Odprta kuhinja: Kamionarja z dobrim namenom in okusi

Fino je, kadar se kdo spomni česa takega, da imajo potem vsi korist. Luka Jezeršek je imel tovornjaček, uporaben za razvoz hrane. Mitja in Janez sta imela željo, da bi delala kot ulična kuharja. Skladu za botrstvo pride prav vsak evro in imajo željo, da bi pomagali, ves čas. Hofer pa lahko predstavlja svoje izdelke. To je tovornjaček FerFud, ki kroži po Sloveniji in ima čisto svoj koncept: plačaš toliko, kot se ti zdi postreženo vredno, ali pa samo z objavo na internetu. Izkupiček bo za otroke.

»Luka je imel tovornjak, Tamov 'vintage' gasilski model, in veliko željo, da bi iz njega kaj naredil. Za začetek ga je predelal, potem pa mu je bilo žal, da samo nekje stoji. Saj veste, ulično prehrano pogosto povezujemo s foodtrucki, tovornjački, s katerimi se hrana razvaža in v njih tudi pripravlja,« zgodbo začne 29-letni Mitja Horvat, glavni kuhar. Ker je Luka iz družine Jezerškovih, ki imajo za seboj številne zanimive in uspešne zgodbe s področja hrane in gostinstva, so se tudi tu kmalu našli primerni partnerji: trgovec, ki zagotavlja sestavine, sklad za pomoč otrokom v stiski, ki da projektu hvalevredno dobrodelno noto, ter mladeniča, ki sta se preskusila že v številnih gostinskih vlogah, tokrat pa sta pod mentorstvom Luke Jezerška postala obraz akcije, ki bo trajala več mesecev.

Kako deluje? Približno štirikrat na teden, po tedenskem načrtu, ki ga pripravljajo sproti, izstopajoči kamionček pripeljejo na kakšen atraktiven kraj. Do zdaj sta bila fanta na več lokacijah v Ljubljani, v Novem mestu, Kamniku, pa na maratonu Franja ... Mitja in Janez se torej pripeljeta, parkirata. Nato do konca pripravita hrano, ki jo vozita s seboj, »nastavijo« pa jo v hiši kulinarike Jezeršek: v tovornjačku imata pečico, žar, štiri plinske gorilnike, aparat za kavo, tekočo vodo, hladilnik ...

Ko dokončata, tovornjaček odpreta in ljudje lahko pridejo po svoj obrok tako imenovane ulične hrane. Plačajo toliko, kot se jim zdi vredno, ali pa pokažejo QR-kodo, ki so jo dobili, če so na spletni strani FerFuda sledili postopku. Mlada kuharja pripovedujeta, da jih vse več ve, da lahko okusen grižljaj dobijo tudi skoraj zastonj, kdor pa plača, se ponavadi odloči za približno štiri ali pet evrov: za to dobi hrano in tudi pijačko. Za en obrok šteje ena jed. Vse, kar ostane od plačila, ko država vzame svoje, gre v sklad projekta Botrstvo, v katerem so pomagali že številnim otrokom v stiski. »Meni je pa prav lepo videti, da tisti, ki lahko dajo več, to ponavadi tudi naredijo. Denar gre za dober namen,« pravi brkati 21-letni sous-chef Janez Karlin.

Hrana je tradicionalno slovenska, ampak prirejena na sodoben način in tako, da jo je mogoče sproščeno jesti na ulici, recepte pa so razvijali pod Lukovim mentorstvom. Ljudje radi posegajo po kranjskih pastircih, vlivancih s prekajenim sirom in kranjsko klobaso, nataknjeno na špilo. Šugolenta je polenta z mediteranskim prelivom iz paradižnika in druge zelenjave ter kozicami, imajo pa tudi planinolento, pri kateri omakico zamen­jajo krepki ocvirki, dodan pa je planšarski masovnik. Podeželka je rižotka s fižolom in govejim nabodalcem za izdat­nost, najde pa se celo poletna župica v kozarcu. Posebej za Odprto kuhinjo smo fantom zvili roke na hrbet, pa so morali od sebe dati še čisto nov recept, in sicer za kmečko poštokljo, kar si lahko za domačo rabo pogledate na naslednji strani, vsega skupaj pa bodo, menita mladeniča, razvili približno štirinajst jedi.

Še nekaj o Mitji in Janezu, ki ju boste srečevali v tovornjaku. Mitja, chef, je s Ptuja in je nekdanji difovec in športnik od nog do glave. Judo je treniral dvanajst let, bil je državni prvak, osvojil je marsikateri mednarodni turnir, pove. Sicer pa je to mladenič z neverjetno dolgim stažem v gostinstvu: delati je začel pri 14 letih – in to vse. Predelal je vse veje gostinstva, se preizkusil kot podjetnik. »Šestkrat sem 'oddelal' skoke v Planici, več kot pet let sem pekel kure v tovornjaku, pet let sem bil v diskoteki, kjer sem bil vse od natakarja do vodje izmene. Potem so tu še številne različne prireditve. Petnajst let,« pove pridni mladenič, ki je za povrhu delal tudi v Franciji in Nemčiji, in sicer v lesni in avtomobilski industriji. V zadnjem času za aktivni šport več nima časa, ker se je vrgel v gostinstvo, rad pa ima gimnastiko in triatlon. Šport še vedno potrebuje zato, da si zbistri možgane. Iznajdljivost in okretna pamet sta namreč potrebni tudi pri takem poslu, kot je ulična prodaja hrane; včasih je treba improvizirati, koga prositi za pomoč, včasih elektrika ni dovolj močna, odpove črpalka za vodo, včasih zakuha agregat, včasih ni interneta ...

Janez Karlin je star 21 let. In prav tako ni čisto nov v tem poslu. »Imel sem veliko hobijev, ampak jih ves čas menjam, ker me veliko stvari zanima. Nekako nikoli nikjer ne ostanem dovolj časa,« gre vase. Ko je bil mlajši, je igral tolkala, potem je plesal, nakar se je navdušil za žongliranje in vožnjo z monociklom. No, ampak potem je prišla že nova zanimivost, gostinstvo. Ogrel se je za koktajle, šel na nekaj barmanskih tečajev in si našel delo v dnevnem in nočnem lokalu, pa nazadnje v restavraciji ... No, zdaj je v Tamovem vintage kamiončku, ki je bil včasih gasilski. Hec, kako se kariere menjajo.