Odprta kuhinja: Kuha se juha, juhu!

V mojem malem svetu skoraj ni bilo človeka, ki nad juhami ne bi bil navdušen. Neznano mi je bilo tudi, da velja za nedeljsko hrano; če je ni vsak dan, takšne ali drugačne, skuhala mami, je od petka do svetka stalo nekaj juhi podobnega, sluzasto kosmičevega, na robu zidanega štedilnika naše stare mame – mamume, katere starost je bila začinjena s sladkorno boleznijo. Mamuma je poznala še eno rimano župo – suho juho, v kateri se je prej kuhala prekajena svinina.

Na dopustih, potovanjih … povsod je takoj, ko smo ustavili ob cesti, da bi si nabrali novih moči, zabrbotala voda in se z nekaj dodatki spremenila v juho. Če ni pretirano pihalo oziroma bilo drugih nezgod, nam je uspela že v prvem poskusu, mnogokrat pa smo vreli, polivali, spet kuhali in kdo ve katerič le uspešno zžvrkljali tistih nekaj jajc za zakuho. Te je bilo vsak dan več, saj smo potovali brez hladilnika, domača jajca pa niso ravno večnosti zapisana roba in jih je bilo treba hitro porabiti. Morda imam prav zato še najraje kar »golo juho«, v kateri okrog korenčka ne plava nič drugega kot nekaj zlatih cinkov, malo sesekljanega peteršilja in črn oblak mletega popra. Takole na poti, ali pa doma, kadar se hočemo še posebej pocrkljati, jo prav po taborniško srebamo kar iz skodelic. Čeprav se pregovorno nobena juha ne poje (popije) tako vroča, kot se skuha, je kosmato opečen jezik ponavadi vseeno davek na to neučakanost.

Zgodilo se je tudi, da nam je zmanjkovalo pitne vode in smo jo za kuho mešali z morsko; te juhe so bile vsekakor užitnejše kot tiste, ki smo jih varili ob sovjetskih poteh, kjer si v vseh vaških vodnjakih lahko natočil le šumečo mineralno vodo.

Počitniški vonj juhe »iz kocke« je tisti, ob katerem mi v neznanih sparinah spomina zamigljajo vsi prevoženi kilometri in obale, na katerih je kdaj pristala naša družina, koprnenje po krožniku kadeče se domače goveje juhe pa je varen, neviden smerokaz, ki nas vedno znova sprem­lja ob vračanju domov.

Kadarkoli pripravljam to opojno krepčilno tekočino, v katero se izluži najboljše od mesa in zelenjave, se spom­nim davnega obiska pri prateti Franjolici, ki je med strganjem korenčka bolj sebi kot drugim zamrmrala: »Mene so učili, da mora v juho dvanajst sestavin, teta Kristina pa pravi, da jih mora biti trinajst …«

Tisti hip je klepet zamrl in podstrešna kuhinja je kar zadrhtela od napetosti in kuharskih strasti. Še jaz sem odložila barvice in pobarvanko, tako nenaden je bil molk, v katerem so vsi med komaj opaznim prikimavanjem in s prsti pod mizo preštevali, kaj mora v juho.

»Kako?!« je prva dvignila glas druga prateta – Angelca: »Korenje, peteršilj, kavla …«

»Koleraba!« jo je strogo popravil stric in že mu je segla v besedo mami: »Kavra, če smo že pri detajlih!«

»Kot sem rekla,« je nadaljevala Angelca in s kazalcem desnice preštevala prste na levici: »Korenje, peteršilj, kavla …« vmes divje pogledala strica, znanega pikolovca: »zelena, luštrek, česen, čebula, paprika, poper, muškatni orešček, lorber …«

»Lovor!« se je spet pomenljivo oglasil stric in dodal: »Pa paradižnik!« saj je Angelca nemočno obmolknila, preslišala celo njegovo zbadanje in s preštevanjem že tretjič obtičala na palcu: »Enajst …«

»Ja, kaj pa še! Paradižnik pa ne! Se juha skisa!« je vzkliknila Franjolica in potresla s stekleničko ognjenih lističev, da bi pomagala sestri pri naštevanju.

»Žafranika!« je olajšano vzkliknila Angelca in potrdila, da paradajz v juhi pa res ni nujen … a kaj vendar manjka do presnete trinajstice!?

»Paradižnik, ne paradajz!« se stric ni dal, pa je že nadaljevala mami: »Pa list zelja ali pa vsaj malo karfjole …« čakajoč, da jo bo stric preglasil s cvetačo.

»Por, vendar!«

»Pa košček krompirja, da juha ni mot­na!«

»Ali pa beljak; ta tudi pomaga!«

»Če ne vre premočno, itak ostane bistra! Juha mora tako polahko vreti, da se dve kuharici prepirata, ali vre ali ne,« se je oglasil še naš oči.

»No, to je zdaj s paradižnikom vred že osemnajst!« je bil zadovoljen stric, ko ženskam ni uspelo rešiti vseh velikih skrivnosti kuhe juhe, in na koncu zmagoslavno dodal: »Sploh pa ste pozabile – in na vodo, pa še na sol in samo meso! Torej – enaindvajset! Kar povejte teti Kristini, da nima pojma!«

Sledilo je še prerekanje, ali je bolje, da se da vse skupaj v mrzlo ali toplo vodo, pa kdaj je potem boljše meso in kdaj juha, in dolga desetletja sem bila prepričana, da o juhi vem vse.

Pa zadnjič pri prijateljih izvem za novo sestavino, ki jo dodajajo med kuhanjem tudi v juho. Tri tesarske žeblje! Trije veliki žeblji omehčajo še tako žilavo govedino in čas kuhanja juh, pečenk in golažev skrajšajo vsaj za polovico.

No, dragi moji, kjerkoli že ste danes, zdaj veste – dvaindvajset!

Juhuhu, nova juha je že tu!