Tiskane izdaje
V sodobni hiši le majhni ikoni Kristusa in Marije pričata, da smo v družini kristjanov, ki pripadajo srbski pravoslavni cerkvi. Jaslic nimajo, jelka je moderna. Kljub temu pa je tradicija tu dovolj zakoreninjena, da božič in obredje, ki je z njim povezano, spoštljivo ohranjajo, čeprav, kot pravi simpatični in odprti sogovornik Stojko, nihče nima posebne verske izobrazbe. Sam v trdih komunističnih časih svojega otroštva, ki ga je preživel v okolici Banjaluke, ni obiskoval verouka, zato božične slovesnosti pripravlja večinoma po spominu, tako kot se je delalo v njegovi družini, in tudi prilagojeno sodobnemu času.
Pravoslavna cerkev je sicer druga največja krščanska cerkev, razdeljena pa na več manjših, ki so v glavnem vezane na geografski položaj, vendar tudi med njimi božič ni enoten; nekateri ga praznujejo po gregorijanskem koledarju kot katoličani.
»Priprave so se vedno začele 5. januarja, na tucindan, ko se je klalo. Pri nas na praznični mizi namreč ne sme manjkati prašič. Včasih se je reklo, da zato, ker vedno rije – naprej. Nikoli pa se za praznik ni pripravljalo kokoši, kajti ta brska tako, da meče zemljo za seboj. Lahko pa je na mizi petelin,« pove Stojko, ki je v družini Đurić tudi glavni božični kuhar.
Sladki spomini na otroštvo
Šestega januarja, ampak prav zgodaj, pred vzhodom, je treba po tradiciji dobiti badnjak. To je hrastovo drevce, ki je dalo ime dnevu in se isti dan zvečer potem skuri, simbolizira pa les, ki so ga pastirji prinesli Jožefu, da je v hlevčku lahko ogrel Jezusa. Badnjak ta dan stoji kar pred hišo, včasih, čeprav so bili bolj skromni časi, so ga okrasili s kakimi bonbončki, ga celo oblekli in se do njega nasploh zelo spoštljivo obnašali, se spominja Gospova. Pred sečnjo so ga tudi ogovorili, mu voščili za praznike. Ko ga zakurijo – velikost mora primerna za kurišče, ki je na voljo –, vsi gledajo, koliko isker šviga od njega, ko ga vrtijo: te namreč pomenijo izobilje.
Na badnji dan velja tudi strog post, čeprav se po tradiciji pripravlja hrana, s peko prašička in mesenjem prazničnih kolačev vred.
Na večer badnjega dne so tradicionalno v hišo prinesli badnjak, pečenko, ki se je včasih pekla zunaj, ter veliko slame, s katero so potem nastlali po hiši – v modernejših časih pa je je bolj v vzorčnih količinah. Najlepši spomin našega gostitelja se nanaša prav na ta del: v slamo so metali ali poskrili majhne sladkarije, otroci pa so rili in sladke dragocenosti iskali v veselju, ki so ga zmožne samo nedolžne dušice, pa če so razmere še tako skromne. »To je bilo tako kot pri vas, kjer je kaj prinesel Božiček,« pravi in doda, da je sam ril predvsem za karamelami. Nekoč je v tej slami potem kar prespal, se prav toplo nasmehne Stojko. To je njegov prvi spomin na božič.
Večerja je ta dan zmeraj postna, čeprav je družabna: od mesa le ribe, lahko celo v konzervi, zelje, črna redkev, krompirjeva solata, na primer, vse kuhano na vodi ali na olju. Nekateri vztrajajo tudi pri štiridesetdnevnem postu, enako tudi pred veliko nočjo.
Prava gostija je na vrsti naslednji dan: do devetih, desetih, ko se družina vrne od jutranje božične maše, mora biti miza pripravljena. Poleg prašička najpogosteje čakajo na jedce sarma, prebranac, koruzni kruh, pečene rdeče paprike s česnom in peteršiljem, pečene rdeče paprike, polnjene s fižolom, suho meso, kajmak, sir, kislo zelje ...
Jutro: peka, pozdravi,
V začetku jutranje praznične gostije zbrana družina je cicvaro, slano omako iz masti, kajmaka in koruzne moke, v katero vsak pomoči krhelj svežega rdečega jabolka, ki simbolizira zdravje.
Tretji simbolno najpomembnejši del praznične mize je sveča, ki naj gori ves dan. Zjutraj okrog nje stojijo štirje kozarčki v obliki križa – nad svečo kozarček z vinom, levo kozarček z rakijo, spodaj in desno pa kozarčka z vodo, pripoveduje starejša hči Nataša, sicer slovenska blogerka, ki se tudi posveča kruhu. »Kruh simbolizira Jezusovo telo, sveče svetlost Jezusovega nauka in vino Jezusovo kri,« pravi. »Potem se oče prekriža in poljubi svečo. Nato začne molitev: stoji pred ikono, z obrazom obrnjen proti vzhodu, medtem pa mati s kadilom trikrat potuje okoli sveče, in sicer nasprotno od smeri urnega kazalca – smer je taka, ker se je tako sejalo žito. Zatem člani družine nad svečo dvignejo kruh, česnico, in ga trikrat zavrtijo od desne proti levi, nato ga razlomijo. Oče poljubi ikono Jezusa, se prekriža, poljubi kruh, ga odlomi in poje. Vsi drugi člani ponovijo. Zatem se zamenja položaj kozarčkov – spodnja voda gre namesto vina gor in obratno, desna voda gre namesto rakije na levo in obratno – s tem naredimo križ. Člani družine potem nazdravijo,« pripoveduje Nataša.
Hrana je ves dan na mizi, samo dodaja se, če pride kdo na obisk, se ga poskuša premamiti, da bi kaj pojedel – čeprav je verjetno tudi on vstal od enako obložene mize. Vzhodni ali zahodni katoliki: za praznično mizo smo pač vsi radi. In rojstvo je zmeraj vesel dogodek ...
