Nedelo izbira: Ladja Podlanica, Piran

Kaj bo danes za kosilo? V ozadju odgovora: »Ne vem še. Sem še v čolnu!« se sliši pljusk, pljusk … Zato se gre, ko je poldne in so lačni prenesli strah čez zibajočo se pasarelo ter zasedli vse trde lesene klopi na Podlanici v piranskem mandraču, najprej v kuhinjo, kjer ima ribič čez modro črtasto majico že kuharski predpasnik. »Dober ulov! Česar ne boste danes pojedli, bo šlo jutri zjutraj na borzo!« Je še kje bolj sveže, pristno in (po) domače?! Nič čudnega, da se vsak obisk konča enako: »Kaj bo pa jutri? Saj je vseeno. Kar boste ulovili. Rezervirajte mi!«


Tri sončke in pol za fast food, ki se ziblje privezan na obali, in kuhinjo v krmarski kabini, pod komando programerja, ki je računalnik zamenjal za dvakrat 750 metrov ribiške mreže? Naj odgovori kar vprašanje: le kaj bi šele bilo, če ob naših obiskih ne bi bila vedno takšna gneča, da je lahko računalnikar, ribič in chef v enem ribe le cele polagal na žar?!

Ni nujno, da je vedno porcelan z natakarskim metuljčkom, kuharska oprava z izvezenim podpisom in vinska klet s francoskim naglasom. Če je tako pristno in iskreno, četudi preprosto (in v kratkih hlačah)!

Nora riba iz Pirana

Krožniki so kot nekoč v vrtcu in včasih v menzi. Kovinski. Mize so kot na pikniku ali pri gasilcih. Lakiran les, ker ni prtov, v vrsti, ker sta boka dva, skupne, ker je tukaj vesel vsak, ki ni ostal na obali. A najboljše je tisto, kar je na dnu, ne le na morskem. V loncu! Kot pri ribičih, po dolgem nočnem lovu, za zajtrk, kar na barki. Školjke so spustile svoj najboljši sok, testenine so ga zgostile s svojim najboljšim škrobom, kuhar je vse skupaj premešal z najboljšim namenom, mi pa smo z zadnjim kosom kruha pomazali najboljše ostanke.

Za tiste z morsko boleznijo je le primorski špricer iz velikega flaškona, ob sodu na obali, kjer čakajo tisti, ki še niso prišli na vrsto. Še dobro, da se mnogim ne ljubi okrog celega mandrača in gredo raje kar miže naprej ob obali, kjer so v Piranu Ivo, Vdove, Pavli … vselej polni. Na Podlanici je pač malo prostora in ena miza je vselej zasedena, ker P66 parkira ob boku. Jedilni list je na vratih v kuhinjo, v kateri pa je na žaru le tisto, kar je bilo zjutraj v mreži. Zato gre bolj za pojasnilo. Podlanica je pač Crazy fish from Piran (Nora riba iz Pirana).

Bakalar je od kolega, ribiškega, iz Kopra, sardelni fileji pa so chefovi, ker jih pripravlja malo drugače. Bakalar ni le namaz, ker gre kar z žlico na beli kruh, in nikoli ni sam, ker je malvazije za kvartin. A tako (bakalar) le začne, saj nadaljuje v omaki, v kateri so se imeli čast pogreti ravioli. Niti oni niso iz trgovine, temveč »od neke gospe«, in tudi oni so v loncu, iz katerega se zajema z žlico. Če v Italiji tak­šni kuhinji rečejo povera (revna), je tukaj zelo bogataška. Saj ješ kot doma. Doma, na svoji barki!

Čeprav so na tej nori piranski barki izredne razmere in je skladišče na stopnicah na zgornjo palubo, ki pa je le streha, da imajo stranske cerade od kod viseti, so kozarci stekleni, kuža ima svežo vodo in na vece ni treba v morje. Zato tudi sardelni fileji niso kar iz kozarca ali soli, temveč še rdeči (živi), v dosti olja in z malo staranega kisa, z veliko rdeče čebule, ki pa je tako tanko rezana, da ob kaprah prav nič ne moti.

Seveda je treba malo ali dolgo čakati, a saj se tukaj v mandraču nikomur ne mudi. Mize so skupne, zato so neznanci hitro prijatelji in ves čas še prihajajo, nihče pa ne gre. Najbolj vztrajni so tisti, ki obljubljajo, da bodo najhitrejši. »Lahko le tri ribice? Nič več …« Potem pa pri sosedih vidijo majhne oljke, močno sočne in nežno grenke, ker so takšne tudi za olje najboljše, in za hrbtom jim zadišijo vongole. »Saj sem vedela …« ugotovi Katarina, Rok pa izza žara, ki ga je za celo kuhinjo, pride na zrak in požirek.

Pašta na dnu lonca

Ko vreme v Piranu ni za sončna očala, je lahko morski list tudi v omaki in orada v fileju. A tudi tako, le na žaru in kovinskem pladnju, kar z mastnimi rokami in zavihanimi rokavi, je razlika. Riba je namreč najbolj sveža (in najboljša) takrat, ko so od vsega mesa najslajše kosti! Posebno pri listu, ki ima tako nežno meso, da ni le sočno, temveč še bolj soči usta – ko je pravilno pečeno. In prav zdaj, v poz­ni jeseni, so morski listi najboljši.

Vseeno pa je treba na Podlanico (tudi) zaradi pašt. Čeprav boste kdaj, ko bodo turisti raje doma, lahko začeli z ovčjim sirom in pašteto iz hobotnice, preskočili kalamare na žaru in nadaljevali s škampi v buzari in s hobotnico v rdečem vinu, čeprav bo na žaru vse, od sardel do divjakov plus (à la veliki primerki, s katerimi se je mogoče tudi slikati), pa ne veš, kaj vse si zamudil, dokler ne pokusiš Rokovih špagetov, najprej s pedoči (dagnjami), po njih pa še z vongolami (srčankami).

Testenine, še posebno ko se jim reče pašta, so dobre takrat, ko jih kuha navdih. To ni jed za premislek in še manj za sistem. To ni nič, če je kuhano vnaprej, s pogreto omako od kdo ve kdaj in od kdo ve kje, pa odlito, oplaknjeno in zalito, na mrzlem krožniku in čakajoč na natakarja. Prava pašta je šele tam, ko za vse to ni časa, ker chef že meša, žena pa že čaka, ker je vse v loncu in vse na sredi. In takrat, ko prosiš za žlico, ker se vidi dno, na njem pa je polno dišečih sledi, od zelišč, oljk, paradižnika, omake in praznih školjk.

Nič čudnega, da na Podlanici ni sladic. Ne zato, ker je morje slano, ampak zato, ker se v rebrasto površino vongol ujame toliko sladke omake, da je lizanje slajše od sladoleda. Zato je znani slovenski oštir (s petimi sončki) po petem obisku Rokovih srčnih špagetov podrl kupček, rekoč: »Najboljše alle vongole v Sloveniji!« Kdor pa ne more brez sladkega, ga Katarina pošlje čez cesto v hotel Piran. Če boste rekli: »Presno torto in piškotek,« bodo vedeli, od kod ste prišli.

Zakaj obiskati?

To ni fast food, čeprav bi vsi fast foodi morali biti takšni kot Podlanica. To ni gostilna, čeprav vam bodo pribor hoteli zamenjati po vsakem hodu. To je, pravzaprav, kmečki turizem, četudi so vse ribe divje. Kar ulovijo, to skuhajo. Kar skuhajo, skuhajo (tudi) zase. Zato se ne zmrdujte, temveč se sprostite. Vse je, pravzaprav, odvisno le od vremena – kaj bo v mreži in kako toplo bo na palubi. Če bo več časa (manj ljudi), bosta tudi sipa v rižoti ali morski list v pašti. Če bo deževen vikend v Ljubljani, pa bo v soncu na ladji zmanjkalo čistih loncev in bo le riba na žaru. Četudi stoje.

Prihodnjič: turistična kmetija Škerlj, Tomaj