokazov o škodljivosti prostovoljne izgube maščevja. Jih je pa po drugi strani precej, ki kažejo na koristi izgube maščobnih zalog. Torej je vsekakor bolje imeti kakšen kilogram manj kot več!
Klemen Rojnik je jedec, triatlonec in farmacevt.
***
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Teja Kuk, socialna delavka, prostovoljka in vodja projekta Skuhna
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje
- Marko Jamnik, fotograf, pisec pivovarskega bloga in kmalu tudi čisto pravi pivovar.
- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin
