Tiskane izdaje
Človeški možgani so poldrugi kilogram težek organ, ki ima s svojo rožnato zdrizasto strukturo bolj malo skupnega s plastično-kovinsko strukturo tipičnega računalnika. Pa vendar opravljajo podobno funkcijo − procesiranje podatkov. Možgani prejemajo vhodne podatke, jih obdelajo ter nato pošiljajo navodila drugim telesnim sistemom o ukrepanju. Tako možgani uravnavajo tudi telesne zaloge energije, bodisi z vplivom na vnos ali pa na porabo. Zato moramo možganom pripisati osrednjo vlogo pri obravnavanju problema debelosti.
Tako kot dandanes avtomobili nimajo 300-litrskih rezervoarjev za gorivo, tako je tudi pri nas evolucija (v nasprotju s prostim trgom pri avtomobilih) določila optimalno količino zalog za preživetje. In seveda ustrezne mehanizme za uravnavanje teh zalog, ki, mimogrede, niso tako nizke kot pri osebah z naslovnic, in ne tako visoke kot pri povprečnem prebivalcu v razvitem svetu. Problem pa je nastal zaradi bistvene spremembe okolja, za katere smo krivi sami.
Da bi razumeli hrepenenje po hrani, se lahko opremo na spoznanja pri odvisnosti od drog. Te ob uživanju povzročajo sproščanje dopamina v možganih in prek tega vplivajo na našo motivacijo oziroma hrepenenje. Skozi evolucijo se je ta mehanizem razvil z razlogom motiviranja naših daljnih prednikov po zbiranju hrane in vode, uživanju v seksu, iskanju zavetišča ter še vrsti drugih aktivnosti, ki povečujejo verjetnost za uspešno razmnoževanje. Torej, ko droga povzroči sproščanje dopamina v možganih, nas motivira k ponovnemu uživanju te droge oziroma k hrepenenju po njej. Temu pojavu pravimo okrepitev.
Nekatere droge (na primer kokain in amfetamini) so zelo učinkovite pri poviševanju nivoja dopamina. Kar pomeni, da so tudi zelo dobre pri povečevanju motivacije po njihovem jemanju. Ob pogostem jemanju hrepenenje po njih preseže določen prag in možgani začenjajo dajati prednost procesom, ki vodijo k večjemu vnosu teh drog. Pri odvisnosti možgani tem procesom dajo prioriteto pred konstruktivnimi procesi, kot je, denimo, ohranjanje zaposlitve.
Je proces pri hrepenenju po hrani kaj drugačen? Raziskave pravijo, da ne. Tako da tudi hrana, oziroma bolj natančno sestavine hrane, kot so ogljikovi hidrati, maščobe, proteini in sol, povzroča(jo) hrepenenje. Seveda vsaka posamezna sestavina ne more povzročiti odvisnosti; nekako težko si je predstavljati uživanje sladkorja z žlico. So pa zelo ubijalske kombinacije, še posebej sladko-mastno.
To s pridom izkoriščajo proizvajalci prehranskih izdelkov, ki vedno znova poskušajo iznajti idealno kombinacijo sladko-mastno-slano oziroma tako imenovani bliss point, se pravi ravno pravšnjo kombinacijo sladkorja, maščob in soli v izdelkih, da jih ni preveč in da jih ni premalo. Le tako se v naših možganih sprošča največ dopamina. In posledično potrošniki odpirajo denarnice za takšne izdelke. Na podlagi takšnih študij bliss point je bilo, na primer, ugotovljeno, da imajo otroci nekoliko višjo točko »blaženosti« za sladkor kot odrasli. Zato imajo izdelki za otroke nekoliko višjo vsebnost sladkorja. Ravno prav višjo, seveda.
In kaj nam to vedenje pomaga pri izboljšanju našega načina prehranjevanja? Odveč je seveda omeniti, da so tovrstni zasvojljivi prehranski izdelki za naše zdravje škodljivi. Zato je že samo zavedanje, da smo lahko odvisni od prehranskih izdelkov, ki so za nas slabi, prvi korak k poti iz odvisnosti. Tako kot abstinenca pri bivših uživalcih drog povzroči manjše hrepenenje po drogi, tako lahko tudi mi sami v tej smeri iščemo rešitve iz zasvojljivega sveta prehranskih izdelkov.
***
Klemen Rojnik je jedec, triatlonec in farmacevt.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Anja Korenč, oblikovalka embalaže, soustanoviteljica studia Fork.
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic.
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.
- Anita Lozar in Matej Pelicon, pivovarja in lastnika ajdovske craft pivovarne Pelicon.
- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin.
Po kulinaričnih blogih lahko brskate TUKAJ.
