Odprta kuhinja: Avgust v kuhinji s Slavko Ilich

Končno avgust! Po vseh mesecih sejanja, presajanja in zalivanja je le napočil čas za prvo večjo bero paradižnika … V primerjavi z lanskim nenehnim deževjem mu je letošnje vreme na srečo bolj naklonjeno. (Da le ne bi prehitro hvalila, saj toča še ni rekla zadnje besede!)

Torej, paradižnik je in bo! Čeprav sem pri vrtnarjenju v visokih gredah naredila tudi nekaj napak. Prvič: sadike sem nasadila preblizu skupaj. V idealnih razmerah, ki jih zagotavljata toplota in vlaga v gredah, visokih 75 cm, so mi pognale pod nebo. Imajo tudi nenavadno velike liste, zato pa manj plodov, kot jih imajo rastline enakih sort na starem vrtu, posajene na isti dan in pred izsušitvijo prav tako zaščitene z zastirko iz slame. Tam so grede dvignjene samo 20 cm in paradižniki, čeprav so posajeni še bolj na gosto (na 40 cm), imajo več sonca kot vrstniki doma pod okni. Sami si delajo senco, in ker jih tudi neredno zalivam, imajo manjše liste, zato pa bolj pohitijo s plodovi. In drugič: nekaj plodov je začelo gniti pri muhi, kar pomeni, da v sicer najboljši zemlji ni dovolj kalcija. Pozabila sem na plast peska v visokih gredah – znova se učim na napakah! Vsaj teh prihodnje leto ne bom ponovila …

Je pa odlično uspel nizki fižol, ki ga na obeh vrtičkih sadim ob robovih gred. V visoki gredi je kar za 10 dni prehitel hkrati posajeni fižol na starem vrtu! Tudi več ga je, kar pripisujem enakomerni vlagi in toploti v visokih gredah. Ponavadi sadim tri različne sorte oziroma barve nizkega fižola. Zato, ker so lepe in da je na vrtu več barv: rumena, zelena in purpurna. Kljub temu da slednji fižol, ko je skuhan, izgubi barvo in postane zelen. Ohrani pa drugačen okus. Fižol sem pripravila v papirju za peko, skupaj s prvimi drobnimi paradižnički velikosti ribezovih jagod (ribezoidi) in malimi češnjevci. Brez slanine seveda ni šlo. Poskusite!

Za uvodno pokušino prve domače češnjevce (ker so pač prvi in jih je malo) »podaljšam«, tako da jih razpolovim, med polovici vstavim mocarelico in »sendvičke« spnem z zobotrebcem. Kljub izkušnjam me vsako leto znova preseneti, da so lahko okusi paradižnikov različnih barv tako različni. Sama imam najraje »črne češnje«, vnukoma pa so bolj všeč rumene. Najbrž zato, ker so najslajše. Letos sem jih ponudila z oljčnim oljem, na hitro odišavljenim z grško baziliko in česnom. Ker je toplo, olje že v nekaj urah vpije aromo obeh! Zraven sem ponudila zeliščno sol.

Tudi paradižnikovi »solati« se ne da izogniti. Pripravila sem jo skupaj s kuhano peso. Letos je prva obrodila sorta chiogia z lepo progastimi gomolji, ki s kuhanjem žal zbledijo. Ker ta pesa nima »prave« barve in intenzivnega okusa rdeče pese, ki jo poznata, vnukoma ni bila všeč! Smo jo pa radi pospravili odrasli.

Ker se v naših trgovinah dobi vedno več starih sort paradižnika, sledi še recept za mesnate paradižnike, ki sem jih nadevala s kuskusom in dodatki. Da bi bolje teknili, sem jih razporedila še po barvah: green zebra, white tomesol, valencia in japanese black trifele tomato.