Nedelo izbira: Rizibizi, Portorož    

So dnevi, ko ne sije sonce in ne cvetijo rože. Ko so v zalivu le optimisti, na obali le trnki, v butikih le prodajalke in v hotelih le pleskarji. A tudi ko je megla namesto turistov, se živi, zato je treba tudi v Portorožu preživeti vse leto. Takrat se spoznajo junaki! Kateri hotel je odprt, katera kavarna je polna, iz katere gostilne diši. Rizibizi, skratka, je eden teh, ki imajo tudi lep pogled na Piranski zaliv, toda to ni ne edina ne glavna njegova odlika. Ni portoroški staroselec, a je preverjena stalnica Portoroža!


Pozdrav iz kuhinje je v zeliščnem lončku. Na vrhu lesene sadike je kruh z zelenjavnim namazom in surovim šampinjonom. Učinkovito, v slogu mehurčkov (Klenart, brut) in Rizibizijevih sten, ki so elegantno tem­ne, z velikimi slikami ribjih okostij in glav, nasproti zaliva, nad borovci in strehami Bernardina. Restavracija je moderna, terasa takšno preobleko še čaka, pogrinjki so damastni, postrežba profesionalna, chef pa nikoli ne pozabi na svojo visoko kapo, ko slok in nasmejan predstavlja posamezne hode.

Bele in črne gomoljike

Tunov tatarec je bil moden, sojino mariniran, miniaturno dekoriran in kremno nadgrajen. Torej se je ujel z domačim kruhom, ki je imel sredico za pivnanje in skorjo za uživanje. Rizibizi ima ličen jedilni list, ki ponuja več tartufov in manj klasike od obalne konkurence, se zaveda jesenskih barv in zunaj sezone pričakuje tiste, ki si vzamejo čas, vsaj od treh hodov naprej. Chefa (v kuhinji se lastnika dnevno izmenjujeta) sta dovolj spretna, da se med surovim tunom ne skrije nič žilavega, da je grozdni kuli natančno okroglih oblik, da so lističi kreše različnih okusov in da teksturo jedi ponudi drobno in vzdolžno zrezana lupina bučke.

Vse, kar gre pred gosta, je prej dobro premišljeno – katere sestavine in kako obdelane – in potem lepo zloženo – različne obline krožnikov, veliko barv in oblik jedi. Jastogova solata s kakijem je bila tako dolgo leporečno dolgočasna, s premalo pomarančnega preliva vinaigrette, dokler ni čeznjo kanilo dva tedna deviško mlado oljčno olje s chefovih stotih ankaranskih oljk (Ancaria) in dokler preveč pusto meso jastoga, ki se je hladno skrivalo med solato, čeprav bi ga vpliv topline oživil, ni hrustnilo ob feto pečenega pršuta. Kar je bilo sprva le všečno, je bilo potem še uspešno.

A v Rizibiziju vedno, slej kot prej, pridejo tudi tartufi. In ravno to, kar naj bi restavracijo naredilo posebno, je najmanj prepričalo. Najprej juha. Njena največja odlika je bila v tem, da ni bila všečna. Skratka, le za tiste, ki še v in na juhi ne morejo brez divje prepoznavnega vonja, ki niha med ekstremoma, osladnostjo in odvisnostjo. Zato pa jih večina raje ostane pri goveji, ki je tudi Rizibizijevi tartufovi dala osnovo, v katero pa se je zamešalo preveč dodatkov. In ravno ti so potem spremljali tudi druge jedi s tartufi, da se je od kosila še zvečer spahovalo. Zato so bili fuži domače dobri, a omaka že znana in zato je bil morski list spret­no zvit in na dobrem pireju ter s piškotom iz blitve, toda spet s podobno omako s tartufi … Saj bi tudi z njo šlo, toda le v ednini, kar pa je v Rizibiziju, ki gomoljike, bele in črne, po želji in denarnici, riba in obla na brancinov ali goveji carpaccio, kapesante, gambere, ribe, juho, rižoto, fuže, bifteke, tournedoje in celo čokoladne žličnike, skoraj nemogoče. Ko niso bili še v omaki, temveč le na kremi, toda bučni, so bili namreč najboljši z gamberi in drobljencem iz arašidov.

Testenine in vrtnice

Res pa je, da se da čaščenju največjega istrskega zaklada tudi izogniti. S hobotnico jesenskih barv, jastogovo juho, školjkami z dimljenim brancinom in kostanji, rižoto acquerello (najboljši, staran piemontski riž z veliko hranilnimi snovmi) s škampi, njoki z zajčkom, ličnicami patanegre (španske svinjine) v cabernet sauvig­nonu … Ali, še boljše, s testeninskimi školjkami, z dimljenim brancinom. To pa je bila jed, zaradi katere je Rizibizi ena najboljših obalnih restavracij! Ker je bila jesenska (s kremo iz kostanja in gob), portoroška (z lepoto vrtnice) in vrhunska (testenina iz Gragnana, mesta pašte, Pasticio dei Campi), dokaz, da so najboljše testenine brez težkih omak in dodatkov, z odlično osnovno sestavino in preprosto idejo. Zato bi bilo lahko vrtnic (tudi) več.

Sodeč po degustacijskih menijih (štirih), je file bele ribe na čičerkini kremi paradna ribja jed Rizibizija. Tokrat se strinjamo, zaradi kombinacije sestavin, ki so ribi dodale hrustljavost, kremavost, barvitost in nasploh pestrost okusov. Od bele do črne polente, od premalo majoneze z rukolo do dovolj čičerkine kreme, ki se je vzdržala tega, da bi prekrila ribo, od čipsa rdeče pese do struganja čopičeve majonezne sledi.

Strjenka iz kozjega jogurta s kakijem in drobljencem je bila dobrodošlo lahek zaključek štirihodnega menija, štruklji čisto nasprotje slovesu kostanja. Ker vam tako lahkih in tudi majhnih najbrž nikjer drugje ne bo dano (po)jesti.

Zakaj obiskati?

Portorož takšno restavracijo, v kateri se poslovneži lahko skrijejo, kamor domačini lahko povabijo za obletnico in ki lahko zadovolji tudi tistih nekaj turistov, ki hočejo več od ležalnika in promenade, še kako potrebuje. Tudi naravni okusi morja včasih potrebujejo kristalni krožnik s kremnimi pikami, degustacijski meni s črnimi in belimi tartufi ter vinsko karto s tridesetimi stranmi.

Prihodnjič: Al Leone di San Marco, Mestre, Italija