Tiskane izdaje
Na sezonskem meniju je petnajst jedi, a dveh, zaradi katerih smo prišli – račja pašteta in dimljeni losos iz »domače rauh kamre« – ni. Kljub temu se večer razvije v zadovoljno sitost, edino to pa je tudi Kevdrov namen. Kdor gre v klet, si pač ne obuje salonarjev in ne pričakuje pogrinjka, polnega hladnega orožja. A ne mislite, da tudi tukaj ni fino, saj je za pozdrav pršut, ki jim ga je kje drugje, kjer se gostinsko nosijo višje, škoda podariti, tukaj pa po njem lažje in dlje ostanete.
Mangalica na fete
Kruh je takšen, da ga je treba popeči, pršut pa, da ga je treba žvečiti. Toda te debele fete dišijo bolj in ta maščoba ima več okusa! Seveda, saj ni od brezimnega pujsa, temveč od Cigojevih mangalic in do tega nalezljivega vonja in dolgega pookusa je zorel tri leta. Takšen pršut majhnih in črnih pujsov, ki pa imajo zato več in bolj belo maščobo, se ne reže, temveč trga in po njem se prsti poližejo, ne obrišejo.
Pok je sicer še, a le za napovedane in številčno ustrezne (deset gostov) družbe. Odkar se okrog Ljubljanice toliko dogaja, je zvečer na deželi tišje, tako da na Brezovico hodijo tisti, ki vedo, kaj hočejo. Včasih je bilo za sončke, zdaj pa se v kleti le pije in je.
Tunova pašteta je zelo prvinska, hitro pečena, dobro začinjena, dovolj groba, da ni le mazava, brez okraskov, bolj za vilice kot nož, uspešna za prvo silo. Brez veliko pompa – čeprav je jazzovska zvočna kulisa eden od pomembnih razlogov, da je v kevdru prijetno – je tudi tatarski biftek, le meso, dovolj odležano, le grobo zrezano, niti ne nastrgano, in z le tremi začimbami, zato pa z dovolj stekleničkami. In prav slednje je tisto, kar ustvari posebnost, saj na njih ni pisanih nalepk, temveč piše le Pri Poku. Omake so torej domače, tako kot njihovi čiliji in feferoni. Zelena je s paradižniki, ki jim je uspelo šele v steklenici, oranžna z bučo, ki jo »imajo vsi zelo radi«, rdeča pa je za brisati čelo.
Surovo, a zorjeno – tatarski biftek s tremi začimbami. Foto: Uroš Mencinger
Girice so, ker je kevder in je za piti, zato je v imenu tapas, čeprav ni nič špansko, ampak je cvrtje zavito v povoščen angleški časopis. Ribice so bile morda hrustljavo ocvrte, a so to lepo lastnost do mize že izgubile, zato je bilo porcije sicer za cel liter, a je ostalo, kar/ker je bilo žvečljivo.
Meso za veliko ponev
Čeprav so tapasi, majhni prigrizki k vinu, v vabilu, vsi pridejo zaradi velikih kosov mesa! Je, namreč, nekaj v tem, da je tako majhno in se vse sliši ter vidi, zato se ne moreš upreti, ko gospodar pri sosednji mizi predstavi debelo kost z visokega hrbta, ki jo je pravkar odrezal v domači zorilnici. Zato vsaka miza, visoka ali bolj mizica, dobi svoj kos slovenske telice in ogled njenega živo rdečega mesa, dovolj (30 dni) zorjenega, čeprav še ne odraslega. Zato so bržole tukaj florentinci, ne le, ker se tako lepše sliši, še bolj, ker bo Pokova kuharica – gospodarica uporabila le težko in vročo ponev ter le sol, poper, oljčno olje in vejico rožmarina.
Meso v ponvi – goveja bržola in svinjski ombolo. Foto: Uroš Mencinger
Zraven je sicer še zelenjava, tudi iz težke ponve, zapečena s sirom feta in zelišči, toda z njenim ustvarjanjem se niso preveč zamudili in poletna sezona se ji je raztegnila enako kot marsikje drugje. A tukaj pač ne skrivajo, da so za – meso! To pomeni, da je burger dvojni, da je taljata bikova in da je klobasa domača.
Florentinec še cvrči, mastni kosi so najbolj vroči, kost je za glodanje, omaka je le sok. Gre le še za to, da režeš vzdolž, ker je počez že zrezano. Malo kuhanja, zato pa več mesa. Velika (žar) ponev, zato pa majhni kosi, da niti pribora ne potrebuješ. Skratka, mesni večer ob kozarcu vina, in ker je kevder in ker je (vinska) ponudba, je ob florentincu še ombolo, da je za primerjavo in da se izkaže, da je pujs res kralj živali. Prav je, da je bržolo treba gristi, a dobro je, da je svinjski kotlet (brez kosti) na tak način omehčan, najprej skuhan z zelišči, potem nadišavljen z dimom in nazadnje oživljen z oljem in vročino. Zraven takšne klasike res ne gre nič drugega kot le sveže pečen krompir.
Po vsakem mesu pa, kajne, prija, da posije še nekaj sladkega. So resda le torte, toda so Pokove in karamelno ali 70-odstotno čokoladno je nujno pokusiti vsaj zaradi vina. Vinograd na Štajerskem so sicer prodali, toda njegovo grozdje še vedno tako dolgo pustijo na trti, da je laški januarja potočil le nektar, zato ga piješ po kapljicah. Pravzaprav nič novega, Kevder je pač kevder, Pok pa je še vedno.
Zakaj obiskati?
Res je kevder, zato je vsega po malem, česa tudi ne, a ravno prav, da se vračaš, ker točno to potrebuješ; da ni ne pravil ne velikih pričakovanj, če hočeš malo pogovora za šankom ali bi rad le več miru za obokom, če si žejen modnih napitkov ali pa bi rad okušal vina, ki jih nima vsak, če si lačen le zaradi žeje ali pa bi se rad najedel le mesa.
Prihodnjič: Valeria 1904, Opčine, Italija
