Odprta kuhinja: Indijska pojedina z malega kuhalnika

V njeni kuhinji ni ne čaja ne začimbe curry, pa čeprav je Amrita Roy Choudhury Indijka. Prvega preprosto ne mara, drugi pa v njeni kulturi ne obstaja, saj gre za zahodnjaško poimenovanje mešanice indijskih začimb. Ustreznejši izraz bi bil masala – in takšna mešanica je tudi Amrita. Zdaj nežna in pomirjajoča, zdaj pikra in poživljajoča. V Slovenijo preseljena računalniška biologinja z doktoratom se na poklicni poti ukvarja z beljakovinami.

V Slovenijo je iz rodne indijske Kalkute prenesla ljubezen do moža Blaža – in do kuhanja. Odkar pomni, so jo prevzemale neskončne možnosti gurmanskega ustvarjanja. »Hočem jesti nekaj novega, sem zahtevala že od otroških let. Ko me niso mogli več preslepiti z drugačnim videzom iste jedi, sem jih začela pripravljati sama. Tako sem že pri petih letih znala zvaljati popolnoma raven kruh čapati in sama rezala zelenjavo med poletnimi počitnicami pri didi, babici, in od takrat me ni nič več ustavilo. Pozneje sem začela pripravljati večerne prigrizke in celo pekla kolače, kar je dokaj neobičajno za našo kulturo,« se spominja zdaj 29-letna Amrita.

Njena izvorna kuhinja je bengalska, za katero so zaradi obilo rek in jezer značilne – in to vsakodnevno – ribje jedi (iz vseh delov ribe), raznovrstna zelenjava, bananov cvet in stebla, nezrel jackfruit, močvirske rastline, mladi poganjki in listi buč ... Marsikaj od tega se drugod po Indiji redko uporablja. Ta kuhinja ima tudi svojevrsten red zajemanja jedi: riž je vedno na levi ali sredini krožnika (oz. serviranja), druge jedi pa so razporejene v manjših posodicah okrog. Nasprotno od smeri urnega kazalca si sledijo od preprostejših do bolj kompleksnih, od lažjih do težjih. Število jedi je odvisno od priložnosti, a vrstni red ostaja ne glede na bogastvo obroka. »Prav zato mi je še vedno nenavadno jesti hkrati meso in solato. Najprej raje dokončam solato, nato se lotim mesa – na veliko začudenje Slovencev,« se namuzne.

Preprosto razkošje

Indijska kuhinja je preprosta, zatrjuje. »Pri vsakodnevnih obrokih načeloma le popražimo začimbe na olju, nato pa prepustimo zelenjavi, ribam ali mesu, da zablestijo. Ni res, da je indijska hrana vedno zelo pekoča, saj so marsikatere naše jedi res blagega okusa. Tradicionalno indijsko hrano lahko torej vsak pripravi v zelo majhni kuhinji, če le ima prave sestavine,« pribije Amrita.

Pri slovenski kulinariki je navdušena zlasti nad hišnimi specialitetami: gobova juha njene tašče, nadevan piščanec, srnin golaž, žlikrofi, kranjska klobasa, pečeno meso, zelenjavne jedi (sploh z zelenjavo z vrta Blaževe tete Mojce), kruh, piškoti in štruklji, ki se jih je naučila pripravljati pri Blaževi babici, stari mami, kot jo kliče tudi Amrita. »Najraje imam orehove piškote, teh bi lahko zmazala celo škatlo! Pa sir in med – ko sem se preselila sem, sem od samega vznemirjenja jedla sir vsak dan,« opiše Amrita.

Kuhanje kot slikanje in branje

Kadar kuha tradicionalno, poskuša karseda slediti izvirnim metodam. A hkrati izjemno rada poustvarja po svoje in si izmišljuje nove recepte. S tem je prav obsedena, izda: »Edinokrat, ko se Blaž pritožuje, je takrat, ko zavzdihnem, da sem to jed že enkrat skuhala, zato bom pripravila kaj novega.«

Amrita iskreno obožuje kuhanje in misli na hrano tako rekoč ves čas. Preizkušanje in mešanje sestavin, iskanje popolne kombinacije in razmerja med njimi, da na koncu ustvariš jed, ki preplavi vse čute – zanjo ni bolj sproščujočega in ustvarjalnega procesa, kot je kuhanje: »Je kot slikanje, ko moram zmešati prave barve, in kot branje, ko moram razumeti vse plasti okusov. Vse te tri moje prostočasne aktivnosti – kuhanje, slikanje in branje – se na neki točki zlijejo v eno.«