Odprta kuhinja: Oslarija na Krasu, ki to ni

Mojca in Stane Sušnik sta bila dolga leta moja kolega, novinarja, ki pa sta bila vedno veliko več kot samo novinarja. Nadvse sem ju občudovala, ker sta se vedno strastno, zavzeto in do najmanjših podrobnosti poglabljala v področja, ki so ju zanimala. Od nekdaj sta strokovnjaka za rože in vrtove, ljubiteljsko se še vedno posvečata notranji opremi prostorov, ta občutek za lepo pa gojita tudi na številnih drugih področjih. Vsak predmet, ki pomeni del njunega življenja, ima svoj razlog, zgodbo, sporočilo in lepoto.

Vedno sem se spraševala, kako jima vse to uspeva in kje najdeta čas. Toliko bolj se to sprašujem danes, saj sta v minulih šestih letih naredila vse, da sta se spremenila v prava kmeta. V Gabrovici pri Komnu sta pred desetimi leti kupila staro kraško hišo z borjačem in svoje mestno življenje obrnila na glavo ter si ustvarila idilo, o kakršni mnogi samo sanjajo. Tudi jaz.

A se še vedno sprašujem, kako jima uspeva, saj življenje, ki ga živita, od njiju zahteva več kot razdajanje. Imata vrt, velik tisoč kvadratnih metrov, redita 24 oslov in imata zanje v lasti, zakupu ali najemu od 40 do 50 hektarov pašnikov, po katerih jih selita, tako da imajo vselej dovolj paše, pašniki pa se ne uničujejo preveč. Stane je ustanovil tudi zavod za rejo in raziskovanje oslov s posrečenim imenom Oslarija. Pravi, da predvsem zato, da bi začeli to zapostavljeno vrsto domačih živali celostno raziskovati tudi v Sloveniji. Torej sta si naložila veliko dela, od katerega še vedno ni prihodka, ker jima ne dovolijo, da bi zgradila hlev, hlev pa je pogoj za molžo. Razlogov za zavrnitev ne razumeta. V Sloveniji je še vedno spregledano dejstvo, da osli pomenijo boljši izkoristek pašnikov, popasena krajina na suhih kraških travnikih pa, ne nazadnje, pomeni tudi večjo protipožarno varnost.

Samostanska kuhinja

Najprej sta dve leti in pol prenavljala staro kraško hišo z vrtom, nato pa novo naredila na način, ki dokazuje, da obstajajo dobre rešitve in da je mogoča prenova, ki v prvotni utesnjenosti med kraškimi zidovi ponuja možnosti za sodobno bivanje z veliko svetlobe in udobja.

Mojca nas je pričakala v kuhinji, ki skupaj z jedilnico in odprtim ognjiščem kraljuje v pritličju hiše. Ko je razmišljala o tem, kakšno kuhinjo si želi, se ji je v mislih utrnila ena sama beseda – samostansko. To pomeni: veliko prostora, minimalistična oprema in asketsko vzdušje. Na žalost vam tega ne moremo pokazati na fotografiji, ker je gospa Sušnik ena tistih, ki nimajo niti poročne fotografije, kaj šele, da bi se hotela fotografirati v svojem kraljestvu in med kuhinjskimi lonci. Da, tudi v kuhanju zelo uživa in tudi na tem področju bi se lahko od nje marsičesa naučili. Vsako zelišče, vsaka rastlina, ki jo uporablja pri kuhi, je lahko povod za pogovor. Tokratno nedeljsko kosilo je postavila na temelje, ki so združeni v filozofiji »izkoristi, kar imaš na voljo, naberi tisto, kar zdaj raste na vrtu«. Na obisk smo se namreč napovedali v zadnjem trenutku. Tako so bile glavne sestavine nedeljskega kosila: kos jagenjčka, vinogradniška čebula, ki raste prav zdaj, spomladanski vršički pehtrana, ki osvežijo stari krompir, žepki z majaronom, začimbo, ki jo Mojca obožuje, namaz iz pečenih jajčevcev, ki je edini priromal iz shrambe, o kateri bi lahko napisala še en članek, saj je polna marmelad, džemov, vložene zelenjave, neštetih zelišč v kozarcih in lončkih, ter juha iz špargljev iz domačega nasada. Za posladek je bila lahka skutna torta s prelivom iz rabarbare, ki smo jo skupaj nabrali na čudovitem vrtu.

Tudi o tem bi lahko napisala popolnoma samostojen članek – narejen je na križ, po zgledu na samostanske vrtove, in ima štiri skupine gred, ki se razlikujejo po barvah – prva je vijoličasto modra, druga je zeleno-bela, tretja je rdeče-zelena in četrta je rumeno-zelena. Na eni gredi so cvetlice, ki jih Mojca nabira za šopke. »Prej, popolnoma in v celoti mestni človek, sem na svojem vrtu ob hiši v bližini Ljubljane gojila zgolj in samo okrasne rastline, med katerimi bi zaman iskali celo peteršilj ali baziliko. Odkar sem kmetica, si prizadevam vso zelenjavo in zelišča pridelati na lastnem vrtu, načrtujem pa tudi, da bi lahko v letu ali dveh žela lastno pšenico in rž, tako da bi imela za rastlinski del prehrane zgolj lastne pridelke,« pojasnjuje Mojca.

Živali in vinograd

Z živalmi je drugače. Jajca, sire in tudi meso z možem kupujeta od preverjeno ekoloških rejcev. Lastnih živali razen oslov nimata. Zakaj? »Vem, da bi se ob vsakdanji skrbi zanje med nami stkale premočne vezi in jih nikakor ne bi mogla kar tako poslati v smrt. Morda bova kdaj imela kokoši, ki bodo nesle jajca, drugo pa naj ostane, kakor je,« pravi Mojca in pokaže prostor, kjer naj bi stal kokošnjak. Sicer pa mi je bilo že prej jasno, da nekdo, ki ima osem ljubljanskih mačk in psičko Flo, ki uživa kot kraljična, ne more klati živali. Vsi njuni osli imajo imena, zgodbe, ki jih pripovedujeta o teh živalih, pa pričajo, da gre za svojevrsten resničnostni šov z veliko dogajanja in smeha. Pa tudi z veliko skrbi, če katera od živali zboli ali se rojeva novo življenje.

Kje pa je vinograd, vprašam, ker se to pač pričakuje na kraški kmetiji. »Čeprav živiva na Krasu, nimava lastnega vinograda, kar je v teh krajih skoraj bogokletno. Ker pa je dobrih vinogradnikov in vinarjev s pestro paleto dobrih vin po zmernih cenah veliko, bi bil greh, da bi se silila z vinogradništvom in vsako leto znova pridelovala 'kar nekaj'. Tako nama ostaja ogromno manevrskega prostora, da lahko v vsakem trenutku najdeva točno tisto, kar nama je všeč, pa naj si bo to lahko namizno vino, odličen sekt, preverjeno dober teran ali desertno vino iz posušenih grozdnih jagod, rdeče ali belo, staro ali mlado, drago ali poceni, za zdravje ali za nazdravljanje,« nam je pojasnila Mojca.

Izzivov do konca življenja

Kaj bom delala v pokoju, se je pred leti spraševala Mojca, saj je vedela, da bi se okrasnega vrta ob hiši v Vikrčah, čeprav je meril tisoč kvadratnih metrov, kaj hitro naveličala. Ker uživa, ko nekaj ustvarja, je zanjo proces ustvarjanja izziv. »V življenju nisem bila kmetica in to želim biti z vsemi svojimi močmi in strastjo, sem si rekla. In če hočem narediti vse, kar sem si zamislila, imam dovolj izzivov do konca življenja.«

Tudi Stane, ki v kratkem odhaja v pokoj in se bo po dolgih letih novinarskega, scenarističnega in uredniškega dela v Izobraževalnem programu Televizije Slovenija končno popolnoma posvetil kmetiji, ima veliko načrtov. Med prvimi sta ureditev pašnikov na način, kot to delajo v tujini, in graditev hleva – izziv, ki ga enačita s tistim, ko sta gradila hišo.

Po kosilu in skutni tortici, ki sta jo čudovito nadgradila preliv iz rabarbare in kozarček figovega likerja, sta se zakonca zasidrala za delovnima mizama in računalnikoma, pred njima pa se je skozi zastekljeno steno odpiral pogled na kraško pokrajino in velik cvetoč mandljevec na njunem borjaču.