Buče v pečici, v juhi, skupaj z lečo ... Vse je slastno

Čeprav se koledarska jesen začne že septembra, meni šele prva utrgana živo oranžna buča hokaido pomeni, da se je zares začel tisti najbogatejši, ne samo zaradi barve listja, zlati del leta, ko dozori največ pridelkov!

Ker imajo te buče zelo tanko lupino, so preproste za pripravo, saj jih ni treba lupiti, razen pozno spomladi tistih, ki so prezimile in se jim je lupina izsušila in otrdela – če katera domača sploh ostane tako dolgo. Pri nas že ne.

Hokaido v juhi, na primer skupaj z lečo, ali kuhan v kosih kot topla solata, pa pire s kurkumo, v rižoti ali samo samostojno pečen ... Vse je naj!

Največkrat že prvo bučo, ko je dovolj velika, narežem na krhlje, ovijem s slanino in spečem v pečici. Zraven dam odlične male rumeno-zeleno progaste jajčevce sorte 'Striped toga', ki niso samo zanimivi na pogled, temveč tudi izvrstnega okusa. Pridelovalci in prodajalci (predvsem na spletu), ki ponujajo njihova semena, omenjajo, da najbrž izvirajo iz Kitajske, vendar se z njimi dolgo niso resneje ukvarjali. V Evropi so namreč ti mali jajčevci (dolgi 5 do 7 cm), podobno kot marsikje krompir in paradižnik veljali za strupene, dokler jih v 17. stoletju niso »odkrili« v Franciji. Imajo izrazit okus večjih jajčevcev, vendar manj grenijo (zato jih pred uporabo ni treba soliti), pripravljamo pa jih podobno kot druge večje sorte. So pa s svojimi pisanimi plodovi tudi okras na vrtu. Uporabljajo jih celo cvetličarji. Šopek vrtnin iz Volčjega Potoka – ali ni lep? – je živi dokaz. Predvsem je na eni rastlini zelo veliko plodov in so kot nalašč za gojenje na majhnih vrtovih. Uporabimo jih, ko še niso prezreli: ko postanejo temno oranžni, so že polni semen.

Poleg buč v tem času na vrtu zraste pastinak – še ena od bolj ali manj pozabljenih vrtnin. Ker so njegove korenine na prvi pogled precej podobne peteršiljevim, mu prodajalci puščajo liste, da se opazi razlika. Letos se da dobiti prav orjaške korene – zaradi preobilja dežja, nad katerim se sicer tako radi pritožujemo.

Jaz obožujem pastinak in njegov lešnikasti okus, posebno če ga spečem v pečici. Takrat mu dodam na kolobarčke narezano pikantno klobaso (chorizo) in ga – 5 minut, preden ga vzamem iz pečice – potresem z naribanim ovčjim sirom. Ker letos ne manjka gob, sem ga pripravila tudi z jurčki.

Seveda oktobra ne gre niti brez pečene pese! Prijateljica se je »pritoževala«, da ima še dva dni po tem, ko lupi peso, rdeče vse prste in za nohti. Če nas res moti, se temu da izogniti. Pred lupljenjem surove pese, ki jo nato tanko naribamo, si preprosto nataknemo rokavice. Pečeno peso pa lupimo tako, da vzamemo v roke kuhinjski papir in z njim nežno odstranimo lupino …

Jutranja svežina – da ne rečem hlad – v teh dneh ni več nobena posebnost. A tudi temu se da upreti s primerno hrano. Na primer s toplo enolončnico. Pri nas imamo vsi radi takšno s prvim listnatim ohrovtom.

Da, jesen je res že tukaj!