September v kuhinji s Slavko Ilich

S paradižnikom se res ni izteklo po željah, je pa zato lepši fižol.

Objavljeno
06. september 2014 18.05
Slavka Ilich, Odprta kuhinja
Slavka Ilich, Odprta kuhinja
Letošnje poletje me spominja modrost v prav­ljici, ki pravi: »To je dobro … pa tudi slabo; pravzaprav niti ni tako slabo, je tudi dobro …«

Načrti s paradižnikom se to poletje res niso iztekli po željah, vendar se ne smemo samo pritoževati in vsega meriti le po letošnji letini paradižnika! Obilje dežja je bilo kot nalašč za nekatere druge kulture, ki so bile prejšnja leta bolj krmežljave. Natanko tako, kot je pripomnila Miša Pušenjak, ki ji res ne manjka izkušenj: »… zakaj pa nihče ne reče: kako velik in lep je letos fižol, por in ohrovt???« Prav ima! Res ne vem, zakaj smo tako nagnjeni k jamranju, saj lahko obrnemo tudi drugače in smo navdušeni nad tistim, kar nam je to poletje le naklonilo!

Na primer, moj vrt je poln kapucink. Letos sem posejala vsa stara semena – vseh barv, ki sem jih (ljubosumno) hranila več let in sem že mislila, da iz vsega skupaj ne bo nič. Pa so, skoraj čudežno, vsa vzkalila in rastline, ki so dvakrat večje kot običajno, so se razlezle daleč čez robove gred. Tako jih zdaj režem za šopke, jemo jih v solati, grizljam jih med delom na vrtu, pa jih sploh ne zmanjka …

Drugo čudo je fižol. Po začetnih težavah (polži) ga je vse polno, različnih sort. Povsod, kjer je »izginil«, kot sem mislila, sem ga potikala, potem pa je tu in tam vzklilo še kako zapoznelo seme. Preklar je prerasel vse opore (koruzo) in se vzpel na hruško. In še bo rasel, če bomo imeli indijansko poletje, kot napovedujejo nekateri.

Stročji fižol ima v mojem spominu posebno mesto. V otroštvu smo hodili konec avgusta v Dolenjske Toplice, v brunarico. Najprej smo se zapodili v gozd po lisičke in jurčke, mama pa na bližnjo kmetijo po stročji fižol – ptujski maslenec.

Vsako leto, iz nostalgije po otroštvu, v tem času skuham stročji fižol z jurčki. Recept malo priredim – letos tako, da sem nabrala ves (različen!) stročji fižol, ki je bil primeren za obiranje. Na drugi strani je vse opisano. Priporočam!

Kot nalašč za september je tudi kruh s češnjevci in rožmarinom. Toliko paradižnikov, kot jih zahteva ta recept, vsekakor ni težko dobiti. Potrebujemo en sam (že preveč) zrel paradižnik za v testo in za povrhu še največ prgišče češnjevih paradižnikov, ki jih razpolovimo in spečemo s kruhom, ki diši po poletju …

Vsako leto septembra naredim za družinsko kosilo pekač pečene zelenjave. Da se pred domačimi pohvalim, kaj vse raste na vrtu, saj ponavadi, razen dveh vnukov, ne pridejo blizu.

Za konec še malo samohvale: paradižnikov, ki jih gojim na balkonu, se ni lotila nobena bolezen (na vrtu pa so vsi preč). Le tu in tam sem odščipnila kak sumljiv list. Ker so med njimi tudi moje najljubše zelene zebre, sem v pričakovanju lepega septembra iz njih pripravila granito. Seveda so za to mrzlo sladico primerne tudi druge sorte paradižnika. Navsezadnje gre le za odtenke – v okusu!