Odprta kuhinja: Kosilo iz Počenega lonca

Pravzaprav: skoraj vse, kar je v njihovi hiši, je izdelano ali dodelano na roko. Naš gostitelj, ki se med drugim ukvarja s prodajo loncev in drugih kuhinjskih pripomočkov, Miha Tešar, je bil s svojim govorjenjem o kreativnosti tako prepričljiv, da smo prvič nekomu pustili, da je recepte za svojih pet priljubljenih jedi sestavil »na oko«. Imajo pa zato nekaj pravljičnega navdiha. Kako pa naj bo, če je njihovi trgovini ime Počen lonec ...

Zamislite se nad tem urnikom. Miha vstane vsak dan dvajset do petih; obleče se bolj športno, kajti prva stvar zjutraj: teče deset kilometrov. Na poti domov se ustavi v trgovini v središču Ljubljane, stari nekaj mesecev, in jo odpre. Domov pride okrog šestih; poje zajtrk, z Jernejo, s katero deli življenje, peljeta otroka v vrtec, potem gre v službo. V laboratorij, povsem naravoslovnotehniški poklic ima. Ob kakih dveh, pol treh je spet doma; potem je treba po otroka, kaj se skuha, popoldne je namenjeno ukvarjanju z najmlajšima, družino.

Čas, ki ostane, ko gresta otroka spat, Miha izkoristi za ustvarjanje. Vsega se loti. Šiva otroške predpasnike, barva žlice, oblikuje potiske za emajlirane lonce, s filigransko natančnostjo izdeluje tako drobne stvari, kot so uhani, in velike, kot je varjen kovinski petelin iz kovinskih žičk in delov. Poigrava se z idejo, da bi imel še velik rast­linjak čilijev. »Poklopi« ga nekje okrog desete zvečer. Zveni kot človek, ki v svoj dan stlači toliko, da se zdi mnogim na meji verjetnega. Vsaj to prizna, da mu je za nekaj zmanjkalo časa, ko sta prišla otroka: včasih je bil triatlonec, na kar spominjajo štartne številke, nalepljene na vrata garaže. Če bi v garažo pogledali globlje, bi ugotovili, da je to Aladinova jama raznih deščic in vsega, kar si je navlekel domov z ambicijo, da bo nekoč porabil na kakšen kreativen način. Domov nosi robo zvečer, da ga Jerneja ne vidi. Ta dan se izkaže, da ima prav: gajbico, za katero mu je bilo že pred petimi leti naročeno, naj jo zabriše stran, smo neverjetno koristno uporabili pri fotografiranju jedi, ki jih je skuhal za OK. Opogumljen s tem dokazom svoje modrosti pokaže na sod, ki bi ga tudi moral vreči stran, pa ga je potem samo pobarval in z velikim uspehom vanj posadil rododendron.

Kaj bi lahko počel več?

Miha – 40 let, Ljubljančan – je po osnovni izobrazbi laboratorijski tehnik, po univerzitetni pa etnolog in kulturni antropolog, čeprav ga je delo zaneslo nazaj k prvotni usmeritvi. Ljubitelji ljubkih kuhinjskih pripomočkov bodo prepoznali ime Počen lonec, blagovno znamko, pod katero prodaja emajlirano posodo, ki jo uvaža iz Češke in Poljske, nekaj pa sam dodeluje tudi doma, na »podlago« iz celjskega Ema. To je njegov odgovor na vprašanje, ki si ga je venomer zastavljal: kaj bi še lahko počeli ob tem, da »konvencionalno« hodimo v službo? Ali ni lepo? Večini je še osnovna služba odveč.

Spletno prodajo so začeli konec leta 2012, zadnji dodatek k poslu je trgovinica na Trubarjevi v Ljubljani. Poglavitni so lonci, nanje pa se pripenjajo stvari, ki jih Miha naredi ali z veliko okusa dodela sam. To je moški, ki je kralj finomotorike, prav vidi se mu, da uživa, ko dela majhne pike na ročaj žlice ali zvija drobne uhančke iz žice. To ga sprosti, to mu ustvarja harmonijo v življenju, strogo naravoslovje proti sproščeni domišljiji. Ustvarjanje je družinska dediščina: Mihova babica je bila šivilja in tudi sam se je šivanja lotil v trenutku, ko ga je kot otroka pripustila k stroju.

Z lonci pa se je zgodilo po naključju: Jernejina sestra je lončarka in nekoč je iz Češke prinesla emajliran lonček ter rekla, da je to nekaj, v čemer jih »vidi«. Oni pravzaprav niti niso vedeli, da emajl spet z velikimi koraki osvaja srca kuharic, še manj, da smo nekako nacionalno obsedeni s pikami, po čemer je tudi pri njih največ povpraševanja. »Da, res je, kako leto, dve to opažam,« pravi. Predvsem dobro se prodajajo lončki v velikosti čajne skodelice, pravi, in džezve tudi. Turisti si njihove stojnice, ki jih imajo tu in tam na rokodelskih sejmih, ogledujejo, kupujejo pa predvsem Slovenci, potrdi. In jih radi uporabljajo, »dokler jih ne potolčejo«, stvarno doda Miha. Opozori, da v potolčenih ne smeš kuhati, ker bi se lahko sproščale škodljive snovi iz kovinske osnove.

Kdaj se je dobro nasititi

Miha glede svojega načina dela pravi, da se počuti varnega, če ima več stvari hkrati »v loncu«: tako se ničesar ne nasiti. Vseeno pa izbere, da najraje kuha – tukaj pa tudi ni problem, če je rezultat ta, da se nasitiš. Kosilo, s katerimi je hotel nasititi tokrat, je kombinacija njegovih spominov na otroštvo, ki ga je deloma preživljal tudi na Primorskem, in prav­ljičnih motivov, ki se navezujejo na to, da se imenujejo Počen lonec. Nekakšna etnologija, združevanje preteklosti in prihodnosti. Miha se takole brani, kako je spisal recepte: »Moja ideja je, da se pri kuhanju nimaš česa bati. Ti recepti niso nič specialnega, zahtevnega, zapletenega. Brodet je brodet, frtajla je frtajla in močnik je ... Vse je variacija na temo. Danes v lonec vtakneš to, jutri drugo. Kuhaš z ljubeznijo in na koncu vse pomažeš in poljubiš kuharja.«

Ker se bližamo koncu tega teksta: ob rahlem posmehu, da Počen lonec mogoče ni posrečeno ime za neki posel, navdušeno odvrne, da zgodbe nikakor ni konec! Ime pri vsakem zbudi pozornost, celo pri uslužbenkah na pošti, ko plačuje račune. In celo mednarodne izpeljave ima: Miha pove zanimivo anekdoto o tem, kako se jim je nekoč skokovito povečal obisk spletne stran, pa niso razumeli, zakaj. Potem so ugotovili, da ima to verjetno kakšno zvezo s tem, da je angleški prevod besed »pocen lonec« – cheap pot. Prevod, sklepamo, najbrž ni potreben ...