Tiskane izdaje
Kar osemsto metrov visoko je in vas šteje le 850 prebivalcev, pa še ti so razmetani široko naokrog. Toda kmetija ima gostilno, trgovino in pošto, tukaj in še v sosednjem kraju. V novi hiši, kjer so na mizah in po kotih viteški oklepi, je podeželsko-grajsko, v stari, na kateri je letnica 1748, pa kmečko-muzejsko. V obeh pa najmlajši kuharski mojster v Sloveniji, ki zmore s svojim cateringom pogostiti do 1500 ljudi, kuha z njive na krožnik, torej lokalno in sezonsko, iz lastnih in zamenjanih živil, pridelanih in nabranih. Pr Čop je sicer vedno kaj novega, toda še najbolj je tako, kot je nekoč bilo.
Na leseni deski je lepo zloženo: z bližnje kmetije Kmetič je skuta, ki ji je chef dodal bučno olje, na sredini ješprenjeva solata, osvežena z jogurtom, porom in korenčkom, zraven pa domača jelenova salama. A vse to je le za spremstvo piščančji pašteti, odišavljeni s tartufato in okrašeni s tartufi, črnimi in vloženimi, hišni specialiteti, ki je v sobotnem meniju nabrizgana na desko, v grajski izvedbi pa – na bodalo. V dvorani s svetleče oblečenimi stoli in rdeče pogrnjenimi mizami je prostora za 150 ljudi, na spodnjem koncu sta glasba in ples, na zgornjem bife z grelnimi posodami! Za kosilo je danes devet menijev, jutri, v nedeljo, pa bo za 12 evrov sprejem z žganjem in funštercem (hišna pogača z ocvirki), izbor treh juh, petih mesnih jedi, prilog in solat ter domači štrudelj.
Blagovna menjava in
Ko se pri Čopu, kjer je zgoraj polno, ker vedno kdo kaj praznuje, spodaj pa jesenske barve krasijo mize z gostije, ker je za vikend vedno kakšna prireditev, oči privadijo, se začnejo dogajati »čudeži«. Če ste rezervirali, vas na mizi pričaka poučna stara knjiga z vašim imenom, če vprašate, vam namesto menijev, ki so na vsaki mizi, prinesejo jedilni list, ki je tako po zasavsko zabeljen, da si takšno chefovsko lokalnost lahko v drugih regijah in domačih gostilnah le želijo, če se po kolinah zleknete na stolu, pa vas popeljejo pred sladico na učno uro kmečke podjetnosti in ženske energije. Ko mama Ilja začne pripovedovati, kako je kredit potrebno vsak mesec odplačevati, in naštevati, da plača kmetom za kilogram krompirja dva kilograma jabolk, ker prvega je treba izkopati, jabolka pa sama padejo z drevesa, spoznaš, da se za štiri sončke ni dovolj le dobro najesti, temveč še kaj naučiti in doživeti. Zato Lojzeta zjutraj, ko pride v gostilno, pred vrati čaka blagovna menjava, saj je naokoli veliko majhnih kmetov, sami pa poberejo vse štorovke okrog hiše in ves regrat na svojih travnikih. V stari gostilni ima za šankom vsak kozarec ime in zgodovino darovalca, v jedilnici, kjer se na kuharskih delavnicah klenijo zasavske poslovne ekipe, pa vsaka nagačena žival svojega domačega lovca, pod kozolcem so vse mize skrbno pogrnjene, četudi je za zunaj že premrzlo, v trgovini se plačuje na kredo, dokler na pošto, ki je kar ob blagajni, ne prispe nakazilo, ko je potrebno pomiti okna, pa mama organizira izlet za aktiv kmečkih žena, saj sta oba kombija na plin. Tako lepo in kmetsko se še vedno živi na Podkumu!
Ponosni na koline
Nič čudnega, da se gobovi juhi ne reče tako, temveč le Čopova … Je namreč po babičinem receptu, da je v njej ob mešanih gobah dovolj različne zelenjave in devet zelišč ter začimb, poleg tega avtorica pri 89 letih še vedno v kuhinji sama nadzira vnuka. Ob gobanih so štorovke, ker je zdaj njihova sezona, a za več okusa je zraven tudi prah suhih jurčkov, ob krompirju so peteršiljeva korenina, zelena, koleraba, korenje, ob lovorju in peteršilju ne manjka šetraja, po staro je v juhi tudi »ajnpren«, a po novo prežganja ni preveč.
Čopova juha – gobova juha po babičino. Foto: Uroš Mencinger
Bučna juha je le kremna, iz buče hokaido, z malo česna, preveč krompirja, toda res »brez kompliciranja«, kakor jo opiše chef, le dovolj vroča, saj da se ne opečeš, je zraven kočevska lesena žlica.
Svinjska ribica je hišna posebnost, zato je (v kuhinji) v naravni omaki flambirana z domačim sadjevcem. Kdor ne verjame, sliši zunaj gospodarjev traktor, ki se prevaža med 164 drevesi, da ga nabere za 500 litrov. Meso je sočno, ker mladi chef uporablja termometer, zato na 160 stopinjah zunanje temperature pride do točno 57 stopinj notranje, da je še rožnato, »ni pa krvavo, da se ne ustrašijo«. Čebulna pita je za nežnost premočnega okusa, zaradi dimljene slanine, toda pehtranov štrukelj je, seveda, z domačo skuto in jesenska zelenjava je opražena v ponvi, tako da hišni krožnik krasi preprosta resnica – da ga poješ.
Hišna specialiteta – svinjski file, čebulna pita, pehtranov štrukelj. Foto: Uroš Mencinger
Še bolj to velja za koline, za katere Lojze Čop prizna, da je nanje ponosen. Prvo zelje je že dovolj okisano in tudi začimbe se že okusijo, matevž z ocvirki je prava spremljava, klobase – dimljena, pečenica, krvavica in jetrna klobasa s proseno kašo – pa so takšne, da je na koncu tudi jedec ponosen. Pa sem vas vse! Vsaka ima svoj nadokus in na vsako se splača zaviti na Podkum. Domače črevo se grize, dim ne prevladuje, kaša je sočna, kri ima vse začimbe, predvsem pa je jetrna klobasa prava zasavska specialiteta.
Ponos kuharja in mesarja – dimljena klobasa, pečenica, krvavica, jetrna klobasa. Foto: Uroš Mencinger
Skratka, ko (tudi) tv-kuhar Lojze Čop pove, da so »šnicli in lignji povsod, zato se mi trudimo z domačim, sezonskim, pristnim, posebnim«, mu je verjeti. Čeprav je malinov tiramisu s sadno omako slišati (in videti) kot modna muha na 800 metrih, je v njem namesto industrijskega maskarponeja domača skuta, ki ni nič manj voljna, je pa bolj okusna. Tudi jabolčni zavitek je tak, da ob sebi ne potrebuje sladoleda, četudi je z domačim medom. Zato z njim ne bo težav, čeprav boste pred tem še jelenov ragu, ker je ravno skuhan, saj je meso divje, toda mehko in sočno, omaka gosta, toda zaradi vina, zelenjava gomoljna, toda čvrsta in sladka, krožnik pa chefov, torej s koprivovo kremo, toda Čopov, s popečeno kruhovo rezino.
Zakaj obiskati?
Čop je zato, da Podkumčanom ni treba v dolino in da se vi povzpnete iz doline. Zato se grajska pojedina začne z domačo pašteto, v knapovski je glavni grenadir marš, steklarsko pa servirajo v steklu. V Hiši domačih okusov mladi kuharski mojster ohranja tradicijo domače slovenske kuhinje s funštercem na ocvirkih, jetrno klobaso s proseno kašo, fižolovim pečmahom z jabolki, krompirjevim zrezkom krumpentočem, zajčjim ajmohtom z drobnjakovimi knedlci in šmornom z domačim džemom.
