Tiskane izdaje
Pri portugalskem veleposlaništvu desno. Pazite na tekače, ki sopihajo na Rožnik, in na sprehajalce psov, ki dihajo z ljubljanskimi pljuči. Parkirišče je veliko in polno, toda miz, vseh snežno belo pogrnjenih, je dovolj, sence, zelene in goste, pa še več. Ne recite natakarju: »Saj ni treba,« ko bo hotel zamenjati spomin na predhodnike, ker vam bo odgovoril: »Pri nas je takšen standard!« Če ste stalni gost, že veste, kam boste sedli, tja, kjer streže vaš rajonski, če ne, boste to postali, saj so to že vsi ljubljanski znani in neznani. Dobrodošli pri najbolj znanem roštilju v Sloveniji!
Zeljanica za dva dni
V resnici je Čad fenomen. Zato, ker pri Čadu nobena jed ni takšna, da bi se zaradi nje še vrnil! A vseeno se vsi vračajo ... Srbska hrana? Balkanska nostalgija? Čevapi v kajmaku? Razumeti Čad pomeni kaj več kot le naročiti toliko, da bo natakar zmajeval z glavo: »Jaz sem tukaj že 34 let! Imam izkušnje! Ne bosta vsega pojedla!«
Seveda nisva. Zeljanica je tako velika, da ne gleda čez rob krožnika, ampak čez rob mize. Dva sva je komaj polovico, drugi dan pa sva privarčevala še za celo kosilo! Pogrejte jo v pečici, ne v mikrovalovki, še vedno bo znotraj sočna in iz dvajsetih plasti, potem pa ne boste zmogli več šteti. Tanko in voljno testo, masten in sočen sir, špinačni nadev. Zakaj je zeljanica, če nima zelja? Srbska posla ... Tega Slovenci ne znamo speči!
Saj je Čad začel kot slovenska gostilna, najprej s kruhom, potem pa s kolinami in kavo s smetano. To je vedel tudi Ivan Cankar, ki se je v njem pogosto predolgo zadržal. Ko je Čad preživel dve vojni, je postal družbena lastnina in rešil ga je šele Leka, ko je zakuril roštilj. Od takrat (1964) Ljubljančani pod Rožnik hodijo na čevapčiče in tega nista spremenila ne družbena lastnina ne denacionalizacija (last Čadovih je spet od leta 1996, vendar so jo v upravljanje prevzeli šele lani).
Saj bi tam pod Rožnikom uspevale tudi kranjske in pečenice, goveje in gobove juhe, pečenke in ocvrti piščanci. A ne vsak dan! Slovenska hrana je med tednom le za turiste v mestu in za vikend za Slovence na deželi. Vsak dan pa nam je, vsaj Čad »pravi« tako, vseeno, če je mešano meso izsušeno, samo da je demokracija in lahko izberem, z jetri ali brez.
V Sloveniji je vsaj še dvajset roštiljarjev, ki imajo prav takšne kovinske pladnje, prav tako zrezano belo čebulo, prav takšen vrstni red mesa, toda boljšo pleskavico ... In v Sloveniji je vsaj še dva milijona mnenj, ki se s to ocenjevalčevo trditvijo ne strinjajo ... V tem je ravno čar roštilja! Vsak si najde svojega favorita. Vedno lahko rečeš, da je nekje boljše. Nikjer pa ni tako slabo, da s prebrancem in pečeno papriko (pri Čadu jih na leto napečejo 15 ton!) ne bi šlo hitro dol. Težave nastopijo šele potem; če je na koncu »šljive« premalo ali preveč.
Konkretno o mešanem mesu na žaru: vsi kosi so imeli lepe sledi žara in vonj oglja, hrustajoča čebula je bila prijetno blaga in na pladnju je bilo tudi kompletno tihožitje, peteršilj, redkvica in solata. Da ni bilo ajvarja, jim gre v čast. Vas, kajne, tudi moti, če vse razmoči in še povsod na belem pusti svoje sledi.
Toda: jetra so bila za nož pretrda in za žvečenje prežilava; piščanec je bil pust, svinjski kotlet pa suh, oba je žar povsem izsušil; pleskavica je sicer kazala nekaj sočnih ambicij, a je pokleknila pred splošno pomanjkljivostjo celotne Čadove mesne ponudbe - bledo!
Ko pogledaš po sosednjih mizah, sicer vidiš razlog: toliko otrok in starejših ni tačas v nobeni drugi ljubljanski gostilni. Je zato začinjanje tako dietično? Kot da bi radi vsem ugodili.
Tudi čevapčiči se temu ne izognejo. Toda čevapčičem je to vsaj v genih - samo junetina in sol pa nič več. Seveda, nekateri imate radi bolj mehke, drugi bolj zapečene, tretji bolj rahle, četrti bolj polne ... Čadovi čevapčiči niso zbiti, iz njih se cedi in imajo pravilno obliko, dolžino ter mero. Imajo tudi barvo, in ko so v kajmaku, še omako. Toda Čadovi čevapčiči nimajo Čadovega okusa. Na slepi pokušini jih ne bi prepoznal ... Zato, ker so premalo izraziti! Zato, ker se ne bi radi nikomur zamerili. Zato, ker so - povprečni.
Urnebes in piščančja čorba
Najbrž pa je ravno to razlog Čadove priljubljenosti. Hrana ne dopušča pretiravanja s čustvi, ne zaljubiš se, a tudi ne razjeziš, še manj zasovražiš. Čadove jedi puščajo prostor: za prijeten pogovor pod velikimi oboki starega hleva ali pod širokimi krošnjami stoletnih kostanjev, ob toploti odprtega kamina ali hladu poletnega vrta, tako blizu centru mesta, da je le skok, pa si skrit v miru in tišini; nobena nevihta, niti urnebes, te pri tem ne zmoti, saj je nekje vmes, med ajvarjem in pečeno papriko.
Več duše in tudi ponosnega značaja je imela juha, seveda piščančja čorba, četudi, zaradi napornega nadaljevanja, brez mesa. Slovenskih zelenjavnih juh vajeni jedci (še bolj jedke) bi se sicer zmrdovali, češ da je mastna, a to je zato, ker je vsaj juha imela nekaj pike na i; v tem primeru je bilo dovolj mlete paprike, ki ni bila le sladka, da je na površini naredila pokrov, ki je preprečeval, da bi se juha, z dovolj poletne zelenjave, nerazkuhane in premišljeno zrezane, shladila.
Manj zadovoljstva so zapustili ražnjiči. Na pogled brez pripomb, prav vzorčni pečat, z barvnim ujemanjem korenčka na čebuli vred. Toda bistvo ražnjičev je v mehkobi in sočnosti, ne pa v trdoti in pustosti! Je že tako, da so pravi in dobri ražnjiči le telečji, ne svinjski.
Kakšna pa je dobra lepinja? Zagotovo ne sme biti gumijasta! Osnova, ko je sveža, je najbrž originalna, toda ko je pogreta, je njena dobra stvar le v tem, da ne poješ preveč kruha.
Niti sladic ... Palačinka je sicer sveže pečena in kalorije ima v čokoladnem prelivu ter v nadevu, vseeno pa je to le gostilniška palačinka, kakršne imajo premnogi. In jabolko tufahije je sicer sočno, toda takšen naj bi bil tudi orehov nadev, kajne? Je pa slivovka bosanska in »na račun hiše«.
Zakaj obiskati?
Če ni zaradi hrane (a je tudi zaradi nje), kaj potem? Podrožnik, zelenje, vrt, kamin, tradicija, nostalgija, vonj in natakarji v črnih hlačah, belih srajcah, srebrno sivih kravatah, ki vse poznajo in jih vsi poznajo. Tradicija, skratka!
Prihodnjič: Posestvo Pule, Drečji Vrh
