Odprta kuhinja: Oštir s šponarjem za brke

Na Petrovo hišo v ozki soteski, ki popotnika pripelje do alpske dolinice Koprivne, že od vseh svetih ni posijalo sonce. »Tako bo do sredine februarja. Kaj morem. Je pač tako, če živim v 'pizdovcih brez sonca',« pravi Peter Lenče, po mami Črnjan, po očetu Ljub­ljančan iz Celja. Tako živi tudi Peter. Razpet med Črno na Koroškem in Ljubljano, kjer ima sestro. Podobno kot pokojna mama nikoli ni zbral dovolj poguma, da bi v Šmelcu za vedno zaprl vrata svoje lesene bajte, ki je občasno – kadar se gospodar naveliča mestnega vrveža in se napovejo gosti – tudi gostilna.

A vedno ni bilo tako puščobno. Petrova babica je upravljala zelo bogato hišno gospodarstvo. Imela je žago na vodo, lesno in splošno trgovino ter gostilno. »Socializem je žage zaprl po vsej dolini. Tudi babičino, kar je precej prizadelo posestvo,« obuja spomine Peter Lenče. Njegova mama je tako prevzela okrnjeno, a poslovno še vedno zelo živahno gospodarstvo. Potem se je zgodilo, da je iz slovenjgraške bolnišnice v črnjansko prišel nadomeščat mlad zdravnik. »Vzpostavil je diplomatske odnose z mojo mamo,« se zasmeje Peter. Ljubezen je pripravila Petrovo mamo Erno, da je gostilno v Šmelcu dala v najem in se odselila k možu v Ljubljano. Petrov oče, prav tako Peter, je tam kot farmakolog naredil lepo kariero. Na Inštitutu za farmakologijo je postavil temelje za pouk in raziskovalno delo, vpeljal nove farmakološke metode za vrednotenje učinkov zdravil in še bi lahko naštevali. »Moja sestra Mojca je šla po njegovi poti. Postala je zdravnica. Jaz sem šel bolj po maminih stopinjah, ki je bila deležna najprej izobraževanja pri nunah v sosednji Avstriji in pozneje še na gostinsko-gospodinjski šoli v Ljub­ljani,« razloži Peter.

Ko sta bila otroka majhna, mož pa na vrhuncu kariere kot predavatelj na medicinski fakulteti, se je Erna razdajala za družino. V Ljubljani je kuhala po koroško, in kadar je le utegnila, je pobeg­nila v Šmelc, čeprav je imela v gostilni najemnike. A leta 1964 so tudi ti pobeg­nili, kajti hišo je zasul plaz. Odnesel je skoraj vse družinsko premoženje. Vrata in okna so bila zasuta. Gasilci so morali narediti luknjo visoko na steni, da so se lahko prebili v hišo in pomagali odstraniti blato in kamenje. Zdelo se je, da bo z gostilno Pri Škrubiju konec. A ni bilo tako.

Služba v AOP

Peter Lenče, ki je dobil službo v mežiškem rudniku svinca in cinka kot računalnikar v službi za avtomatsko obdelavo podatkov (AOP), se je ob delu ves čas spogledoval s kulinariko. Brskal je po maminih lepo urejenih zapiskih in zvezkih iz gostinske šole, spraševal, kaj je v gostilni nekoč kuhala babica, in razmišljal, kaj bi lahko ponudil on. K sestri Vendelini je šel v uk. Ni ga motilo, da je bil to predporočni kuharski tečaj za mlade kmečke deklice. Vesel je bil, da je poleg električnih štedilnikov tudi sestra Vendelina tako kot on kuhala na štedilniku na drva. Od nje se je veliko naučil.

Kamor je šel, se je oziral za hrano. Tudi v Burmi, kjer je žerjavska topilnica vpeljevala proizvodnjo svinca, Peter pa je bil ekipi slovenskih strokovnjakov za prevajalca. »Vse, kar sem tam jedel, je bilo naravno, brez umetnih dodatkov iz zahodnega sveta. Želel sem jesti njihovo, lokalno hrano, čeprav so se gostitelji ves čas našega bivanja vztrajno trudili in za nas posebej pripravljali to, kar so si oni predstavljali, da jemo v Evropi,« obuja spomine Peter Lenče. »Ah ja, pa tega ne smem pozabiti pokazati,« ga prešine. S stene največje gostilniške izbe, ki je ta čas zaradi majhnega števila gostov ledeno mrzla, sname fotografijo gruče slabo oblečenih tibetanskih menihov, pozimi, v mrazu, pred njegovo bajto v Šmelcu. »Tudi njim sem že kuhal,« se zareži, kot to vedno rad počne. Kako so se znašli v Petrovi »luknji«, kot sam porogljivo pravi svojemu domu, pa je že druga zanimiva zgodba. Peter se je klatil tudi po Tibetu. Ne sicer za dolgo, a ravno toliko, da so se tibetanski menihi usedli na njegovo koroško dušo. Ko so v času dalajlamovega obiska v Mariboru menihi delali mandalo tudi na Ravnah na Koroškem, se je zapeljal ponje in jih povabil k Škrubiju na kosilo. Peter je kuhal zanje, oni pa za Petra.

Škotski viski

Pred tem je štopal je po Škotski in se tam zaljubil ne le v njihovo naravo, ampak tudi v njihov viski. Na ta čas njegovega življenja ga spominjajo etikete s steklenic, ki jih je uokviril in razstavil na steni pri šanku. Tam pod steklom visi tudi predmet, ki ga prepozna le redkokateri obiskovalec. No, Peter me vdrugo ni mogel več spraviti v zadrego, si je pa zato privoščil našega fotografa. Ta gleda in gleda ... Napis je v nemščini ... Predmet je iz usnja, pa neke štrikce ima na koncih ... Nato se vda. Peter razkrije: »To je dedkov šponar za brke! Dedek je imel tako dolge brke, da si jih je lahko zatak­nil za ušesa. Da se mu ne bi ponoči poležali, si je čeznje nadel šponar, ki si ga je zavezal za glavo,« razloži sogovornik, prav tako brkač, a tudi z brado, tako da šponarja ne potrebuje.

Fensi bula

Če bo dovolj mrzlo, bodo prihodnji konec tedna v bližini Petrove gostilne gradili snežne gradove. Tradicionalna prireditev na sončni ravnici pod goro Peco vsako leto privabi veliko obiskovalcev. Peter pričakuje, da bo kakšen že v dolini pred ogledom snežne pravljice ali po njem zavil tudi k njemu. Le še tablo mora poiskati in jo postaviti na pravo mesto, kajti smola, trume obiskovalcev ne bodo drvele tod mimo, saj se na prizorišče prireditve zavije navkreber že kilometer pred njegovo bajto. Vesel bo družbe in kakšnega gosta. »Če ljubljanski oštirji tožijo, da se jim kriza pozna, kaj naj potem jaz rečem? Vsake žive duše bom vesel,« je iskren jezični oštir, ki bo pripravil dovolj fensi bule in kvočevih nudlnov.

Pri Škrubiju ni signala mobilne telefonije. Hišo ogreva s štedilnikom na drva, a se v njej ne boste spotili. Na stranišče moraš zunaj in voda v veceju je ta čas pogosto zmrznjena. Na mizah v gostilni so rjavi kockasti prti. Gostilniška okna so majhna, kot kakšne line, skozi katere komaj kam vidiš. Šank je lesen. Kuhinja je zadaj in iz nje se kar naprej enkrat v koroščini, drugič v ljubljanščini, kakor pač narekujejo gostje, oglaša jezični oštir. Kako dolgo še? »Ne vem. Vem samo to, da nočem biti stalno tu, pa tudi v Ljubljani ne.«

Pri sestri Mojci ima sobo in nečaka, na katera je zelo navezan. Drugih svojih nima. Mladeniča sta najbolj vesela, kadar stric pripravi »rpičev zos« in »flike«. Natanko take, kot sta jih nekoč v Šmelcu pripravljali Petrova mama in babica.