Tiskane izdaje
Recept, ki nas je najbolj navdušil, je pirino pecivo s šparglji, ideja Martine Pišlar iz Idrije. Mlada kuharja z Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana, Neli Selan in Sašo Pajk, končna »inštanca« naše komisije, sta potrdila, da je preprost za pripravo. Je pa to neke vrste jogurtovo pecivo izvrstnega okusa – še toplo je mehko kot puhek, čeprav smo sprva malo dvomili o izidu te peke, saj smo uporabili polnozrnato pirino moko, zato se nam je testo bolj oblikovalo v cmok kot polivalo. Utegne biti, da je trše, ko se ohladi, vendar te usode pecivo verjetno ne bo dočakalo, saj bo prej izginilo: priporočamo celo, da vzamete dvojno količino sestavin, navedenih v receptu, kajti ne napeče se ga toliko, da bi bilo težko pojesti. Ta recept iskreno priporočamo.
Juhu, koprive!
Na drugo mesto smo uvrstili po izvedbi sicer za odtenek zahtevnejši recept, vendar nas je vse člane komisije – od Mojce Koman do uredništva in zatem mladih kuharjev na BIC – navdušila polnopravna zastopanost kopriv. Saj nihče več ne misli, da je to le nadležen plevel, ne? Prav zdaj so še tako majhne, da vas niti ne bodo preveč pekle, zato je čas, da si jih privoščite čim več. Ti žepki združujejo gurmanske sestavine, zavite v čisto navadno rezančno testo; mi smo se malo poigrali z obliko, to svetujemo tudi vam. Ni pa izdelava nič zahtevna, kvečjemu malo zamudna zaradi testa. Bodite previdni pri skuti: če je bolj suha, se morda lahko drobtinam v receptu tudi ognete. Vsekakor pa za drugo mesto čestitamo Dominiki Novak Pihler.
Tretje in četrto mesto:
Mladi grah in še bolj bob sta stročnici, ki ju pri nas dosti premalo uporabljamo – no, najbrž tudi zato, ker je bob težko dobiti, ko pa ga, je veliko »embalaže« za malo zrnja. Je pa okus zato toliko večja nagrada; in ravno to nas je motilo pri juhici, pa tudi pri artičkoah z mladim krompirjem: tako nežne okuse je treba uživati čimbolj prvinske. Povedano drugače: škoda je v dolgotrajnem postopku skuhati skupaj dve taki fini reči, kot sta mladi grah in bob, ker izgubimo čudovite lastnosti vsake posebej, če zlasti če jih družimo z močnimi okusi, kot so bazilika in več lovorovih listov. Juha sploh ni bila slaba, da se prav razumemo: limona, ki je v receptu, ji doda nekaj eksotike in jo je bilo užitek pokušati. Le da se nam zdi, da ta recept ne poje dolžne slave vznemirljivim sestavinam. Enako smo na koncu pomislili pri artičokah z mladim krompirjem: na krožniku je bilo vse videti bolj ali manj »enako«. Treba je tudi opozoriti, da je čas kuhanja za artičoke lahko krajši od 45 minut – mlade, manjše glavice ne potrebujejo nič kaj dosti več kot pol ure. Velik potencial smo prisodili tudi »župci«, v katerih se je zelenjava kuhala: če bi iz nje naredili gostejšo omako, redukcijo, bi bila imeniten dodatek. Ne boste pa se ne z enim ne z drugim receptom osramotili. Vsekakor spodbujamo vse, ki bodo na tržnici videli malo skrivnostni cvet artičoke, ki navduši tako z videzom kot plemenitim okusom – naj si izdatno postrežejo.
Repki za peto mesto
Na peto mesto smo dali recept gospe Angeline Trajkovski – redni bralci se boste spomnili, da je nekoč šarmantno predstavila recept svoje babice Georgette. Ideja za juho, narejeno iz tistega, kar ponavadi od rdečih redkvic zavržemo, je sijajna – tako kot se nam zdijo sijajni vsi, ki znajo bolje, dvakrat »obrniti« kako sestavino. Res pa je, da nam ta juha iz »repkov« sploh ni uspela. Bila je preredka, prevodena, kar smo pripisovali temu, da smo imeli kupljene redkvice – morda je okus listja domačih močnejši –, na koncu pa smo si kar vsi priznali, da bi jo kuhali na kakšnem kar krepkem fondu. Velja poskusiti, naša Mojca Koman pa dodaja še tole: »Listi redkvic so izredno mineralno bogati, polni antioksidantov, podobno kot mladi listi korenja, brokolija. Premalo poznano.«
Takole pa nam je gospa Trajskovski predstavila ozadje recepta: »Gre seveda za redkvično listje, a nam je ljubše repki, morda zato, ker tudi otroci bolje slišijo na besedo repki in jih je laže pripraviti do tega, da pokusijo nekaj, kar je zelene barve. To sicer niso najbolj zgodnje rastlinice, ki bodo na vrtu pokukale iz zemlje, vendar spada redkvica med prve setve na vrtu (februar, marec, april ...), zato upamo, da se bo recept za to odlično juhico vseeno kvalificiral. Naši repki so večinoma sosedovi, saj naša soseda pridno prideluje redkvice v večjih količinah in z nami vso sezono velikodušno deli tudi njihovo listje.«
Še drugi recepti, ki so nam bili všeč: ljuba nam dopisovalka, gospa Nada Kostanjevic iz Doma starejših v Ajdovščini, se je spomnila na repne poganjke: »V Vipavi smo pridelovali strniščno repo, ki je je vedno čez zimo kaj ostalo na polju. Spomladi je pognala vršičke. Te je mož pred cvetenjem obral, skuhali smo jih v slani vodi in zabelili z oljem, včasih tudi s kisom in česnom. Enako smo uporabljali vršičke krmnega ohrovta. Videla sem, da so tako zelenje prodajali tudi v Hrvaškem primorju in ga imenovali čimice.« Kar korajžno, če ga še kje najdete na polju: gre za znano reč, ki jo v tujih jezikih imenujejo cime di rapa ali rapini, največkrat pa strežejo s testeninami, na primer ušesci.
Pa še eden: Natalija Bebar nam je poslala odgovor, kaj z regratom, ki se vam ga nabere preveč – saj veste, strast človeka rada zanese. Če ga imate pri roki 20 dag, lahko iz njega skuhate juho!
